VSL sodba in sklep II Cp 27/2008

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zahtevka na plačilo odškodnine 54.248,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede pravdnih stroškov razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem se pritožba zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Odločitev sodišča prve stopnje

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine in tožniku naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 1.357,32 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da napake v upravnem postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Poudarja, da je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, zato o tem ne more biti več nobenega dvoma. Nobene potrebe ni po ugotavljanju elementov zlonamernosti ali dodatnih zlorab toženkinih delavcev med postopkom. Dejstvo je, da je do izbrisa prišlo brez postopka, v katerem bi imel pritožnik možnost učinkovito sodelovati.

Če bi toženka tožnika prestavila iz evidence državljanov v evidenco tujcev, tožniku škoda ne bi nastala oziroma vsaj ne v takšnem obsegu, ker pa so ga istočasno izbrisali iz seznama stalnega prebivalstva, je pritožnik izgubil do takrat zakonito pridobljeno stalno prebivališče, o čemer sploh ni bil obveščen. V tem je protipravnost toženkinega ravnanja, saj je posegla v tožnikove že pridobljene pravice. Pritožnik je bil prepuščen samemu sebi, brez statusa, odvzet in razveljavljen mu je bil potni list. Popolnoma nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da tožnika nobena od zatrjevanih posledic ne bi zadela, če bi se v letu 1991 odločil za sprejem slovenskega državljanstva.

Pritožnik še dodaja, da je škoda, s katere višino se izpodbijana sodba ni ukvarjala, nedvomno posledica toženkinega protipravnega ravnanja in je izkazana.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, za katero trdi, da mu je nastala, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS, izbris pa je bil nezakonit. Zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Odškodnino:

? 8.000.000,00 SIT oziroma 33.383,40 EUR zahteva, ker ni imel možnosti pod ugodnimi pogoji odkupiti stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico;

? 7.000.000,00 SIT oziroma 29.210,48 EUR zahteva zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter zaradi tega pretrpljenih duševnih bolečin v času, ko je bil zaradi neurejenega statusa zaničevan, ko je poslušal zbadljivke na svoj račun in ni bil enakopraven član družbene skupnosti;

? 5.000.000,00 SIT oziroma 20.864,63 EUR zahteva za pretrpljene telesne bolečine, saj je bil v obdobju enajstih let brez vsakega zavarovanja, brezposeln in brez finančnih sredstev; potreboval bi zobozdravstveno pomoč, pa je trpel bolečine; v tem času se mu je tudi močno poslabšala govorna sposobnost, poslabšanje zdravstvenega stanja in številne pretrpljene telesne bolečine so posledica toženkinega nedopustnega ravnanja;

? 6.000.000,00 SIT oziroma 25.037,55 EUR za strah ker je bil v času od nezakonitega izbrisa v strahu, saj ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo, bil je brez vsake pravne varnosti, zaradi strahu ni mogel spati, bal se je, kdaj ga bo obiskala policija, ni se upal prosto gibati, saj je bil brez dokumentov, policisti so mu grozili, da bo izgnan, zato je bil ob vsakem izhodu iz stanovanja še posebej boječ; misel, da bi moral zapustiti domač kraj in najbližje ga je navdajala z grozo.

O pravni podlagi

Pravno podlago za odločitev o odškodninski odgovornosti države predstavljajo določbe 26. člen Ustave RS (1) in Zakona o obligacijskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (3). V skladu z določbo 1. odstavka 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Da bi bila podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja njenih organov morajo biti, kljub temu da gre pri odgovornosti države po 26. členu Ustave za specifično odgovornost, hkrati podani vsi elementi civilnega delikta, to je:

? da je nastala škoda,

? da škoda izvira iz protipravnega ravnanja,

? da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo,

? da tožena stranka odgovarja za nastalo škodo (4).

O protipravnosti

Tožnik s trditvijo, da je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar je ugotovilo Ustavno sodišče RS, uveljavlja t. i. zakonodajno protipravnost. Redna sodišča niso pristojna za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov, takšna presoja je pridržana Ustavnemu sodišču RS, ki pa jo je glede spornega zakona, torej Zakona o tujcih (5) (v nadaljevanju ZTuj), opravilo (6).

Pritožnik ima prav, ko poudarja, da je toženkino protipravno ravnanje v tem, ko ga je protizakonito in v nasprotju z ustavo izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Pravilno tudi poudarja, da za ugotovitev protipravnosti ni treba ugotavljati elementov zlonamernosti ali dodatnih napak ali zlorab v postopku (7) (te je sodišče prve stopnje ugotavljalo mimo vseh trditev pravdnih strank), v katerem pritožnik ni imel možnosti sodelovati. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. U-I-284/94 s 4. 2. 1999 ugotovilo, da je ZTuj v tistem delu, na podlagi katerega je toženka izvršila tožnikov izbris iz registra stalnega prebivalstva, v nasprotju z ustavo. Takšna s strani ustavnega sodišča ugotovljena protipravnost pa po prepričanju višjega sodišča zadošča za ugotovitev, da je bilo ravnanje toženke protipravno (8).

