VSC sklep Cp 26/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 187,27 EUR.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sklicevanje na 16. čl. ZVPSBNO neutemeljeno, saj citirana določba ne predvideva, da je plačilo denarne odškodnine pogojeno ali odvisno od pravnomočnega končanja postopka, v katerem je kršitev nastala. II. odst. 20. čl. ZVPSBNO določa, da lahko stranka najpozneje vloži tožbo v roku 18 mesecev po pravnomočnosti postopka, ne določa pa, kdaj lahko najprej vloži tožbo. Tožeča stranka navaja, da ji je škoda nastala najkasneje z dnem, ko je bilo s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS z dne 21. 11. 2006, opr. št. U 501/2006 odločeno, da je tožena stranka kršila tožniku pravico do sojenja v razumnem roku. Tožena stranka je zato prišla v zamudo z dnem, ko je potekel izpolnitveni rok po zahtevku za pravično zadoščenje. Terjatev iz naslova odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zapade v plačilo z dnem pravnomočnosti postopka, ampak z dnem, ko je kršitev nastala. Nadalje navaja, da se prvostopno sodišče zmotno sklicuje na judikat evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi G. zoper R. S. Po citirani sodbi je bila tožena stranka dolžna oškodovancu G. plačati denarno odškodnino zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter povrniti stroške postopka. ESČP je v sodbi obrazložilo, da je namen pravnih sredstev, določenih v ZVPSBNO v tem, da na podlagi sodbe v zadevi L. slovenske oblasti določajo razumni čas, potreben za odločanje v domačih postopkih. To velja tudi za vse izmed 1700 evropskih pritožb, ki jih obravnava ESČP zoper toženo stranko, bodisi, da jih je sprejelo po uveljavitvi zakona kot tudi za tiste, ki so bile vložene poprej in v katerih sodni postopki tečejo še vedno na prvi ali drugi stopnji. V kolikor je posamezna država pogodbenica sprejela zakonodajne ukrepe, da zadosti sojenju v razumnem roku, mora pritožnik izčrpati vsa domicilna pravna sredstva, četudi je že pred tem vložil pritožbo na evropsko sodišče za človekove pravice. Na podlagi tega besedila sodbe je razbrati, da se sodba v zadevi G. ne nanaša na pravice do odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do tovrstne odškodnine ne veže na pravnomočnost sodnega postopka, kot si to zmotno razlaga tožena stranka in sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe izhaja samo to, da mora pritožnik, ki pred ESČP uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja poprej izkoristiti vsa domača pravna sredstva, ki jih ima na voljo. Izkoriščenost domačih pravnih sredstev je torej procesna predpostavka za vložitev evropske pritožbe, ni pa to procesna predpostavka za vložitev tožbe za plačilo denarne odškodnine po domačem – slovenskem pravu. Tožba za plačilo denarne odškodnine – pravičnega zadoščenja je namreč eno od domačih pravnih sredstev, ki jih ima v mislih evropsko sodišče za človekove pravice v citirani sodbi. Tožnik je pridobil pravico do uveljavljanja odškodnine na podlagi citirane pravnomočne sodbe upravnega sodišča in neposredno na podlagi odločb Ustave Republike Slovenije in EKČP. Do pričetka uporabe ZVPSBNO tožena stranka ni imela učinkovitega pravnega sredstva za nudenje ustreznega zadoščenja ter razumne možnosti za uspeh, kar velja za vse sodne postopke, tudi tiste, ki so še v teku. Tako je odločilo ESČP v zadevi B. proti Sloveniji, ko je zavrnilo ugovor Republike Slovenije o nedopustnosti pritožbe zaradi neizčrpanja domačih pravnih sredstev in je pritožnikoma prisodilo ustrezno denarno zadoščenje. Stališče, da ima oseba, ki ji je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku po dosedanji zakonodaji pravico do odškodnine po 26. čl. Ustave, je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-65/05-12 z dne 22. 9. 2005. Tožnik v tej pravdi črpa svojo pravico na določilu 26. čl. Ustave. Ker je tožniku bila kršena pravica, kar je pravnomočno ugotovljeno s sodbo, mu je tudi nastala nepremoženjska škoda zaradi prepočasnega sojenja. To pomeni, da je odškodnina iz tega naslova že zapadla in jo je tožena stranka dolžna plačati ne glede na določila ZVPSBNO. V kolikor je ESČP lahko pritožnikom dosodilo odškodnino za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani in je pri tem uporabilo določbe 6. čl. EKČP, potem lahko tudi naslovno sodišče za ugotovljeno kršitev človekovih pravic dosodi odškodnino na podlagi iste določbe in določb 26. čl. Ustave RS. Mednarodne konvencije so del notranjega prava Republike Slovenije in po hierarhiji pravnih aktov celo nad zakoni, ki jih sprejema državni zbor. Tožnik glede na obrazloženo višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da je tožnik vložil odškodninski zahtevek pri Državnem pravobranilstvu 31. 1. 2007 in tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, 20. 3. 2007, torej v času, ko se je že uporabljal Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), zato je bilo treba tudi oba zahtevka presojati po citiranem zakonu. V tem zakonu so jasno in natančno opredeljena določila 19. čl. ZVPSBNO kot predpostavke za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje. Ta člen določa, da postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz I. odst. 15. čl. tega zakona, prične stranka z vložitvijo predloga za poravnavo pri državnem pravobranilstvu, ta predlog pa lahko stranka vloži v 9 mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve. V obravnavanem primeru ni bila izpolnjena torej že primarna predpostavka, saj je tožnik F. S. odškodninski zahtevek na Državno pravobranilstvo naslovil dne 31. 