VSK sklep Cpg 269/2007

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. odst. tč. A izreka, tč. B in tč. C izreka) r a z v e l j a v i in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbi prvotožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. odst. tč. A izreka) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški pritožbenega postopka se del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora prvotožena stranka plačati tožeči stranki 76.840,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1997 dalje, višji tožbeni zahtevek na plačilo zneska 416.761,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1997 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka izključna imetnica pravice uporabe na parc. št. k.o. B., poleg tega pa tudi podrejene tožbene zahtevke, da se ugotovi, da je tožeča stranka izključna lastnica omenjenih zemljiških parcel; da je prvotožena stranka dolžna izdati tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo ta vknjižila kot izključna imetnica pravice uporabe na parc. št. k.o. B., oziroma so tožene stranke dolžne izdati zemljiškoknjižno dovolilo tožeči stranki, na podlagi katerega se bo ta vknjižila kot izključna imetnica pravice uporabe na parc. št. k.o. B.; da je prvotožena stranka dolžna izdati tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo ta vknjižila kot izključna lastnica parc. št. k.o. B., oziroma so tožene stranke dolžne izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožeča stranka vknjižila kot izključna lastnica parc. št. k.o. B.; da so dolžne tožene stranke solidarno plačati tožeči stranki 493.602,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1997; da so dolžne tožene stranke plačati tožeči stranki 493.602,19 EUR, in sicer prvotožena stranka 54,75% tega zneska (270.247,19 EUR), drugotožena stranka in tretjetožena stranka pa vsaka 22,625% tega zneska (vsaka po 111.677,49 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1997 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da je dolžna tožeča stranka v roku 15 dni povrniti prvotoženi stranki 9.514,66 EUR pravdnih stroškov, drugotoženi in tretjetoženi stranki pa nerazdelno 15.464,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Zoper ugodilni del te sodne odločbe (1. odst. tč. A izreka) in zoper odločitev o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila prvotožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala sodišču druge stopnje, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži, da prvotoženi stranki plača 12.745,15 EUR pravdnih stroškov, skupaj s stroški pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi zastaranje začelo teči šele 14.5.1997, ko naj bi prvotožena stranka pisno zavrnila predlog tožeče stranke za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. k.o. B. Prvotožena stranka je ves čas opozarjala na določilo čl. 76 Zakona o javnih gospodarskih službah, pri čemer je tožeča stranka že od leta 1996 uveljavljala pridobitev lastninske pravice na spornih zemljiščih. Zastaralni rok glede povračila vlaganj je začel teči že leta 1993, tožba pa je bila vložena na sodišče šele leta 2000. Prvotožena stranka tudi meni, da tožeča stranka sploh ni financirala vlaganj v avtobusni peron, temveč je v tej zvezi plačala le del prispevka za komunalno ureditev zemljišča. Tožba pa se ne nanaša na vračilo plačanega prispevka. Vsak investitor je dolžan plačati komunalni prispevek, sicer pa se pogodba o komunalni opremi zemljišča z dne 8.11.1979 nanaša na stavbo železniško-avtobusne postaje v Kopru. Pritožba še opozarja, da sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo, zakaj tečejo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska od 31.8.1997 dalje.