VSK sklep I Cp 262/2006

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 23.3.2005 in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 159.938,00 SIT pravdnih stroškov, v roku 15 dni, pod izvršbo. Tako je sodišče odločilo, ker je ugotovilo, da je bil za tožnika sporni članek objavljen v časopisu K. oktobra 2004, da je tožnik z dopisom z dne 20.11.2004 zahteval popravo članka, dne 11.1.2005 pa prejel odgovor, da njegovi zahtevi ne morejo ugoditi, tožbo pa vložil šele 23.3.2005, to pa je po poteku roka, ki ga za vložitev tožbe za objavo popravka določa Zakon o medijih v 2. odstavku 33. člena, upoštevaje tudi določbe 2. odstavka 26. člena in 2. odstavka 28. člena istega zakona.

Proti takemu sklepu se je pritožil tožnik s pomočjo pooblaščenke in navedel, da z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. V pritožbi opozarja, da je zahtevo za objavo popravka vložil v 30 dnevnem roku iz 2. odstavka 26. člena Zakona o medijih, saj je to zahtevo smiselno podal v dopisu tožencu z dne 20.11.2004, sporni članek, popravo katerega zahteva, pa je prebral v K. dne 25.10.2004. Nadalje je tožnik v pritožbi prepričan, da je tudi tožbo vložil pravočasno in v skladu z rokom, določenim v 28. členu Zakona o medijih. V obrazložitev tega prepričanja navaja, da glede na obsežnost članka, ki ga je posredoval toženi stranki skupaj z zahtevkom za objavo popravka dne 20.11.2004, tudi sam ni pričakoval, da bo objavljen članek v celoti in je v času po navedem datumu med njim in toženo stranko potekala ustna in pisna komunikacija, dokler mu tožena stranka svojega odklonilnega stališča do objave popravka ni pisno sporočila dne 11.1.2005. Sam pa je še naprej vztrajal pri svoji zahtevi, saj je menil, da popravek ni bil objavljen v januarski številki časopisa zgolj zato, ker ni bilo časa za uskladitev dolžine članka in njegove vsebine. Nenazadnje pa je odgovor tožene stranke prejel šele sredi januarja, izvod K. pa je bil gospodinjstvom razdeljen 10 dni po tem, zato je utemeljeno pričakoval, da je uredništvu zmanjkalo časa za objavo. Tako je čakal do naslednjega časopisa, ki so ga gospodinjstva prejela 24.2.2005, nato pa v roku iz 2. odstavka 28. člena Zakona o medijih vložil tožbo, zato je tožba pravočasna. Vmes je dne 18.1.2005 poslal še dopis g. B., iskal pa tudi pojasnila v zvezi s tolmačenjem nekaterih določb Zakona o medijih na Ministrstvu za kulturo. Ravno določba 2. odstavka 28. člena je po oceni pritožnika dvomljiva in bi jo bilo tudi zato potrebno razlagati v korist pritožnika, ob taki razlagi pa ugotoviti, da je bila tožba pravočasno vložena. Ni namreč jasno, kdaj uredništvo šteje, da je članek prispel prepozno. Nazadnje pa pritožnik še opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovna določila 34. člena Zakona o medijih, in je kljub tem specialnim določbam odločilo v skladu z določbo ZPP, zato bi moral biti izpodbijani sklep že iz tega razloga razveljavljen.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa za odločitev relevantna dejstva pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Glede na ugotovljena dejstva, ki tudi za tožečo stranko niso bila sporna, nanašajo pa se na datum objave za tožnika spornega članka (v časopisu K., objavljen v oktobru 2004), datum, ko je tožnik zahteval objavo popravka članka (z dopisom glavnemu uredniku časopisa dne 20.11.2004) ter datume izdaj medija po prejemu tožnikove zahteve za objavo popravka (v decembru 2004, januarju 2005, februarju 2005), je sodišče prve stopnje glede na določila 2. odstavka 26. člena, 2. odstavka 28. člena in 33. člena Zakona o medijih (ZMed, Ur list RS, štev. 35/2001 s spremembami in dopolnitvami) pravilno zaključilo, da je bila tožba vložena prepozno. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev, ki jih sprejema tudi višje sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ob tem, ko je tožeča stranka že v pripravljalni vlogi z dne 3.11.2005 pojasnila, da je g. B., direktorja časopisa in toženca kot odgovornega urednika klicala po tem, ko je po prejemu decembrske številke časopisa K. ugotovila, da v njem ni bil objavljen njen odgovor na članek in ko je sama povedala, da je odgovor direktorja časopisa in toženca z razlogi o tem, zakaj njegovega odgovora ne bodo objavili, prejela dne 11.1.2005, tudi po presoji višjega sodišča ne more biti nobenih dvomov o tem, da je tožbo, ki jo je vložila šele 23.3.2005, vložila prepozno.

Ker se tožeči stranki ne očita, da je prepozno vložila zahtevo za objavo popravka, saj sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izrecno ugotavlja, da je bila ta zahteva tožnika, ki jo je na odgovornega urednika naslovil z dopisom z dne 20.11.2004, vložena v roku, ki ga za uveljavljanje pravice do objave popravka določa 2. odstavek 26. člena ZMed, je pritožba v delu, ko ponovno opozarja na pravočasnost vložitve zahteve za objavo popravka v skladu z določbo 2. odstavka 26. člena ZMed, nerazumljiva.