1. 2007, torej v času, ko je bil pravdni postopek pri Okrožnem sodišču v M., v zvezi s katerim uveljavlja odškodnino zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, še v teku in torej še ni bil pravnomočno končan. Tožena stranka meni, da so povsem jasna tudi nadaljnja določila 20. čl. ZVPSBNO v zvezi z drugo predpostavko za uveljavljanje odškodnine in sicer, da se lahko tožba za povrnitev škode zoper Republiko Slovenijo vloži najpozneje v 18 mesecih po pravnomočni rešitvi strankine zadeve, če na predlog za poravnavo ni dosežen sporazum po 19. čl. tega zakona ali če državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve predloga. Obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da se denarna odškodnina za povzročeno škodo v skladu z ZVPSBNO izplača v primeru pravnomočno rešene zadeve, je glede na zgoraj navedeno pravilna, pri tem pa je razumeti sklicevanje sodišča na 16. čl. tega zakona zgolj kot napotilo na člen, ki natančneje določa, kaj takšno denarno odškodnino sploh predstavlja, kolikšna je njena višina in kateri so kriteriji. Sodišče se je pravilno sklicevalo na sodbo EKČP G. proti Sloveniji, s katero se je ESČP opredelilo glede vprašanja, ali ZVSBNO zagotavlja učinkovita pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku iz I. odst. 6. čl. EKČP oziroma ali torej določbe novega ZVSBNO ustrezajo merilom iz I. odst. 6. čl. v zvezi s 13. čl. EKČP in novejše sodne prakse tega sodišča. Napotila ESČP pa tudi ne gre razumeti, tako kot v pritožbi nadalje navaja tožnik, da je izkoriščenost domačih pravnih sredstev procesna predpostavka le za vložitev evropske pritožbe, ni pa procesna predpostavka za vložitev tožbe za plačilo denarne odškodnine po domačem pravu. Napotilo ESČP je razumljivo. Pritožniki morajo vsa pravna sredstva izkoristiti v Republiki Sloveniji, tako tudi določbe o pravičnem zadoščenju. To seveda velja tako za potencialne pritožnike na ESČP, glede na siceršnjo ugotovitev ESČP, da določbe ZVPSBNO ustrezajo merilom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku ter glede na jasne in razumljive določbe ZVPSBNO samega, pa brez dvoma tudi za vse tiste, ki zatrjujejo, da jim je v slovenskem sodnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa ustreznega postopka v zvezi s tem še niso sprožili. Tožena stranka nenazadnje še navaja, da je ESČP pritožnikom dosojalo odškodnino za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani na podlagi 6. čl. EKČP le v času, ko Republika Slovenija še ni imela zakonsko urejenega načina uresničevanja in varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter do odškodnine kot pravičnega zadoščenja v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Od 1. 1. 2007 je navedeno urejeno z ZVPSBNO, zato glede na sodbo Grzinčič proti Sloveniji z dne 3. 5. 2007 v bodoče temu ne bo več tako. Zahtevki, ki so vloženi zaradi zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 1. 1. 2007, se tako presojajo izključno po ZVPSBNO.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo z neutemeljenim sklicevanjem na 16. člen ZVPSBNO. Zaključek sodišča, da je tožba preuranjena ne temelji le na določbi 16. čl. ZVPSBNO, kot zmotno meni pritožba, pač pa, kot je tudi napisalo, na nadaljnjem argumentu, da se denarna odškodnina za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja izplača v primeru pravnomočno rešene zadeve, kar pa je določeno v I. odst. 19. čl. ZVPSBNO. V I. odst. 19. čl. ZVPSBNO je namreč določeno, da postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz I. odst. 15. čl. tega zakona, prične stranka z vložitvijo predloga za poravnavo pri državnem pravobranilstvu, ta predlog pa lahko stranka vloži v 9 mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve. Tožeča stranka si glede na jasno določbo I. odst. 19. čl. ZVPSBNO tudi zmotno razlaga, da sme stranka glede na II. odst. 20. čl. ZVPSBNO vložiti tožbo tudi že pred pravnomočno rešitvijo njene zadeve. Glede na to, da je med pravdnima strankama nesporno, da pravdni postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, opr. št. II P 683/2002, v katerem naj bi bila kršena tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, še ni pravnomočno končan, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba preuranjena, in posledično odločitev o zavrženju tožbe, ker ne obstojijo pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje, povsem pravilna.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da upoštevaje sodbo ESČP G. proti S. z dne 3.5.2007, določbe ZVPSBNO ustrezajo merilom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, kar velja tudi za zahtevo za pravično zadoščenje. Izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve v tem smislu, da se sodišče prve stopnje sklicuje na cit. judikat ESČP, pač pa vsebuje le zgoraj navedeno ugotovitev o ustreznosti meril v ZVPSBNO. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se prvostopno sodišče zmotno sklicuje na navedeni judikat ESČP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi le napisalo, kar ugotavlja sicer tudi pritožba, da mora pritožnik najprej izkoristiti domača pravna sredstva za dosego pravičnega zadoščenja.