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe se je prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni in argumentirani pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je imelo dvom o tem, kdo je resnični investitor avtobusnega terminala v K., izvesti vse dokaze, ki jih je v ta namen predlagala tožeča stranka, zlasti pa bi moralo izvesti zaslišanje priče M.P., bivše računovodkinje pri tožeči stranki, prav tako pa bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke, da bi pregledal vso relevantno dokumentacijo glede vlaganj v omenjeni terminal, tudi tisto, ki se nahaja v arhivu S. in arhivu B.K.. Relevantna je tudi okoliščina, da je prvotožena stranka predlagala tožeči stranki, naj opravi cenitev svojih vlaganj, poleg tega pa je bila tožeča stranka v vseh listinskih dokazih opredeljena kot investitor prometnega terminala, ki predstavlja skupaj s stavbo funkcionalno celoto. Sodišče prve stopnje bi (kar se tiče vlaganj tožeče stranke) moralo upoštevati vsaj še stroške v zvezi z vgraditvijo betonskih postavk za smerokazne table, stroške za postavitev robnikov in asfaltiranje (priloge A46 in A48) in stroške za ozvočenje perona, upoštevaje ob tem tudi ponudbo izvajalca del P. d.d. (priloga A47, A50). Vsa ta vlaganja je tožeča stranka najmanj listinsko dokazala. Prav tako je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožeča stranka za izgradnjo prometnega terminala najela bančni kredit. Iz pogodbe o komunalni opremi z dne 8.11.1979 prav tako izhaja, da je bila tožeča stranka investitor, pri čemer je v 2. tč. te pogodbe zapisano, da je tožeča stranka zgradila avtobusne perone, obračališče in parkirni prostor za avtobuse in taksije (glede na dikcijo je namreč očitno, da jih je zgradil investitor). Sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene ni upoštevalo številnih listinskih dokazov: 1. ponudbo P. z dne 11.7.1977, ki je naslovljena na tožečo stranko in se nanaša na izvedbo zemeljskih nasipov za avtobusno postajališče na potniškem terminalu, 2. zabeležko razgovora z dne 26.7.1977 (S. bo financiral razliko), 3. dopis I. z dne 3.8.1977 (S. bo zagotovljen bančni kredit), 4. vlogo S. z dne 22.3.1978 za izdajo gradbenega dovoljenja, 5. poročilo o nameravanih investicijah v osnovna sredstva z dne 22.5.1978, 6. posojilo B.K. za izgradnjo potniškega terminala v K. (dopis z dne 8.9.1978) in pogodbo o vračanju sredstev anuitet kredita z dne 11.9.1978, 7. dopis z dne 2.11.1978 s priloženim sklepom z dne 30.10.1978, pri čemer ta predlog ni bil sprejet, saj je prišlo 8.11.1979 do sklenitve Sporazuma o odškodnini in Pogodbe o komunalni opremi zemljišča. S. je z dopisom z dne 24.4.1979 naročil tudi izgradnjo vertikalne signalizacije in robnikov perona, 8. ponudbo Sg. z dne 3.5.1979 in dopolnitev načrta za projekt ozvočenja z dne 28.6.1979, 9. dokončni obračun, iz katerega izhaja, da sta prevzemnika Ž. in S. in 10. strukturo investicije, iz katere je razvidno, da je gradil S., upoštevaje ob tem tudi naloga za knjiženje z dne 26.8.1980 in 15.12.1980. V zvezi z zadnjim dokazilom, tožeča stranka v pritožbi opozarja, da iz strukture investicije izhaja, da so bile s kreditom B.K. poravnane situacije od I do XIV, s kreditom Ž. pa situacija XIV, pri čemer je tožeča stranka plačala tudi prispevek za energetiko v znesku 870.640,45 tedanjih DIN. Glede teh zatrjevanj so bile predlagane tudi številne priče, zlasti pa priča P.

