44. člen ZMed-A

Že iz same vsebine prispevka, ki ga je toženka objavila in se nanaša na poslovanje Občine X. ter njeno razpolaganje z nepremičninami v lasti občine, izhaja, da obstoji javni interes, po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti o tem kako je tožnica poslovala z javnimi sredstvi in razpolagala z nepremičninami, ki so v lasti občine. V obravnavani zadevi gre po presoji sodišča druge stopnje za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine pretehta nad svobodo izražanja.

V postopkih za objavo popravka po ZMed revizija ostaja dovoljena tudi po uveljavitvi novele ZPP-E.

Tožnik z izpostavljanjem vsebine oddaje oziroma izvajanj njene voditeljice ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost ocene sodišča, da oddaja ni vsebovala nobenih (težkih) obtožb zoper njega, da ni bila podana informacija, da naj bi sodeloval v izsiljevalski zgodbi, niti da naj bi oddaja ustvarjala vtis, da gre za osebo, ki se poslužuje moralno (najbolj) zavržnih in spornih dejanj, kot tudi, da zahteva za objavo popravka temelji na tožnikovem subjektivnem sklepanju o tem, kakšen vtis so dobili gledalci. Pravdni postopek, ki sledi zavrnitvi zahteve za objavo popravka (glej 33. člen ZMed), je samostojen postopek, v katerem lahko tožena stranka svoje (ugovorne) trditve ustrezno širi in dopolnjuje, oziroma so pravdne stranke, kar se tiče podajanja trditev in predlaganja dokazov zanje, „vezane“ zgolj na pravila ZPP.

Položaj, v katerem rok za vložitev revizije na podlagi določb ZMed ni neposredno urejen, se v bistvenem ujema s položajem, ki je neposredno urejen s prvim odstavkom 367.b členom ZPP (rok za vložitev predloga za dopustitev revizije), saj gre pri obeh primerih za to, da stranka razpolaga s pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo želi izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom; to pa je hkrati tudi cilj, h kateremu sta usmerjeni vlogi iz primerjanih položajev (dovoljena revizija in predlog za dopustitev revizije). Položaja se torej razlikujeta zlasti v tem, da je vloga iz prvega položaja (predlog za dopustitev revizije) pogoj (seveda nujni, ne pa tudi zadostni) za vložitev pisanja iz slednjega položaja (revizije). Ta razlika ni bistvena in ne onemogoča analogne uporabe prvega odstavka 367.b člena ZPP.

Kljub siceršnji ukinitvi dovoljene revizije v civilnih sporih, je v postopku odločanja o objavi popravka to pravno sredstvo ostalo.

Sodišči nižjih stopnje sta s sprejeto odločitvijo sledili ustaljeni sodni praksi in našli pravo ravnovesje med ustavnimi pravicami, ki so v koliziji. Vrhovno sodišče nima pomislekov v ustavno skladnost določbe prvega odstavka 27. člena ZMed in njene razlage, kot se je razvila v sodni praksi. Razlaga, za katero se zavzema revident (glede možnosti izpuščanja posameznih stavkov iz besedila popravka s strani sodišča) trči tudi ob načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku.

V postopkih za objavo popravka po ZMed revizija ostaja dovoljena tudi po uveljavitvi novele ZPP-E.

Ker se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za objavo popravka iztekel 6. 2. 2016, tožnik pa je tožbo zoper odgovornega urednika za objavo popravka v mediju, v katerem je bil objavljen prispevek, na katerega se popravek nanaša, vložil 18. 3. 2016, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožba vložena prepozno.

Tožba ni dopustna, če prizadeta oseba pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka. Gre torej za procesno predpostavko: tožnik je upravičen do sodnega varstva samo takrat, ko je odgovorni urednik zahtevani popravek bodisi prezrl, bodisi zavrnil ali ga objavil na zakonsko neustrezen način.

Situacija, ko med pravdo medij preneha delovati, v ZMed ni izrecno urejena. Ta zahteva, da jo sodišče reši z upoštevanjem rešitev v podobnih primerljivih situacijah in z upoštevanjem posebnosti iz samih medijskih sporov. Smiselna uporaba določb ZPP za nerešena vprašanja po drugem odstavku 44. člena ZMed pomeni prav to, torej upoštevanje specifike tovrstnih sporov. V tej zadevi pomeni prenehanje delovanja medija okoliščino, ki se je spremenila po vložitvi tožbe in povsem neodvisno od volje ali ravnanja tožnika. Njeno obravnavanje le v okviru splošne procesne ureditve v ZPP in brez upoštevanja posebnosti medijskih sporov bi namreč povsem izvotlilo ustavno varovano človekovo pravico do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Še več: onemogočilo bi tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS iz razlogov, ki so povsem izven sfere prizadetega. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča ustavnoskladna taka povezava 37. in 30. člena ZMed, da lahko prizadeti tudi v primeru prenehanja delovanja medija med samim pravdnim postopkom subjektivno spremeni tožbo tako, da namesto dosedanjega glavnega urednika toži izdajatelja medija ali njegovega pravnega naslednika brez potrebne privoli

Drži sicer, da se žaljivost presoja objektivno, vendar slednje pomeni, da je pri presoji žaljivosti treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose tistega, ki žali in osebe, ki ji je žaljiva izjava namenjena ter druge okoliščine primera.

Glede na določbo 34. člena ZMed ima tožena stranka dovolj časa, da pred prvim narokom za glavno obravnavo odgovori na tožbo in torej ni nobene procesne ali materialnopravne ovire, da se tudi v postopkih po ZMed ne bi skladno določbi 2. odstavka 44. člena ZMed smiselno uporabljal 318. člen ZPP glede izdaje zamudne sodbe.

Ker je rok za objavo popravka vezan na prejem popravka, v konkretnem primeru pa ni sporno, da je toženec popravek tožnika prejel dne 20.11.2004, je povsem jasno, da je rok za objavo popravka iztekel z izdajo časopisa v decembru 2004, rok za vložitev tožbe pa zato v skladu z določbo 2. odstavka 33. člena ZMed 24.1.2005, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pri uporabi standarda sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom, ki jo ima v mislih 27. člen ZMed, je primerjava toliko bližja čisto količinski primerjavi besedil, kolikor daljše je obvestilo. V časopisnem članku objavljeni fotografiji je pri presoji sorazmernosti popravka načelno mogoče pripisati določen pomen v primeru, ko je bilo prav zaradi fotografije besedilo obvestila lahko krajše, kakor bi bilo brez fotografije. Toda v obravnavanem primeru trem fotografijam ni mogoče pripisati funkcije dela obvestila.