VSL sklep I Cpg 1204/2000

1)Pritožbi prve tožene stranke se ugodi, sklepa sodišča prve stopnje o ugovoru in sklep o začasni odredbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. 2)Pritožbe druge, tretje in četrto tožene stranke se zavržejo. 3)Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo "ugovor tožene stranke" proti sklepu o začasni odredbi z dne 16.6.2000, ki ga je izdalo v isti pravdni zadevi. Z začasno odredbo pa je odločilo, da se "toženi stranki" zasežejo in izključijo iz prometa vsi Atlasi prosojnic Zgodovina Slovencev 1. in 2. del, kot tudi osnutki, matrice, negativni in posamezni primerki kart Atlasa prosojnic. "Toženi stranki" je prepovedalo nadaljnjo reprodukcijo in distribucijo Atlasa prosojnic Zgodovina slovencev 1. in 2. del. Tožene stranke so se pravočasno pritožile proti sklepu o ugovoru sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razvelejavi. 1)Pritožbe druge, tretje in četrto tožene stranke niso dovoljene. V postopku zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo v izvršilnem postopku, če za postopek zavarovanja ZIZ ne določa drugače (239. čl. ZIZ). Zato je glede pravnih sredstev dolžnika (v konkretnem primeru toženih strank) proti sklepu o zavarovanju treba uporabiti 2. odst. 9. čl. ZIZ. Ta določa, da je pravno sredstvo dolžnika proti sklepu o izvršbi (v konkretnem primeru sklepu o začasni odredbi) ugovor. Po podatkih spisa druga, tretja in četrta tožena stranka ugovorov proti sklepu o začasni odredbi z dne 16.6.2000 niso vložile. Druga, tretja in četrta tožena stranka zato nimajo pravice do pritožbe proti sklepu o ugovoru, saj v tem sklepu ni bilo odločeno o njihovem ugovoru (prim. 4. odst. 9. čl. ZIZ). Ta sklep se nanje ne nanaša. Drugačno stališče bi dalo možnost preskakovanja pravnih sredstev, česar pa naše procesno pravo ne dovoljuje. Pritožbe druge, tretje in četrte tožene stranke niso dovoljene, ker so jih vložile osebe, ki niso imele te pravice (3. odst. 343. čl. ZPP v zvezi s 351. čl. in 366. čl. ZPP ter 15. čl. ZIZ). 2)Pritožba prve tožene stranke je utemeljena. Pritožnik pravilno opozarja, da sklep o začasni odredbi, zlasti še v povezavi s sklepom o ugovoru, ki sta neločljivo povezana, ne opredeljuje dovolj jasno, na koga se nanaša. Če bi morda sklepu o začasni odredbi še ustrezalo razumevanje, da sodišče z opredelitvijo v izreku, da se začasna odredba nanaša na "toženo stranko", misli na vse tožene stranke, takšnega pomena ni moč več pripisati enaki označbi v sklepu o ugovoru, ki ga je vložila le prva tožena stranka. Izrek sklepa o začasni odredbi in posledično tudi sklepa o ugovoru je zato nerazumljiv. Podana je bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. čl. ZIZ-a, in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP V zvezi s 15. čl. ZIZ. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče opisano pomanjkljivost odpraviti. Poleg tega naj bo pozorno na (deloma) nepopolni predlog za izdajo začasne odredbe (prim. 2. točko predloga). Sodišče odloča v postopku zavarovanja na predlog upnika (1. odst. 2. čl. ZIZ). Izjema iz 2. odst. 2. čl. ZIZ za konkretni primer ne prihaja v poštev. To pa pomeni, da mora upnik v primeru, ko predlaga, naj sodišče dolžniku naloži prepoved določenega ravnanja, opredeliti tudi kazen, ki naj jo sodišče izreče dolžniku za primer kršitve. Le tako bo lahko imel sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi (1. odst. 268. čl., 2. odst. 226. čl. in 2. odst. 273. čl. ZIZ v zvezi s 4. odst. 170. čl. ZASP). Obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe predloga o določitvi kazni ne vsebuje. V tem pogledu je nepopolen. Z njim bi zato sodišče prve stopnje moralo postopati po 105. čl. in nasl. ZPP (v zvezi s 15. in 139. čl. ZIZ). Iz tožbenih trditev ne sledi, da bi bili drugi, tretji in četrti tožnik v pravni skupnosti s prvo tožečo stranko. Ti tožniki naj bi bili dediči pok. B. S., ki naj bi bil avtor kart, objavljenih v knjigi z naslovom Zgodovina Slovencev. To pa je izdala C. z.. Zahtevki teh tožečih strank zato tudi nimajo iste dejanske podlage, kot zahtevki ostalih tožnikov. In ker gre ob subjektivni tudi za objektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov tožečih strank, bi bila ta dopustna le, če bi bila za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (2. odst. 182. čl. ZPP). To pa ne velja za konkretni primer. Upoštevaje 1. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP v zvezi s 484. čl. ZPP je namreč treba zahtevke prve in pete do devete tožeče stranke do toženih strank obravnavati po pravilih postopka, ki veljajo v gospodarskih sporih. V nadaljevanju postopka bi zato kazalo razdružiti postopek glede tistih zahtevkov, ki jih ni moč obravnavati po pravilih postopka, ki veljajo v gospodarskih sporih. V konkretnem primeru tožeče stranke zatrjujejo kršitev avtorskih pravic, ki naj bi jih imele na zgodovinskih kartah. Sodišče prve stopnje je trditvam sledilo, saj se je, kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, prepričalo o obstoju t.im. kartografske manire. Ta naj bi bila tudi prekopirana v spornih kartah, ki so sestavni del Atlasa prosojnic. Kaj konkretno naj bi tvorilo t.im. kartografsko maniro in kateri del le-te naj bi bil prekopiran, pa iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno. V nadaljevanju postopka, bo zato treba vsaj s stopnjo verjetnosti ugotoviti in presoditi, v čem konkretno je podana "kartografska manira" in kaj konkretno je bilo, kot trdi tožeča stranka, prekopirano. Izhodišče za presojo o "kartografski maniri" bi kazalo iskati v odgovoru na vprašanje, v čem je podana nadgradnja prikazov golih geografskih in zgodovinskih podatkov, ki kaže na individualnost (originalnost) kart tožečih strank in ki prav zato uživa zaščito na avtorskopravnem področju. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.