O ostalih razlogih sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženkino ravnanje ni bilo protipravno, pa ni edini razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je na 8. strani izpodbijane sodbe obrazložilo, da je zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 33.383,40 EUR (ki naj bi tožniku nastala zato, ker ni mogel pod ugodnimi pogoji kupiti stanovanja) zavrnilo tudi zato, ker je ugotovilo, da tožniku ta “škoda“ ni nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak je posledica okoliščine, da tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona v letu 1991 ni bil državljan Republike Slovenije (9). Po tedaj relevantnem 68. členu Ustave RS so lahko tujci pridobili lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon. Ker Zakona o lastninski pravici tujcev Državni zbor še ni sprejel, je bilo treba uporabljati 9./I člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS (10), ki je določal, da do sprejema takšnega zakona tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice do nepremičnin. Enaka ustavna ureditev omejitve pridobivanja lastninske pravice tujih oseb je po določbi 16./II člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (11) veljala tudi v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (12) (v nadaljevanju SZ). Privatizacija stanovanj po 117. členu SZ je torej šla le tistemu imetniku stanovanjske pravice, ki je bil slovenski državljan. Imetnik stanovanjske pravice, ki je bil (tako kot tožnik) tujec, ni imel pravice do nakupa stanovanja, ker ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičnini. Poleg tega pa je tožnikova izvenzakonska partnerka pravico do odkupa prenesla na njuno hčerko. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik v ničemer ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa poudarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku škoda v tem delu ni nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (da torej ni podana vzročna zveza) in celo, da škoda sploh ni nastala, pravilen.

Zahtevek na plačilo odškodnine 20.864,63 EUR zaradi telesnih bolečin je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je službo v letu 1992 izgubil zato, ker ni imel urejenega stalnega prebivališča, v posledici pa seveda tudi ni dokazal, da bi zaradi izgube službe, ki naj bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, izgubil zdravstveno zavarovanje (kar naj bi bilo po tožbenih navedbah razlog za nepotrebno trpljenje telesnih bolečin, ki si jih tožnik ni mogel lajšati, in za poslabšanje zdravstvenega stanja). Tudi takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik v ničemer ne izpodbija. Zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek na plačilo odškodnine za telesne bolečine ni utemeljen, ker tožnik ni dokazal vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, pa je materialnopravno pravilen.

Odločitev pritožbenega sodišča

Kljub napačnim izhodiščem sodišča prve stopnje glede vprašanja protipravnosti je torej odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in o zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine zaradi telesnih bolečin pravilna. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (13) (v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zahtevka na plačilo odškodnine 29.210,48 EUR zaradi posega v čast in dobro ime ter 25.037,55 EUR za strah pa je sodišče prve stopnje zavrnilo le z materialnopravno napačnim razlogovanjem, da v ravnanju toženke ni bilo protipravnosti. Ker je takšna odločitev sodišča prve stopnje napačna, dejansko stanje o ostalih elementih civilnega delikta pa ni bilo raziskano, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku glede teh dveh oblik nepremoženjske škode najprej ugotoviti, ali so poleg protipravnosti podani ostali elementi civilnega delikta, če bo ugotovilo, da so, pa odločiti tudi o toženkinem ugovoru zastaranja.

Ker je sodišče sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje odločiti s končno odločbo. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo skupaj z odločitvijo o glavni stvari (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

--------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.

(4) Tako tudi: Jadek Pensa, D., Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave; Podjetje in delo, 18.10.1999.

(5) Ur. l. RS, št. 1/91-I s spremembami in dopolnitvami.

(6) In med drugim ugotovilo, da zakon krši načela pravne države - načelo varstva zaupanja v pravo in načelo enakosti.

(7) Izvor odškodninske odgovornosti države “za zakone“ ni v krivdni odgovornosti javnih uslužbencev ali oseb javnega prava, vendar lahko sprejeti zakoni vseeno povzročijo škodo. Odgovornost države “za zakone“ je posebna vrsta (skorajda objektivne) odgovornosti države, katere temelj je predvsem v kršitvi načela enakosti pred zakonom – več o tem: mag. Sladič, J., Odškodninska odgovornost zakonodajalca zaradi sprejetih zakonov, Pravna praksa, št 10/2001.

(8) Tako v bistveno podobnih zadevah tudi odločbe Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 739/2005 in Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 440/2008 in II Cp 201/2008.

(9) V zvezi z (ne)pridobitvijo državljanstva tožnik toženki ničesar ne očita.

(10) Ur. l. RS, št. 33/91.

(11) Ur. l. RS št. 1/91-I.

(12) Ur. l. RS, št. 18/91-I s spremembami in dopolnitvami.

(13) Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo.