VSL sklep Cpg 949/93

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe iz 2. alinee 268. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Zoper takšen sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki je smiselno predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določila 1. odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona (Ur.

l. RS št. 18/91-I), po katerem Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (kljub določilu 1. odstavka 117. člena istega zakona) ni dolžna prodati stanovanj v stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti namensko zgrajene za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in imajo poseben status. S prodajo bi namreč takšna hiša izgubila status, ki ji je bil ob dograditvi namenjen.

Tako se pokaže, da ni pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da "imetniki stanovanjske pravice lahko odkupijo stanovanja po Stanovnajskem zakonu ne glede na to, ali je njihov lastnik tožeča ali tožena stranka". Občina je stanovanje res dolžna prodati prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice (glej 1. odstavek 117. člena v zvezi s 1. odstavkom 113. člena oziroma 111. členom SZ), dočim to ne velja za SPIZ (glej 1. odstavek 117. člena v zvezi s 114. členom in 1. odstavkom 128. člena SZ). Če je Občina prodala stanovanja katerih lastnik je z dnem uveljavitve SZ postala sama, potem ni mogoče govoriti o škodi na strani tožeče stranke. Če je prodala stanovanja, katerih lastnik je z dnem uveljavitve SZ postal SPIZ oziroma ZPIZ, pa je mogoče govoriti o nastanku nenadomestljive škode na strani tožeče stranke. Torej je bistvenega pomena, ali gre pri sporni stanovanjski hiši za objekt, katerega lastnik je postala občina ali pa ZPIZ. Tega dejstva pa sodišče prve stopnje v postopku zavarovanja nedenarne terjatve ni ugotavljalo (s stopnjo verjetnosti), zato bo to moralo storiti v ponovljenem postopku. Drugostopno sodišče je namreč na podlagi 3. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14. členom ZIP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek prvemu sodišču.

Z uveljavitvijo SZ so titularji družbene lastnine na stanovanjih oziroma stanovanjskih hišah postali njihovi lastniki (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 19.11.1992, opr.št. III Ips 44/92). Preden bo sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti ugotovilo obstoj oziroma neobstoj terjatve tožeče stranke, bo moralo ugotoviti, ali gre pri objektu za stanovanjsko hišo, katere titular je bila občina ali pa ZPIZ. Če bo ugotovilo, da gre za stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena s sredstvi ZPIZ oziroma za stanovanja, ki so bila namensko zgrajena za upokojence, potem bo lahko zaključilo, da je ZPIZ kot titular družbene lastnine na spornih stanovanjih postal tudi njihov lastnik. Šele takrat pa bo lahko ocenjevalo, ali je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode (glej 2. odstavek 267. člena ZIP).

Glede na navedeno je drugostopno sodišče zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v dopolnitev dokaznega postopka. Prvo sodišče bo namreč šele na podlagi (pravilno in) popolno ugotovljenega dejanskega stanja lahko tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče strenke (glej 3. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP) je odpadel, saj tožeča stranka pritožbenih stroškov ni opredeljeno priglasila (glej 2. in 3. odstavek 164. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.