VSL sodba I Cpg 830/2006

1. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se ta sedaj glasi:
„Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki njene pravdne stroške v znesku 146.200,00 SIT (sedaj 610,05 EUR) v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi."
2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka potrdi.
3. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 270,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8-dnevnega roka od vročitve te sodbe dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 2.001,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 169,42 EUR, za drugotoženo pa v višini 896,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Zoper sodbo se je v stroškovnem delu pritožila prvotožena stranka zaradi kršitve določb postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Drugotožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba prvotožene stranke je utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

a) K pritožbi prvotožene stranke.

Prvotožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v njenem stroškovnem delu v II. točki izreka. Navaja, da zaradi nepravilnega vabljenja na zadnjo glavno obravnavo dne 18. 4. 2006 ni imela možnosti pravočasno predložiti stroškovnika in ji zato niso bili priznani vsi pravdni stroški.

Po 163. členu ZPP mora stranka zahtevati povrnitev pravdnih stroškov najpozneje do konca glavne obravnave, razen kadar sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. V takem primeru lahko stranka zahteva povrnitev stroškov v 15-ih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka (7. odst. 163. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvotožena stranka na zadnjo glavno obravnavo ni bila vabljena in zato ni imela možnosti, da stroškovnik pravočasno predloži. Zato je utemeljen očitek prvotožene stranke, da bi ji morali biti priznani vsi pravdni stroški, ki jih je imela do konca glavne obravnave 18. 4. 2006. Določbe o povrnitvi stroškov so materialno pravne narave, čeprav so vsebovane v procesnem zakonu. Ob smiselni uporabi 7. odstavka 163. člena ZPP pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 366. člena ZPP v zvezi s 4. točko 358. člena ZPP izpodbijani sklep o stroških v II. točki izreka sodbe spreminja tako, da tožeči stranki nalaga plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v višini 146.200,00 SIT (sedaj 610,05 EUR) v roku 8-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo skladno z Odvetniško in taksno tarifo in je prvotoženi stranki priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za prvi pripravljalni spis, vsakič 75 točk za narok dne 20. 5. 2004, 23. 9. 2004, 22. 6. 2004, 29. 9. 2004, 300 točk za narok 10. 11. 2005, urnino 150 točk, 20% DDV ter takso v višini 7.600,00 SIT (31,71 EUR). Ostalih stroškov ni priznalo, saj prvotoženi stranki bodisi niso nastali bodisi niso bili potrebni (1. odst. 151. člena ZPP in 155. člen ZPP).

b) K pritožbi tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi uvodoma navaja, da bi sodišče prve stopnje pri obravnavi razmerja med pravdnimi strankami moralo upoštevati naravo leasing razmerja med tožečo in drugotoženo stranko. Prav to razmerje naj bi bilo tisto, ki daje tožeči stranki neposredni zahtevek do prvotožene stranke za uveljavljanje dodatnih jamstev po sistemu Identicar, sklenjenim med toženima strankama. Takšnemu stališču tožeče stranke pritožbeno sodišče ne more pritrditi.

Pogodba o leasingu je inominatna pogodba in je Obligacijski zakonik v posebnem delu ne ureja. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da gre pri pogodbi o leasingu za sestavljeno oziroma mešano pogodbo, ki ima elemente različnih pogodb. Pri posrednem finančnem leasingu, kot sta ga sklenili tožeča in drugotožena stranka, kjer dobavitelj predmeta leasinga ni hkrati tudi dajalec leasinga, je s strani leasigodajalca v ospredju interes financiranja, s strani leasingojemalca pa interes uporabe. Leasingodajalec je tisti, ki je ves čas trajanja pogodbe edini in izključni (pravni) lastnik vozila, medtem ko je ekonomski lastnik vozila, kot pravilno zatrjuje tudi tožeča stranka, leasingojemalec. Sodišče dodaja, da je takšni tipični pogodbi o finančnem posrednem leasingu ustrezala tudi pogodba med tožečo in drugotoženo stranko ter njeni splošni pogoji (zlasti določbi 1.2 ter 5.1. splošnih pogojev).

Vendar pa vse navedeno tožeči stranki ne daje samostojnega zahtevka do prvotožene stranke glede dodatnih ugodnosti iz sistema Identicar, saj so bile te dogovorjene zgolj med toženima strankama samima. Storitve in ugodnosti v primeru kraje vozila se je prvotožena stranka zavezala zagotoviti članu kluba Identicar, kar je bila drugotožena stranka. Leasing pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z drugotoženo stranko, in iz nje izhajajoč interes tožeče stranke do nemotene uporabe vozila v razmerje med toženima strankama ne more poseči na način, kot to želi tožeča stranka. Razmerje med toženima strankama glede storitev in ugodnosti po sistemu Identicar je namreč obligacijsko pravno razmerje, katerega temeljna značilnost je tudi njegova relativnost (148. člen ZOR). To pomeni, da pravice in obveznosti, ki so vsebina tega razmerja, učinkujejo zgolj in samo med toženima strankama kot udeležencema razmerja. Pravice iz sistema Idetnicar gredo tako le osebi, kateri se je prvotožena stranka pogodbeno zavezala, torej drugotoženi stranki. Res je, da opisano načelo relativnosti pogosto nasprotuje potrebam življenja, ki zahtevajo, da se v določenih primerih priznajo pogodbene pravice tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Vendar tudi v takšnih primerih načela relativnosti ne more preseči sam obstoj interesa tretje osebe oziroma sam obstoj nekega drugega pravnega razmerja med drugima strankama.

Da bi imela tožeča stranka kot tretja oseba lasten zahtevek do prvotožene stranke za ugodnosti po sistemu Identicar, bi morala biti že sama pogodba med toženima strankama sklenjena v njeno korist. Tožeča stranka v pritožbi sicer zatrjuje, da je pogodba med toženima strankama tipična pogodba v korist tretjega, čemur pritožbeno sodišče ne more pritrditi. O pogodbi v korist tretjega (149. člen ZOR) govorimo, kadar se sklenitelja pogodbe dogovorita, da bo izpolnitev pogodbe upravičena zahtevati tretja oseba. Ta mora biti v pogodbi določena ali vsaj določljiva, kar velja tudi, če se kot pogodba v korist tretjega sklene zavarovalna pogodba (905. člen ZOR). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa se je prvotožena stranka zavezala zgolj drugotoženi stranki, ne da bi bila pri tem tožeča stranka kakor koli omenjena.

Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila v razmerju s prvotoženo stranko in da zato do nje ne more uveljavljati niti zahtevka na izpolnitev pogodbe niti odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe.

Glede razmerja med tožečo in drugotoženo stranko tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi morala drugotožena stranka ugodnosti po sistemu Identicar od prvotožene stranke izterjati kot leasingodajalec po pogodbi o leasingu v okviru standarda dobrega gospodarstvenika, ponujeni odstop pravic s strani drugotožene stranke pa temu standardu naj ne bi zadoščal.

Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka s ponudbo odstopa svojih pravic pokazala zadostno skrbnost. Pogodba o leasingu zavarovanja po sistemu Idenitcar ni vključevala, glede zavarovanj za primer delne škode na vozilu pa je bilo med strankama dogovorjeno, da jih uveljavlja drugotožena stranka, ki nato tožeči stranki omogoči koriščenje zavarovalnine. Obveznost drugotožene stranke tako tudi v primeru zavarovanja po sistemu Identicar ni mogla segati dlje, kot da uporabo ugodnosti, ki ji jih nudi prvotožena stranka, omogoči tožeči stranki. Ker prvotožena stranka svojih zavez iz zavarovanja po sistemu Identicar ni hotela izpolniti, je bila drugotožena stranka pripravljena, da svoje terjatve do prvotožene stranke odstopi tožeči stranki, česar slednja ni sprejela. S ponujenim odstopom terjatve je drugotožena stranka po prepričanju pritožbenega sodišča storila vse, kar je bilo od nje moč zahtevati. Njena zaveza namreč zagotovo ni mogla iti tako daleč, da bi izpolnitev pogodbe od prvotožene stranke morala zahtevati sodno, potem ko je prvotožena stranka izpolnitev obveznosti odklonila. V takem primeru bi jo namreč, ne glede na vse pomisleke, zaradi katerih drugotožena stranka postopka sama ni sprožila, v stroškovnem pogledu bremenil celoten riziko sodnega postopka, pa tudi morebitna nezmožnost izpolnitve prvotožene stranke. Zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost drugotožene stranke zaradi odsotnosti elementa krivde in vzročne zveze ni podana, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilen.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso podani. Sodba zahtevek tožeče stranke obravnava tako z vidika pogodbene obveznosti, kot tudi na odškodninskopravni podlagi, zato ni utemeljen očitek tožeče stranke, da uporaba materialnega prava iz sodbe sploh ni razvidna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP), odločitev o II. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pa je vsebovana v 1. točki izreka te odločbe.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, drugotoženi stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške drugotožene stranke odmerilo skladno z Odvetniško in taksno tarifo in ji je priznalo vse priglašene stroške, ki znašajo skupno 270,49 EUR, in jih je dolžna drugotoženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.