Do uveljavitve ZVPSBNO je bilo mogoče v Republiki Sloveniji v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zahtevati samo odškodnino po 26. čl. Ustave RS. To je pomenilo, da je oškodovanec lahko zahteval klasično odškodnino po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Ni pa bilo mogoče uspeti z zahtevkom na plačilo t.i. pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zagotovljene s 6. čl. EKČP. Odločanje o takem zahtevku je bilo namreč po 41. čl. EKČP predpisano kot pravica in pristojnost ESČP. Zato neposredna uporaba EKČP za priznanje pravičnega zadoščenja pred slovenskim sodiščem ni bila možna (tako Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 41/2006). Ker se od 1.1.2007 uporablja ZVPSBNO, ki določa način varstva ustavne pravice in omogoča uveljavljanje pravice do pravičnega zadoščenja stranki, katere pravica do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja je bila kršena v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države, je sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da kršitev pravice še ni prenehala, utemeljeno zaključilo, da predstavlja pravno podlago za odločanje v tem sporu ZVPSBNO. Tudi pritožbeno sodišče se ne more, glede na jasna določila ZVPSBNO, strinjati s tožečo stranko, da je izkoriščenost domačih pravnih sredstev procesna predpostavka le za vložitev evropske pritožbe, ne pa tudi za vložitev tožbe za plačilo denarne odškodnine po domačem pravu. Vse zahtevke strank, ki so vloženi po 1. 1. 2007 zaradi zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je zato potrebno presojati izključno po ZVPSBNO. In to tudi tiste zahtevke, kot je obravnavani, v katerem stranke kršitev pravice dokazujejo z že izdano sodbo upravnega sodišča. Tožeča stranka je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi navajala, da uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku na podlagi 23. in 26. čl. Ustave RS in 6. čl. EKČP; v kolikor pa bo sodišče ugotovilo, da je podan dodatni pravni temelj, pa tudi na podlagi ZVPSBNO. Glede na prakso ESČP je ocenila, da znaša primerno denarno zadoščenje za kršitev njene pravice do sojenja v razumnem roku 5.000,00 EUR. V tožbi pa je tudi navedla da je dne 30.1.2007 najprej naslovila odškodninski zahtevek na toženo stranko, ki pa je zahtevek zavrnila. Ker je torej odškodninski zahtevek in tožbo vložila, potem ko se je že uporabljal ZVPSBNO, je sodišče prve stopnje pravilno tožbo zavrglo, ker je kot nesporno ugotovilo, da pravdni postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, opr. št. II P 683/2002, še ni pravnomočno končan. Stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo v obravnavani zadevi meritorno odločiti, ker temelji zahtevek na 26. čl. Ustave in EKČP in ker je tožeča stranka že pridobila pravico do uveljavljanja odškodnine na podlagi pravnomočne sodbe upravnega sodišča (in je po njenem mnenju odškodnina že zapadla), je glede na zgoraj obrazloženo po oceni sodišča druge stopnje zmotno. Tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni izkazala, da je zadeva, v kateri naj bi bila kršena njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravnomočno rešena, zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje, določenih v zgoraj že navedenih določbah ZVPSBNO.

Ker ni podan uveljavljen pritožbeni razlog in niti niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. v zv. s 353. čl. in 366. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP sama kriti svoje stroške, nastale v zvezi s pritožbo. Tožena stranka pa z navedbami v odgovoru na pritožbo ni doprinesla k rešitvi pritožbe, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da ti stroški niso bili potrebni in jih mora tožena stranka sama kriti (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP).