VSL sodba I Cpg 601/2005

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 4,431.399,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2001 dalje do plačila v 15 dneh (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 163.825,20 SIT s pripadki je zavrnilo (2. točka izreka), toženi stranki pa je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 616.060,99 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2005 dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je "vse pritožbene razloge" in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka kot porok za obveznosti tožene stranke kot leasingojemalca iz leasing pogodbe leasingodajalcu plačala dolg tožene stranke. Sporno pa je, ali je leasingodajalcu plačala veljaven dolg tožene stranke glede na trditev slednje, da je bila leasing pogodba zaradi neplačila dveh anuitet skladno s pogodbenimi določili avtomatsko prekinjena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno presodilo določbo 4. odstavka 11. člena pogodbe o finančnem leasingu z dne 14.4.1997 (v nadaljevanju: pogodba), ki določa, da je pogodba avtomatsko prekinjena po dveh neplačanih anuitetah, česar pa ne spremeni niti dejstvo, da je kot porok toženi stranki nastopala tožeča stranka. S takšnim tolmačenjem navedenega pogodbenega določila pritožbeno sodišče ne soglaša. Pritožnica zmotno meni, da je bila pogodba avtomatično prekinjena že s tem, ko sama kot leasingojemalec ni plačala dveh anuitet oziroma leasing obrokov. Če bi takšna njena razlaga obveljala, bi bil izjalovljen namen poroštva, to pa je prav zaveza poroka, da plača upniku veljavno in zapadlo obveznost njegovega dolžnika, če slednji tega ne bi storil (997. člen ZOR). Šele v primeru neplačila glavnega dolžnika namreč pri poroštvu oživi porokova obveznost do upnika. Drugače povedano: če bi glavni dolžnik kot leasingojemalec redno plačeval svoje obveznosti do leasingodajalca, bi bil porok prost svojih obveznosti iz poroštvenega razmerja z upnikom. Namen poroštva je prav utrditev pogodbene obveznosti glavnega dolžnika in večje varstvo upniku, da bo sprejeta pogodbena obveznost glavnega dolžnika izpolnjena, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bila v smislu 4. odstavka 11. člena pogodbe le ta avtomatično prekinjena le v primeru, če tudi porok ne bi plačal obveznosti tožene stranke kot leasingojemalca. Neutemeljena je zato, upoštevaje zgoraj obrazložen namen poroštva, tudi pritožbena trditev, da do prekinitve pogodbe dejansko sploh ne bi moglo priti, ker je tožeča stranka leasingodajalcu izročila pet bianco akceptnih nalogov, s čimer bi leasingodajalec vedno prišel do poplačila svoje terjatve. Leasingodajalec je pač svojo pogodbeno obveznost, izročiti v posest in uporabo toženi stranki kot leasingojemalcu prikolice z možnostjo, da jih leasingojemalec po preteku določenega roka odkupi, sprejel pod določenimi pogoji. S tem, ko je sprejel tudi poroštveno obveznost tožeče stranke, je pač zmanjšal rizik morebitne leasingojemalčeve neizpolnitve pogodbe in s tem zmanjšal možnost prekinitve (razveze) pogodbe. Iz povedanega izhaja, da je tožeča stranka pravilno in utemeljeno izpolnila svojo poroštveno obveznost izpolnitve obveznosti tožene stranke iz leasing pogodbe in da zato tudi ni prišlo do situacije, ko bi bila leasing pogodba avtomatsko prekinjena. Čim pa je tako, je neutemeljeno pritožnikovo sklicevanje na določbo 1016. člena ZOR, uveljavljajoč ugovor, ki bi ga imela tožena stranka kot leasingojemalec zoper leasingodajalca, ker s takim ugovorom tudi zoper leasingodajalca ob zgoraj povedanem ne bi mogla uspeti.

Skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP pa je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na določila leasing pogodbe, da v primeru prekinitve pogodbe leasingodajalec nima obveznosti vrnitve plačane lastne udeležbe in že zapadlih in plačanih anuitet leasingojemalca, ker so nedopustne pritožbene novote, saj pritožnik ni verjetno izkazal, zakaj navedenih dejstev ni mogel pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker naj bi tožeča stranka ne dokazala, da je tožena stranka sklepala leasing pogodbo v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, ki je predmet njenega poslovanja. Tožena stranka namreč v prvostopenjskem postopku ni izpodbijala dejstva, da je leasing pogodbo sklenila kot samostojni podjetnik, torej jo je sklepala v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti. Med pravdnima strankama nespornih dejstev pa ni potrebno dokazovati (a contrario 1. odstavek 287. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je bila sklenjena gospodarska pogodba. Navedena opredelitev pogodbe je pomembna za presojo oblike poroštva in v zvezi s tem za presojo ugovora tožene stranke, da s strani leasingodajalca ni bila posebej pozvana k izpolnitvi pogodbene obveznosti plačila anuitet po leasing pogodbi. Pritožnica zmotno meni, da je šlo za subsidiarno poroštvo tožeče stranke, ki je narekovalo leasingodajalcu, da k plačilu zapadlih anuitet najprej pozove toženo stranko, sklicujoč se na določbo 1. odstavka 11. člena pogodbe, v kateri se je tožeča stranka kot porok zavezala plačati le, če tega ne bi storila tožena stranka. Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožnica zmotno meni, da je tožeča stranka s tem prevzela subsidiarno poroštvo, ki je bilo s pogodbo izrecno dogovorjeno, zaradi česar je podana izjema od zakonsko določenega solidarnega poroštva v gospodarskih pogodbah po 4. odstavku 1004. člena ZOR. Toda določilo 1. odstavka 11. člena pogodbe povzema besedilo 997. člena ZOR, ki na splošno opredeljuje institut poroštva, da torej porokova zaveza, plačati dolg glavnega dolžnika, nastane šele, če svoje pogodbene obveznosti ne bi plačal glavni dolžnik. Subsidiarno poroštvo pa opredeljuje 1. odstavek 1004. člena ZOR in sicer, da je od poroka mogoče zahtevati izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika šele, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi. Subsidiarno poroštvo torej predpostavlja predhodni opominski postopek zoper glavnega dolžnika. Kaj takega pa iz citirane določbe pogodbe ne izhaja. Prvostopenjsko sodišče je zato po ugotovitvi, da je šlo za gospodarsko pogodbo, materialnopravno pravilno, sklicujoč se na 4. odstavek 1004. člena ZOR zaključilo, da je tožeča stranka s pogodbo prevzela solidarno poroštvo, saj s pogodbo drugače ni bilo dogovorjeno. Čim pa je tako, se utemeljeno ni ukvarjalo z ugovorom tožene stranke, da je leasingodajalec ni pozval k plačilu anuitet. Pri solidarnem poroštvu ima namreč upnik (v obravnavanem primeru leasingodajalec) pravico izbire, ali bo dolg terjal od glavnega dolžnika, ali poroka, ali od obeh hkrati (3. odstavek 1004. člena ZOR).

Pritožnica tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo priči M. V. in zakaj je verjelo izpovedbi P. S. glede (ne)obstoja dolžniško-upniškega razmerja med njima in zakaj ni zaslišalo predlagane priče T. M. W., da je tožeča stranka kot porok nastopala prav zaradi zatrjevanega dolžniško-upniškega razmerja med P.S. in M.V. Toda trditve tožene stranke tekom prvostopenjskega postopka, da tožeči stranki ničesar ne dolguje zaradi zatrjevanega dolžniško-upniškega razmerja, so ostale presplošne, da bi jih sodišče lahko štelo kot relevantne. Tožena stranka namreč ni pojasnila, kako je terjatev M. V., tudi če bi držala trditev o zatrjevanem dolžniško-upniškem razmerju, prešla na toženo stranko, niti kako naj bi vtoževana terjatev tožeče stranke prenehala oziroma ali je morda prenehala zaradi pobota, za veljavnost katerega pa je po 1. odstavku 337. člena ZOR potrebna pobotna izjava. Da jo je tožena stranka tožeči stranki podala in kdaj jo je, pa niti ni zatrjevala, niti ni na pravno učinkovit način podala pobotnega ugovora v samem pravdnem postopku. Obstoj morebitnega dolžniško-upniškega razmerja med P. S. in M. V. ob manjkajočih nadaljnjih trditvah zato za presojo obravnavanega spornega razmerja sploh ni relevantno.

Pritožnica se v zvezi z uveljavljanim tožbenim zahtevkom v obrestnem delu neutemeljeno sklicuje na 1. odstavek 279. člena ZOR. Po 2. odstavku 279. člena ZOR je mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Od neplačanih zamudnih obresti, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča znašajo 1,352.277,73 SIT, je bila torej tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe 20.4.2001 dalje, kot ji jih je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno tudi priznalo. Ker pa ima porok skladno s 1. odstavkom 1013. člena ZOR pravico do obresti od tistih zneskov, ki jih je plačal upniku in sicer od dneva plačila, od plačanih zneskov pa so bile zamudne obresti tožeči stranki za čas od plačila pa do dneva vložitve tožbe že priznane, ji skladno s 1. odstavkom 1013. člena ZOR gredo od tedaj dalje (torej od vložitve tožbe dalje) na upniku plačane zneske (skupni znesek le teh je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča 3,079.121,45 SIT) tudi nadaljnje zamudne obresti do plačila. Materialno pravo je zato prvostopenjsko sodišče tudi v obrestnem delu zahtevka pravilno uporabilo.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.