Kar zadeva tako imenovani stvarnopravni zahtevek, pa tožeča stranka navaja, da je bil prometni terminal zgrajen z njenimi sredstvi in skladno z izdanimi upravnimi dovoljenji. Avtobusni terminal je bil družbena lastnina v uporabi tožeče stranke. Ta terminal tudi ni bil financiran na način iz 1. alineje 76. čl. Zakona o javnih gospodarskih službah, saj tega tožena stranka ni dokazala. Četudi so se sredstva zbirala na ta način, so se le v manjši meri. Tudi v tej zvezi je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca finančne stroke. Tudi na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih in Zakona o javnih cestah se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati.

Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in v njem predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbi tožeče stranke in prvotožene stranke sta utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala zgolj svojih vlaganj denarnih sredstev v prometni (avtobusni) terminal v K., marveč je bilo procesno gradivo te stranke jasno usmerjeno tudi v dejanske navedbe, da je bil ta terminal (avtobusno postajališče brez poslovne stavbe), stoječ na parc. št. k.o. B., družbena lastnina v dejanski uporabi tožeče stranke (tudi po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko). Zakon o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76...85/87; ZZD) je v 1. odst. 10. čl. določal, da upravljajo sredstva, ki so družbeni lastnini, delavci v temeljnih organizacijah združenega dela oziroma delavci in drugi delovni ljudje v družbenopolitičnih skupnostih. Ni bilo zakonske določbe, da bi bila upravičenja delavcev in drugih delovnih ljudi v družbenopolitičnih skupnostih, ki so izhajala iz pravice upravljanja s sredstvi v družbeni lastnini, večja od enakih upravičenj delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Zato se tudi izvajanje pravice uporabe družbenih sredstev, ki je bila samo ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja, ni razlikovalo glede na to, ali je šlo za izvajanje pravice uporabe družbenih sredstev v temeljni organizaciji združenega dela ali pa v družbenopolitični skupnosti. Na tem mestu je treba tudi upoštevati (in tu sodišče druge stopnje v načelu sledi pravnemu naziranju sodišča prve stopnje), da pravna pravila o gradnji na tujem zemljišču urejajo samo pridobitev lastninske pravice, ne pa tudi pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Pravno zmotno je namreč prepričanje, da sta si lastninska pravica in pravica uporabe na stvari v družbeni lastnini tako podobni, da lahko imetnik pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini uveljavlja na isti stvari tudi lastninsko pravico, sklicujoč se pri tem na institute, ki urejajo pridobivanje lastninske pravice izven predpisov o lastninjenju družbene lastnine. Sodišče druge stopnje v tej zvezi zgolj pripominja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izostanka pogodbenega prenosa obravnavanih treh zemljiških parcel na tožečo stranko (v smislu pravice razpolaganja s sredstvi v družbeni lastnini, ki je bila tudi ena od pojavnih oblik pravice upravljanja) docela tehtna in argumentirana, spričo česar jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Kot je bilo že nakazano, je v obravnavanem primeru z vidika pravilne uporabe materialnega prava (na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti) ključnega pomena vprašanje, ali je tožeča stranka omenjeni potniški terminal uporabljala tudi na dan 25.7.1997, ko je bil uveljavljen Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Prav ta zakon (glede na konkretna zatrjevanja tožeče stranke, da so bile omenjene zemljiške parcele v družbeni lastnini in v uporabi tožeče stranke) predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na tovrstnih nepremičninah, pri čemer gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. V skladu z 2. in 3. čl. ZLNDL so lastninsko pravico pridobile fizične oziroma pravne osebe, ki so ob uveljavitvi zakona na nepremičnini imele pravico uporabe, oziroma njihovi pravni nasledniki. Da bi tožeča stranka s svojim nedenarnim tožbenim zahtevkom v zvezi z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine uspela, bi po oceni pritožbenega sodišča morala dokazati, da je imela pravico uporabe na spornih nepremičninah; oziroma, da pred uveljavitvijo navedenega zakona ta pravica uporabe v skladu z do tedaj veljavnim režimom upravljanja in razpolaganja sredstev v družbeni lastnini ni bila prenešena na drugo osebo. Vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini je bil le deklaratornega značaja, zaradi česar izostanek takšnega vpisa še ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določbe 3. čl. ZLNDL. Po tej določbi namreč nepremičnine postanejo lastnina tistih pravnih oseb, ki imajo na teh nepremičninah pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. V konkretnem primeru velja to enako glede parc. št. k.o. B., pri kateri je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena družbena lastnina, kot tudi glede parc. št. k.o. B., kjer je bila po uveljavitvi omenjenega zakona že vknjižena solastninska pravica na drugotoženo in tretjetoženo stranko. V zvezi s konkretnimi parcelami naj sodišče prve stopnje pri obravnavi dejanske uporabe tudi ustrezno upošteva, kakšno je bilo kritičnega dne dejansko stanje teh nepremičnin v naravi, zlasti z ozirom na ugotovitve izvedenca geodetske stroke.

Sodišče prve stopnje je v okviru materialnopravne presoje obravnavane zadeve očitno prezrlo vsebino določil ZLNDL, zato je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (čl. 355 Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Seveda pa dejanska okoliščina o tem, kdo je vlagal svoja sredstva v izgradnjo omenjenega terminala, ni pravno nepomembna, zlasti ne glede na določilo 76. čl. Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ki je začel veljati že 2.7.1993. Vendar pa je (po mnenju sodišča druge stopnje) sodišče prve stopnje presojalo uporabnost te zakonske določbe partikularno oziroma odvojeno od ostalih relevantnih določb tega zakona, na kar povsem upravičeno opozarja pritožba tožeče stranke. Določbe prvih treh odstavkov 76. čl. omenjenega zakona se namreč ne uporabljajo za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni vsebovan v 1. odst. tega člena. Če pa so bila v te objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva vložena tudi sredstva solidarnosti ali vzajemnosti oziroma sredstva iz sistema financiranja dejavnosti posebnega družbenega pomena, se razmerja glede teh sredstev uredijo s pogodbo med prizadetimi osebami, kar pomeni, da ne postanejo lastnina republike oziroma občine že z dnem uveljavitve ZGJS. Navsezadnje (na kar prav tako pravilno opozarja pritožba tožeče stranke) bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno upoštevati tudi določilo iz 2. alineje 68. čl. ZGJS v smeri, ali gre v obravnavanem primeru sploh za zadevo posebnega družbenega pomena s področja materialne infrastrukture, ki se opravlja v okviru gospodarske dejavnosti (v povezavi s 6. čl. ZGJS, in upoštevaje zatrjevano okoliščino, da avtobusni terminal ni bil namenjen zgolj za občinski (lokalni) avtobusni prevoz).

Po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne pridejo v poštev določbe Zakona o javnih cestah (ZJC), saj je več kot očitno, da sporni terminal ne sodi v okvir javne ceste po 13. čl. tega zakona; prav tako pa ne določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), po katerih pridobi nepremičnina status grajenega javnega dobra na podlagi ustrezne odločbe in se na podlagi te odločbe kot taka tudi vpiše v zemljiško knjigo (5. čl. ZSZ).

Glede zatrjevanih vlaganj tožeče stranke (in z njimi povezanega obogatitvenega zahtevka, ki bo po volji tožeče stranke prišel v poštev zgolj kot podrejeni zahtevek) se sodišče druge stopnje pridružuje obširni pritožbeni kritiki, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu površna in pomanjkljiva, zlasti z ozirom na okoliščino, da sodišče prve stopnje ni niti obrazložilo, zakaj določenih dokazov (zaslišanje priče P. in ostalih prič, poizvedbe pri določenih osebah glede zatrjevanih vlaganj, postavitev izvedenca finančne stroke) ni izvedlo (kršitev določbe 2. odst. 287. čl. ZPP). Seveda ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so povsem nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), nerelavantni (ker gre za dejstvo, ki za odločitev ni odločilno) ali popolnoma neprimerni (tako imenovani informativni dokazni predlogi ali nekonkretizirani dokazni predlogi). V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je po mnenju pritožbenega sodišča lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega pa naj bo sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju pozorno tudi na pritožbeno kritiko metodološke ocene listinskih dokazov (8. čl. ZPP), upoštevaje pri tem dokaj tehtne argumente, ki jih na tem mestu v pritožbi vnovič poudarja tožeča stranka.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K pritožbi prvotožene stranke:

Terjatev zahtevati povrnitev neupravičeno pridobljeno korist (kondikcija) nastane, ko nastopi ustrezno pravno dejstvo, in sicer: 1. kadar je bila izpolnitev opravljena brez pravnega temelja, ko pride do premika premoženja iz premoženjskopravne sfere ene osebe v premoženjskopravno sfero druge osebe, z dnem, ko je izpolnitev opravljena (izročitev stvari, 1. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR v zv. s čl. 1060. čl. Obligacijskega zakonika, OZ) in 2. kadar je bila izpolnitev opravljena na podlagi pravnega temelja, ki je kasneje prenehal, z dnem, ko preneha pravni temelj izpolnitve (4. odst. 210. čl. ZOR v zv. s 1060. čl. OZ). Iz tega razloga ima prvotožena stranka v pritožbi prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zastaranja obogatitvenega zahtevka napačno izhajalo iz tega, da je relevantnega pomena okoliščina, kdaj je prvotožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. k.o. B.. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje sploh ni jasno in določno opredelilo do tega, ali je tožeča stranka sporni avtobusni terminal (delno ali v celoti) sploh izročila prvotoženi stranki, in če ga je, kdaj ga je izročila, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka v tej zvezi zahtevala od iztoževane glavnice tudi zakonske zamudne obresti od 31.8.1997 dalje. Kajti tudi glede začetka teka zamudnih obresti od prisojene glavnice, izpodbijana sodna odločba nima razlogov, na kar upravičeno opozarja pritožba prvotožene stranke. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev postopkovnih določb po 1. odst. 339. čl. ZPP, poleg tega pa je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava ostalo tudi dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno (čl. 355 ZPP). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi prvotožene stranke in v izpodbijanem delu (1. odst. tč. A izreka) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.