VSK sklep Kp 387/93

Pritožbi prvoobtoženega se ugodi, glede drugoobtoženega pa tudi po uradni dolžnosti izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je obtožena spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZS v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona ter 22. člena KZJ. Po 1. odstavku 166. člena KZS je vsakemu od obtožencev izreklo kazen 6 mesecev zapora. Na podlagi 2. odstavka 108. člena ZKP je odločilo, da sta obtoženca dolžna oškodovancu plačati premoženjsko-pravni zahtevek v znesku 55.900,00 SIT. Po 4. odstavku 98. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazni in premoženjskopravnem zahtevku pritožuje prvoobtoženi. Izpostavlja, da mu je bilo vabilo za glavno obravnavo vročeno na dan, ko je ta potekala, zato ni mogel pripraviti svoje obrambe. K temu se je prvostopenjsko sodišče zadovoljilo le s priznanjema obeh obtožencev, ne da bi izvajalo tudi druge dokaze in na ta način zanesljivo ugotovilo dejansko stanje. Moti ga, da je s tem, ko ju je z drugoobtožencem sodišče spoznalo za kriva, prejudiciralo krivdo obtoženega, zoper katerega je bil kazenski postopek izločen.

Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sploh ni obrazložena in ni videti na podlagi česa je prvostopenjsko sodišče storilo sklep, da sta oškodovancu z drugoobtožencem dolžna plačati 55.900,00 SIT. Vrednost ukradenih stvari naj bi bila le 25.500,00 SIT.

Prepričan je, da vsaka od vzetih odej ni vredna 11.500,00 SIT. Tudi kazen, ki je je bil deležen se mu glede na okoliščine zdi odločno previsoka. Zavzema se, da bi prizivno sodišče pritožbi ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremenilo tako, da bi mu izrečeno zaporno kazen znižalo.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba prvoobtoženemu, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe in na ta način zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 364. člena ZKP, ki je take narave, da bi utegnila vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Res je namreč, da je bilo prvoobtoženemu vabilo za glavno obravnavo vročeno 13.7.1993, torej tistega dne, ko je glavna obravnava bila. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da sta se obtoženca, torej tudi prvoobtoženi, poučena, da imata pravico do osemdnevnega roka za pripravo obrambe, ki ga nista bila deležna, izjavila, da se temu roku odpovedujeta ter soglašata, da se glavna obravnava isti dan opravi. V 1. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije je določeno, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja zagotovljeno pravico imeti primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. V 3. odstavku 281. člena ZKP pa zakonodajalec pravi, da se sme osemdnevni rok za pripravo obrambe skrajšati le na zahtevo obtoženca ali na zahtevo tožilca s privolitvijo obtoženca.

Ni pa najti v zapisniku o glavni obravnavi, da bi bodisi obtoženca, bodisi javni tožilec zahtevali, da se čas za pripravo obrambe skrajša. Ker govori zakonska dikcija o zahtevi, seveda ne zadošča, če obtoženec v skrajšanje roka samo privoli oziroma s tem soglaša.

Dejstvo pa je, da sta bila obtoženca, ki sta bila na glavno obravnavo privedena iz KPD v takem položaju, da psihološko gledano niti nista imela resne izbire ravnati drugače, saj bi bila potemtakem pot od zavoda za prestajanje kazni do oddaljenega sodišča in nazaj opravljena v prazno. Glede na to, da obtoženca, namreč tudi drugoobtoženi za pripravo obrambe ni imel zagotovljen osemdnevni rok, saj je vabilo, kot je razvidno iz vročilnice prejel 6.7.1993, nista zahtevala skrajšanja roka, take zahteve pa ni bilo niti s strani javnega tožilca, se izkaže, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana. Kršitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo na glavni obravnavi pa je take narave, da bi utegnila vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V skladu s takim naziranjem je bilo potrebno pritožbi prvoobtoženega ugoditi in pobijano sodbo po 1. odstavku 385. člena ZKP razveljaviti, enako pa po uradni dolžnosti na podlagi 380. člena ZKP, upoštevaje načelo beneficium cohaesionis, storiti tudi glede drugoobtoženega ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Prizivno sodišče, ki je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, se seveda ni moglo spuščati v presojo utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb. Bo pa upravičenost obtoženčevih trditev moralo na ustrezen način oceniti prvostopenjsko sodišče.

Obtožena se nahajata na prestajanju kazni, zato bo nujno pribaviti kazenske spise in v primeru, da prvostopenjsko sodišče obtoženca spozna za kriva, v skladu z 49. členom KZJ izreči enotno kazen. Težko si je tudi predstavljati, kako bi v primeru take odločitve sodišče lahko, ne da bi se z vsebino teh spisov seznanilo, obtožencema izreklo primerni kazenski sankciji.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).