VSL sklep III Cp 2488/2002

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.
Dolžnica je dolžna upnici povrniti 40.300,00 SIT stroškov odgovora na ugovor.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Pd 5494/94 z dne 17. junija 1999, na predlog upnice zoper dolžnico zaradi izvršljive denarne terjatve, in sicer: glavnice v znesku 1,723.315,60 SIT, zakonskih zamudnih obresti od različnih zneskov z različno zapadlostjo, - pravdnih stroškov v višini 25.683,00 SIT in izvršilnih stroškov izvršilnega predloga, odmerjenih v višini 26.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila ter vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o njihovi odmeri dalje do plačila, dovolilo izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri 584/1000 nepremičnine v lasti dolžnice, vpisane v vl.št. X k.o. A, z ugotovitvijo vrednosti in s prodajo solastnega deleža te nepremičnine ter s poplačilom upnice iz zneska, dobljenega s prodajo.

V pravočasnem ugovoru zoper navedeni sklep o izvršbi dolžnica navaja, da izvršba ni možna, ker je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 3. septembra 2001 nad dolžnico začet postopek prisilne poravnave in ker je sklep o potrditvi prisilne poravnave dne 17. aprila 2002 postal pravnomočen. S prisilno poravnavo se je dolžnica zavezala upnikom iz razreda A, kamor sodi tudi upnica tega postopka s svojo terjatvijo, plačati njihove terjatve v višini 20% njihove vrednosti, pri čemer bodo zmanjšane terjatve, upoštevajoč letno obrestno mero v višini temeljne obrestne mere, poplačane v roku enega leta od pravnomočnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi. Terjatev upnice je nastala pred uvedbo postopka prisilne poravnave, zato je podan ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju ZIZ). Predlagana izvršba je nedopustna še vsaj iz dveh razlogov. Upnica do dveh mesecev pred začetkom postopka prisilne poravnave še ni pridobila zastavne pravice in postala ločitvena upnica. Na to stališče se je postavilo že Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Z 2000/1255 z dne 13. februarja 2002, ko je odločilo, da se zavarovanje ne prekine le glede odpravnine kot privilegirane terjatve v znesku 493.874,00 SIT, za ostale terjatve pa je menilo, da niso privilegirane in jih je poplačati v smislu sklenjene prisilne poravnave. Glede na to upnica z izvršilnim predlogom uveljavlja to, kar je že pridobila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. februarja 2002, delno pa še to, kar je v postopku izvršbe in zavarovanja prekinjeno. Iz dolžnici razpoložljivih podatkov upnica uveljavlja izvršbo tudi po preteku roka 8 dni iz predhodne odredbe. Zaradi vsega navedenega dolžnica predlaga, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne, hkrati pa razveljavijo vsa dosedanja izvršilna dejanja kot tudi izbriše eventuelna zaznamba sklepa o izvršbi pri nepremičnini, vpisani v vl.št. X k.o. A.

V odgovoru na ugovor dolžnica prereka, da bi njena terjatev po pravnomočnem sklepu o potrditvi sklenjene prisilne poravnave nad dolžnico sodila med terjatve razreda A. V resnici sodi med terjatve razreda B, katerih položaj se tudi po potrditvi prisilne poravnave ne spremeni. Po potrjeni prisilni poravnavi je dolžnica upnici priznala položaj ločitvene upnice za terjatev v višini 2,184.815,69 SIT, v ostalem pa je bila njena terjatev neutemeljeno prerekana. Njena terjatev je sicer res nastala pred začetkom prisilne poravnave, vendar je upnica s 5. julijem 2000 pridobila zastavno pravico na dolžničini nepremičnini. Takrat je namreč sodišču posredovala predlog za izdajo predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice na dolžničini nepremičnini. Sodišče je njenemu predlogu ugodilo, Višje sodišče pa tako odločitev potrdilo, kar pomeni, da je bil postopek zavarovanja pravnomočno končan in ga posledično tudi ni bilo mogoče prekiniti. Upnica s sklepom o zavarovanju ni pridobila sklepa o izvršbi. Pridobljena predznamba zastavne pravice v njeno korist pomeni, da je pridobila pogojno zastavno pravico na dolžničini nepremičnini. Ker je predhodna odredba veljala 8 dni po nastopu pogojev za izvršbo, je z vložitvijo izvršilnega predloga dne 11. januarja 2002 opravičila predznambo zastavne pravice in kot ločitvena upnica utemeljeno uveljavlja izterjavo terjatve v višini 1,723.315,60 SIT s pripadki. Predlaga, da se ugovor dolžnice zavrne in potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice štelo kot neutemeljen in ga poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (drugi odstavek 54. člena ZIZ).

Ugovor ni utemeljen.

Okrajno sodišče v Ljubljani je v postopku zavarovanja, vodenega pod opr.št. Z 2000/1255, na predlog upnice na podlagi nepravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Pd 5494/94 z dne 17. junija 1999, pri 584/1000 dolžničine nepremičnine, vpisane pri vl.št. X k.o. A, v zavarovanje njene denarne terjatve dovolilo predznambo zastavne pravice v njeno korist. Višje sodišče je ugovor dolžnice zavrnilo in s sklepom, opr.št. III Cp 2243/2000 z dne 24. januarja 2001, potrdilo sklep o zavarovanju s predhodno odredbo.

