VSL sklep II Cp 383/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za obravnavanje dela tožbenega zahtevka iz 2. točke v tožbi tožeče stranke z dne 25.10.2007, ki se nanaša na plačilo zavarovalnine v višini 5.633,44 EUR. V tem delu je zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novem mestu.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in predlaga razveljavitev sklepa, pri čemer navaja, da naj se zaradi ekonomičnosti postopka dovoli obravnavanje obeh tožbenih zahtevkov v istem pravdnem postopku. Navaja, da odločitev sodišča ni v skladu z Zakonom o pravdnem postopku - ZPP, pa tudi ne s sodno prakso. Predsednik senata po 8. točki 1. odstavka 270. člena ZPP lahko celo združi pravde, 300. člen ZPP pa določa, da se več pravd lahko združi v isti postopek, če se s tem pospeši obravnavanje. Odločitev sodišča je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi in odločitvijo sodišča prve stopnje. Bistveno vprašanje v tej zadevi je samo, ali gre za zahtevka, ki imata isto dejansko in pravno podlago. Če jo imata, je odločitev napačna, sicer pa ne. Pritožbeno sodišče se strinja, da tu ne gre za isto pravno podlago. Pravna podlaga zahtevka, za katerega je pristojno okrožno sodišče, je neposlovna obveznost; pravna podlaga glede zneska 5.633,44 EUR pa je poslovna obveznost (pogodba o nezgodnem zavarovanju). Sklicevanje na 300. člen ZPP tu ni utemeljeno, kajti ta določba govori o možnosti združitve, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, pogoj pa je, da se z združitvijo pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitvijo postopka. 1. odstavek 182. člena ZPP namreč izrecno govori o tem, da v eni tožbi lahko uveljavlja tožeča stranka več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. 2. odstavek pa pravi, da če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se z eno tožbo zoper isto toženo stranko lahko uveljavljajo samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Izrecno je torej izključena možnost enotne tožbe, če gre za pristojnost različnih sodišč. Za tak primer namreč tu gre. Sklicevanje na drugačno sodno prakso ne pride v poštev. Možnost, da se okrožno sodišče uradoma izreče za nepristojno, je močno omejena (2. odst. 19. člena ZPP). Gre torej za pravico sodišča v okviru navedene določbe in ne za dolžnost.

Sodišče prve stopnje je tako upoštevaje gornje določbe, pa tudi 1. in 2. odstavek 41. člena ZPP in 2. odstavek 19. člena ZPP pravilno odločilo.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi po 2. točki 365. člena ZPP.