VSK sodba Kp 77/93

Pritožba zagovornice obtoženega se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZS. Na podlagi 52. člena KZJ je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 255. člena KZS določilo kazen enega leta zapora, izvršitev pa odložilo za preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, očitno tiste iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP v znesku 4.165,00 SIT in na 8.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 3. točki 363. člena v zvezi s 366. členom ZKP, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej po 4. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 367. člena ZKP, pritožuje obtoženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženega oprosti obtožbe ali pa napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornica obtoženega v svojih prizadevanjih prikazati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ne more biti uspešna. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Na podlagi izpovedi prič A, B in C, njih navedbe pa potrjuje tudi položaj obtoženčevega vozila po nezgodi, razviden na fotografiji št. 1 ter ugotovitve na ogledu kraja prometne nesreče, je sprejelo pravilen sklep, da je obtoženec v križišču A zapeljal v levo čez namišljeno črto med razvrstilnim in voznim pasom namenjenim vozilom, ki vozijo iz smeri X proti Y. Na ta način je zaprl pot po prednostni cesti prihajajočemu vozilu, ki ga je upravljal pok. D. Glede na to, da je vozni pas namenjen prometu smeri iz X proti Y v križišču širok 4,30 m, obtoženčevo vozilo pa je obstalo s prednjim desnim kolesom oddaljeno 2,50 m z zadnjim pa 3,80 m od zanj levega roba vozišča, je povsem evidentno, da je obtoženčevo vozilo zapeljalo čez omenjeno namišljeno črto ne le 0,50 m, kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pač pa za 1,80 m. Slednji sklep pa izhaja iz obtoženčevih navedb, ko je ta v zagovoru pojasnil, da je njegovo vozilo obstalo tam kjer je prišlo do trčenja. Ob dejstvu, da je obtoženec zaprl pot nasproti prihajajočemu vozilu, ki je imelo v križišču prednost, se pomanjkljivosti v skici narejeni na kraju ogleda nesreče, pokažejo kot manj pomembne oziroma take, da v nobenem primeru ne morejo omajati pravilnosti odločitve, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Seveda je pok. D vozil s hitrostjo, ki je bila bistveno višja od dovoljene in s tem tudi sam prispeval k nastanku prometne nesreče, vendar pa ni moč mimo ugotovitve, da je nevarno situacijo na vozišču s svojim zavijanjem v levo, ko tega ni bilo moč varno storiti, zakrivil ravno obtoženi. Pomembno je tudi, da je na kraju nesreče preglednost izjemno dobra, obtoženi pa bi ob dolžni pozornosti kot poklicni voznik zagotovo moral oceniti, ali bo upoštevajoč hitrost približujočega se vozila lahko varno izpeljal nameravano zavijanje. Ker pa je omenjeno dejanje v prometu podvzel kljub temu, da očitno za to ni bilo pogojev, je s tem kršil določilo 2. odstavka 50. člena ZTVCP. Ob takih dejstvenih dognanjih pa se izkaže kot nepotrebno zasliševanje priče E in odreditev izvedenstva po izvedencu prometne stroke, za kar se sicer zavzema pritožnica.

Dejansko stanje je torej pravilno in popolno dognano, nasprotna zatrjevanja obtoženčeve zagovornice pa neutemeljena.

Tudi kolikor se pritožnica zavzema za izrek milejše kazenske sankcije njenemu varovancu, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je sicer kazensko sankcijo pravilno izbralo in tudi odmerilo, vendar pa pri navajanju razlogov za tako svojo odločitev ni bilo najbolj srečne roke. Namreč ne drži, da obtoženec doslej še ni bil obsojen in mu zatorej tega ni moč jemati kot olajševalne okoliščine, na drugi strani pa tudi ne drži, da bi mu bilo potrebno šteti v slabo težo posledice, kajti ta je že element kvalificirane oblike obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Dejstvo pa je, da je kršitev, ki jo je zagrešil obtoženec huda in zato kljub temu, da gre za poklicnega voznika v pogojni obsodbi zagrožena kazen ni določena preizkusna doba, nista preostri. Od tod tudi pritožničino sklicevanje na obtoženčevo dosedanjo vestnost pri vožnji ne more pripeljati do izreka milejše kazenske sankcije.

V skladu z navedenimi dognanji je bilo potrebno po 384. členu ZKP pritožbo zagovornice obtoženega kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo. Zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je obtoženec na podlagi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP dolžan plačati stroške nastale pred pritožbenim sodiščem odmerjene v obliki povprečnine v znesku 5.000,00 SIT. Pri določanju povprečnine je prizivno sodišče upoštevalo obtoženčeve premoženjske razmere in zahtevnost zadeve gledano z zornega kota odločanja v drugostopenjskem postopku.

Sklicevanje na določila KZJ, ZKP in ZTVCP, ki so predpisi nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Urasni list RSA št. 1/91/I).