VSC Sodba PRp 226/2006

Pritožba obd. R. J. se kot neutemeljena zavrne in se sodba o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.
V skladu s V. odst. 144. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) se obdolženca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje razsodilo, da je obd. R. J. odgovoren storitve prekrška po čl. 30/V ZVCP-1 in mu je izreklo globo v višini 50.000,00 SIT ter stranski sankciji štiri kazenske točke in prepoved vožnje motornih vozil B kategorije v trajanju enega meseca, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka - povprečnine v znesku 10.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi o prekršku se je pravočasno pritožil obdolženec zaradi odločitve o sankcijah. Prosi, da sodišče upošteva njegovo finančno stisko, mu zato zniža izrečeno globo ter mu ne izreče štiri kazenske točke in odvzema vozniškega dovoljenja za en mesec.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi čl. 159 ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da na prvi stopnji ni bila podana kršitev določb postopka o prekršku in tudi ne kršitev materialnega prava na škodo obdolženca.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile glavna in stranski sankciji obdolžencu izrečeni v z zakonom predpisanih mejah. Za prekršek kot ga je storil obd. J. je po čl. 30/V ZVCP-1 predpisana globa 50.000,00 SIT, vozniku motornega vozila pa se izreče tudi štiri kazenske točke. Ker je obd. J. s svojim ravnanjem povzročil prometno nesrečo v kateri je ena oseba bila lahko telesno poškodovana, gre v obravnavani zadevi za kvalificirano obliko obdolžencu očitanega prekrška v zvezi s katero je v I. odst. 234. čl. ZVCP-1 predpisano, da če udeleženec cestnega prometa s prekrškom iz tega zakona ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa ali povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, se kaznuje za prekršek z najmanj 30.000,00 SIT, vozniku motornega vozila se izreče tudi najmanj tri kazenske točke, v II. odst. istega člena pa je določeno, da se vozniku motornega vozila, ki ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa in vozniku motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo, zaradi kršitve tam navedenih prometnih pravil, izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila. Glede na določilo III. odst. 234. čl. ZVCP v katerem je določeno, da sankcija izrečena v skladu s I. odst. ne more biti nižja od sankcije predpisane za enak temeljni prekršek in določilom II. odst. 23. čl. ZP-1, v katerem je med drugim določeno, da sodišče izreče sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila v trajanju od enega meseca do enega leta, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo vse tri sankcije, torej globo, kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila, na spodnji meji predpisanih sankcij. Pri njihovi odmeri je sodišče primerno upoštevalo vse okoliščine iz čl. 26 ZP-1, ki vplivajo na to ali naj bo sankcija višja ali nižja, saj je obdolžencu kot olajševalno upoštevalo dosedanjo nekaznovanost, nižjo stopnjo odgovornosti za prekršek, obdolženčevo priznanje in obžalovanje prekrška, obteževalnih okoliščin pa sodišče prve stopnje ni našlo. Prav tako pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo obdolženčevo premoženjsko stanje in preživninske obveznosti in je to prišlo do izraza tudi pri določitvi roka plačila globe, saj je obdolžencu določilo plačilo globe v petih zaporednih obrokih po 10.000,00 SIT. Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri sankcij v celoti upoštevalo vse okoliščine, ki jih je obdolženec izpostavil že v zagovoru pred sodiščem prve stopnje 7.3.2006 (listna št. 9-10) in je tudi ugodilo njegovi prošnji za obročno odplačilo globe, je ponovno izpostavljanje enakih okoliščin v pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča, nerealno in brez utemeljene podlage. Vse okoliščine, ki jih je pri odmeri sankcije obdolžencu upoštevalo sodišče prve stopnje kot olajševalne so po mnenju pritožbenega sodišča bile povsem ustrezno ocenjene in tako ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi narekovale uporabo omilitvenih določil iz VI. odst. 26. čl. ZP-1, ki omogočajo odmero sankcij pod mejo, ki je predpisana. Stransko sankcijo prepovedi vožnje motornih vozil pa ni mogoče omiliti, temveč le odpustiti, vendar le v primerih, ko je z zakonom tako določeno. V obravnavani zadevi pa takšna zakonska podlaga za odpustitev stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ki je bila izrečena obdolžencu s sodbo prve stopnje, ni podana zato pritožbeno sodišče ni našlo utemeljenih razlogov, da se obdolžencu ne bi izrekla stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil. Glede na to, da obdolženec poudarja vezanost na sezonsko opravljanje dela, po mnenju pritožbenega sodišča, izvršitev stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, za obdolženca ne bo imelo hujših posledic.

Ker torej pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za spremembo odločitve sodišča prve stopnje o obdolžencu izrečenih sankcij, je na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1, pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, bi moral plačati stroške pritožbenega postopka, vendar ga je pritožbeno sodišče glede na njegove, v spisovnem gradivu in pritožbi izkazane premoženjske razmere, v skladu s V. odst. 144. čl. ZP-1 oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.