VSC sklep PRp 258/2006

Obdolženkini pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo o prekršku) je bila obd. E. G. spoznana za odgovorno storitve prekrška po čl. 44/II v zv. s čl. 234 ZVCP-1 in ji je bila izrečena globa v znesku 50.000,00 SIT, 4 kazenske točke zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca, naloženo pa ji je bilo tudi plačilo stroškov postopka - povprečnine v znesku 15.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila obdolženka in v pritožbi izpostavlja, da sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj se je odločilo za izrek sankcije prepovedi vožnje motornega vozila za čas enega meseca. V pritožbi še navaja, da je v obravnavanem primeru šlo za izreden primer ter da sodišče ni upoštevalo, da lahko izrečena sankcija ogrozi njeno preživljanje, s čemer je preseglo namen kaznovanja v tolikšni meri, da sankcija ne bi več ustrezala teži dejanja.

Pritožba je utemeljena.

V I. odst. 135. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP - 1) je določena vsebina pisne sodbe o prekršku, ki mora imeti uvod, izrek in obrazložitev, v IV. odst. istega člena pa je za obrazložitev, kot eno od sestavin pisne sodbe o prekršku navedeno, da mora vsebovati razloge za vsako posamično točko sodbe. V čl. 139 ZP - 1 je podrobneje določeno, kaj naj vsebuje obrazložitev sodbe o prekršku in tudi, da je v obrazložitvi sodbe o prekršku treba kratko navesti okoliščine, ki so bile upoštevane pri odmeri sankcij za prekrške. Iz izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolženki poleg globe, kot glavne sankcije, izreklo tudi stranski sankciji, 4 kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila za čas enega meseca, vendar je v obrazložitvi sodbe navedlo le, da je pri odmeri sankcij bilo kot olajševalna okoliščina upoštevano priznanje in dosedanja nekaznovanost, obteževalne okoliščine pa niso bile ugotovljene ter, da je pri odmeri bilo upoštevano njeno premoženjsko stanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se v tako površno navedenih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri sankcije obdolženki, ne odraža načelo individualizacije sankcij, po katerem mora sodišče izbrati tisto sankcijo, ki je po njegovi presoji najprimernejša, upoštevajoč vse ugotovljene okoliščine in vse možnosti, predvidene v ZP-1 (čl.26 ZP-1). Namreč iz sodbe sodišča prve stopnje ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženki izreklo sankcije, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in v kakšnem odnosu so te sankcije do sankcij, ki so predpisane za prekršek, kot ga je storila obdolženka. Zato ima prav obdolženka, ko v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj je izreklo prepoved vožnje motornega vozila za čas enega meseca. Zgolj navedba, da: "Če pa je zaradi tega prekrška prišlo do prometne nesreče, pa je predpisana globa najmanj 30.000,00 SIT, najmanj 3 kazenske točke in prepoved vožnje motornih vozil.", ne zadostuje za sklepanje, zakaj je obdolženki bila izrečena stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Zaradi značilnosti navedene sankcije, pa je tudi nerazumljivo, kako bi na odmero le-te lahko vplivalo obdolženkino premoženjsko stanje.

Zaradi odsotnosti razlogov za obdolženki izrečene sankcije in jasno opredeljenih okoliščin, ki so vplivale na odmero vsake posamezne sankcije, pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje ni moglo preizkusiti. Navedene pomanjkljivosti, ki pomeni kršitev iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP - 1, pritožbeno sodišče ni moglo samo sanirati, saj bi dodajanje razlogov in okoliščin o odmeri sankcij, lahko pomenilo kršitev obdolženkine, z Ustavo zagotovljene pravice do pravnega sredstva, ker zoper odločbo pritožbenega sodišče pritožba ni dovoljena, zato je ugodilo pritožbi obdolženke in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje (VI. odst. 163. čl. ZP - 1).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju načela individualizacije sankcij, ocenit vse okoliščine, ki po čl. 26 ZP - 1 vplivajo na to ali naj bo sankcija večja ali manjša in jih opredeliti tako, da bo povsem jasno, v kateri smeri za vsako posamezno sankcijo, so okoliščine delovale (proti predpisanemu minimumu ali pod njegovo mejo ali proti predpisanemu maksimumu) ter pri tem navesti dejansko in pravno podlago za izrek vsake od sankcij izrečenih obdolženki. Pri tem sodišče prve stopnje ne sme prezreti, da pod pojem prometne nesreče sodita le materialna škoda in telesne poškodbe, povzročeni drugemu udeležencu v prometu (in ne storilcu), kar mora biti razvidno iz opisa dejanja v izreku sodbe o prekršku in ugotovljeno v postopku na prvi stopnji.