Tožnikovo ponovno poudarjanje v pritožbi, da je bila tožba pravočasno vložena, pa je glede na zgoraj povedano neutemeljeno. V zvezi s tem tožnik v pritožbi navaja, da je menil, da popravek ni bil objavljen v januarski številki K. zgolj zato, ker je uredništvu zmanjkalo časa za pripravo članka za objavo, s čimer uveljavlja tudi kasnejši potek roka za vložitev tožbe, ki je določen v 2. odstavku 28. člena ZMed, višje sodišče pa ugotavlja, da so te navedbe pritožbena novota, saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje še ni uveljavljal, da je popravek prispel prepozno (razlog iz 2. odstavka 28. člena ZMed, ob obstoju katerega se mora popravek objaviti v drugi izdaji medija po prejemu popravka) in da je bila izdaja časopisa v januarju 2005 prva izdaja medija po prejemu popravka. Tako tolmačenje določbe 2. odstavka 28. člena ZMed v konkretnem primeru je nesprejemljivo tudi zato, ker je določba popolnoma jasna v določbi, kdaj izteče rok za objavo popravka; le-ta mora biti objavljen v prvi izdaji medija po prejemu popravka, le če prispe prepozno, pa v drugi izdaji medija po prejemu popravka. Ker je torej rok za objavo popravka vezan na prejem popravka, v konkretnem primeru pa ni sporno, da je toženec popravek tožnika prejel dne 20.11.2004, je povsem jasno, da je rok za objavo popravka iztekel z izdajo časopisa v decembru 2004, rok za vložitev tožbe pa zato v skladu z določbo 2. odstavka 33. člena ZMed 24.1.2005, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Četudi pa bi se taki sicer napačni razlagi določbe 28. člena ZMed, kot jo ponuja tožnik, sledilo, pa je prav tako potrebno ugotoviti, da je bila tudi v tem primeru tožba, ki je bila vložena 23.3.2005, vložena prepozno, saj bi ob dejstvu, da je tožnik odgovor toženca kot odgovornega urednika publikacije, v katerem je toženec pojasnil vsebinske razloge za svojo odločitev, zakaj njegovi zahtevi po objavi popravka ni ugodil, kar izrecno priznava tudi tožnik v pritožbi, tožnik moral tožbo vložiti v naslednjih 30 dneh od izdaje publikacije v januarju 2005, tako da je glede na tožnikove navedbe, da je časopis K. izšel 21.1.2005, ta rok iztekel v mesecu februarju 2005. Tudi po presoji višjega sodišča namreč tožnik po prejemu dopisa z dne 11.1.2005, v katerem mu je toženec sporočil, da njegovi zahtevi za objavo popravka ne bo ugodil in zahtevo tudi vsebinsko zavrnil, ni imel nobenih utemeljenih razlogov za pričakovanje, da bo njegovi zahtevi ugodeno in da bo popravek članka objavljen v januarski oziroma še v februarski številki publikacije. Do drugačnih zaključkov pa ne more pripeljati niti ocena pritožnika, da je določba 2. odstavka 28. člena ZMed dvomljiva, ker po njegovi oceni ni jasno, kdaj se šteje, da članek prispe prepozno, saj se v primeru tožnika vprašanje pravočasnosti članka oziroma pravočasne zahteve za objavo popravka sploh ni postavljajo; nikoli namreč ni bilo sporno, da je tožnik to zahtevo vložil že 20.11.2004. Ker pa iz navedb obeh pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje tudi ni dvoma, da je časopis K. izšel tudi v mesecu decembru 2004, pritožba neutemeljeno šteje, da je bila prva izdaja medija po prejemu popravka šele v januarju 2005. Take pritožbene trditve so celo v nasprotju s trditvami tožnika v pripravljalni vlogi z dne 3.11.2005, v kateri je pod točko VI. izrecno navedel, da je ravno zaradi tega, ker je po prejemu decembrske številke K. ugotovil, da popravek članka ni bil objavljen, klical toženca in tudi direktorja časopisa. Povsem nerelevantne pa so pritožbene navedbe, da je tožnik v času po prejemu odgovora toženca v januarju 2005 pisno posloval z direktorjem časopisa in iskal pojasnila v zvezi s tolmačenjem ZMed na Ministrstvu za kulturo, saj tako ravnanje tožnika nima nobenega vpliva na tek zakonskega roka iz 2. odstavka 33. člena ZMed.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v tem postopku ni spoštovalo postopkovnih določb 34. člena ZMed, ki so glede na določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) res specialne, vendar pa okoliščine, da prvi narok za glavno obravnavo ni bil opravljen v osmih dneh od vložitve tožbe in da sodišče tožnika v vabilu ni opozorilo o pravni domnevi umaknjene tožbe, ne morejo pripeljati do razveljavitve odločbe, saj niso pomembne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa in nimajo nobenega vpliva na zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik z vložitvijo tožbe zamudil. Ker pa je zakonski rok iz 33. člena ZMed prekluziven rok, ki ga ni mogoče podaljšati, je z nevložitvijo tožbe v določenem roku tožnik izgubil pravico do vložitve le-te, zato je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbo, ki je bila vložena po tem roku, zavrglo, pravilna in ima materialno pravno podlago v določbi 274. člena ZPP. Po določbi 2. odstavka 44. člena ZMed se namreč v sodnih sporih v zvezi z objavo popravka smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če v ZMed ni določeno drugače.

Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani in pritožbeno sodišče ni zasledilo uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 2. odstavlkom 44. člena ZMed), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1.odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 44. člena ZMed).