Gre za eno izmed vrst predhodne odredbe, predhodno odredbo s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini po 5. (oziroma po uveljavitvi novele ZIZ-A 6.) točki prvega odstavka 260. člena ZIZ, s katero se zavaruje bodoča izterjava denarne terjatve, dokazane s kvalificirano javno listino, na podlagi katere pa še ni mogoče zahtevati (prisilne) izvršbe (prvi odstavek 257. člena ZIZ).

Od vknjižbe zastavne pravice se predznamba zastavne pravice razlikuje po tem, da učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. V takšnem primeru (torej če se predznamba opraviči) predznamba učinkuje kot vknjižba že od trenutka vložitve predloga za predznambo (določbi 25. in 46. člena Zakona o zemljiški knjigi, Ur.l. RS, št. 33/95). Zato se šteje, da so predznamovane stvarne pravice, ki se pridobijo z vknjižbo v zemljiški knjigi, nastale že s trenutkom vložitve predloga za predznambo, če se izpolni odložni pogoj, torej če se predznamba opraviči.

Upnica je v skladu z omejeno veljavnostjo predhodne odredbe (do 8 dni po nastopu pogojev za izvršbo) po pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Pd 5494/94 (klavzula pravnomočnosti: 4. januar 2002, glej prilogo A5) predznambo pravočasno opravičila tako, da je 11. januarja 2002 zoper dolžnico vložila izvršilni predlog s predlogom za izvršbo na 584/1000 dolžničine nepremičnine, vpisane pri vl.št. X k.o. A. Ker je temu tako, se šteje, da je predznamovana zastavna pravica nastala že s trenutkom vložitve predloga za predhodno odredbo oziroma predznambo, torej že v letu 2000 (podatki iz spisa, opr.št. Z 2000/1255).

Splošni učinek predznambe je v tem, da varuje vrstni red vpisa zastavne pravice, njen poseben učinek pa se je v obravnavanem primeru pokazal v postopku za izterjavo zavarovane terjatve z izvršbo na nepremičnino.

Upnikova zastavna pravica ima namreč v postopku prisilne poravnave značaj ločitvene pravice. V skladu z določbo 131. člena v zvezi s prvim odstavkom 71. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS, št. 67/93; v nadaljevanju ZPPSL) ima upnik v postopku prisilne poravnave položaj ločitvenega upnika, če je pred začetkom postopka prisilne poravnave pridobil pravico, na podlagi katere ima pravico do (ločenega) poplačila svoje terjatve iz določenega dolžnikovega premoženja pred poplačilom drugega upnika (oziroma drugih upnikov). Še več: iz določbe drugega odstavka 60. člena ZPPSL med drugim izhaja, da potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico, razen za tiste terjatve, za katere so pravico do ločenega poplačila pridobili z izvršbo v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Do nastanka takšne pravice, zaradi katere upnik v postopku prisilne poravnave pridobi položaj ločitvenega upnika, lahko pride tudi v postopku zavarovanja s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, o kateri je bilo govora zgoraj.

Ker je upnica zastavno pravico na dolžničini nepremičnini, kot je bilo ugotovljeno, pridobila že v letu 2000, to pa je veliko več kot dva meseca pred 30. septembrom 2001, ko se je začel postopek prisilne poravnave nad dolžnico, je torej jasno, da je dolžnica upnici zavezana izpolniti celotno obveznost ne glede na pogoje prisilne poravnave. Upnica je z opravičbo predznambe zastavne pravice v razmerju do dolžnice pridobila zastavno (to je ločitveno) pravico, na katero potrjena prisilna poravnava nima nobenega pravnega učinka. To je poseben učinek, ki si ga je upnica izposlovala s pravočasnim predlogom za izdajo predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice in z njeno pravočasno opravičbo. Kakršnakoli drugačna odločitev v zvezi z dovolitvijo izvršbe ne bi bila pravilna, tudi ne zaradi prekinitve postopka za zavarovanje upničine terjatve (postopek je bil namreč prekinjen, čeprav je bil predhodno že zaključen, prekinejo pa se lahko le postopki, ki še tečejo). V nasprotnem primeru bi se izgubil ves smisel ločitvenih upnikov in njihovih ločitvenih pravic.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje tako pravilno štelo, da je ugovor dolžnice neutemeljen. Pritožbeno sodišče ga je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Zaradi neuspeha z ugovorom mora dolžnica kriti svoje stroške ugovornega postopka in povrniti upnici stroške odgovora na ugovor, ki so bili potrebni, saj je upnica z njim pripomogla k rešitvi spornih ugovornih vprašanj. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 7/95; v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 30/78; v nadaljevanju ZST). Upnici je priznalo 300 točk ali 30.000,00 SIT za sestavo odgovora na ugovor (tretja alinea 6. točke tar.št. 21 OT), 20 točk ali 2.000,00 SIT za poročilo stranki (7. točke tar.št. 33 OT), kar skupaj z 20% davkom na dodano vrednost (20% od 320 točk = 64 točk ali 6.400,00 SIT) in sodno takso v višini 100 točk ali 1.900,00 SIT (tretji odstavek tar.št. 1 ZST) znese skupaj 40.300,00 SIT.