VSK sklep Cp 1281/99

Ugovor se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je na podlagi 243. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izdalo sklep o vknjižbi zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah zaradi zavarovanja terjatve upnice, ki jo izkazuje izvršljivi seznam dolžnikovih zaostalih davčnih obveznosti.

Zoper sklep je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil ugovor, v katerem zatrjuje, da seznam zaostalih obveznosti ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Postopek za zavarovanje terjatve z zastavno pravico pa na podlagi verodostojne listine ni dopusten, poleg tega pa upnik niti ni izkazal utemeljenosti terjatve in ne nevarnosti, ki jo je potrebno izkazovati analogno 265. členu ZIZ. Dolžnik ugovarja tudi zastaranje terjatve, ki je zanj sporna tudi po temelju in višini.

Seznam zaostalih obveznosti ga bremeni za obveznosti do vključno leta 1995, dolžnik pa ni davčni zavezanec več od leta 1988 dalje, ko je obrt odjavil. Predlaga razveljavitev sklepa.

Ugovor ni utemeljen.

Po 2. točki 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda pristojni davčni organ. Prav na podlagi take listine je v obravnavanem primeru bil predlagan postopek za zavarovanje z zastavno pravico. Ne drži torej, da gre za zavarovanje na podlagi verodostojne listine. Podlaga za ravnanje upnika pa je tudi v določbi 82. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP), po kateri lahko davčni organ pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja, predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah pri pristojnem sodišču. Razlogi za ugovor zoper tak sklep so navedeni v 55. členu ZIZ. To pomeni, da je ugovor mogoče vložiti iz razlogov, ki izvršbo preprečujejo, v 55. členu ZIZ pa so našteti primeroma. Dolžnik v obravnavanem primeru ni izkazal nobenega od tako predvidenih ugovornih razlogov. Temelja in višine obveznosti, kot je opredeljena v izvršilnem naslovu, izvršilno sodišče ne more preverjati, saj je na vsebino izvršilnega naslova vezano. Ugovor zastaranja pa predvideva 11. točka 55. člena ZIZ, ki kot razlog, ki izvršbo preprečuje, določa tudi primer, ko je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu. Tak ugovorni razlog pa je upošteven le, če je do zastaranja prišlo po pravnomočnosti izvršilnega naslova, ne pa tudi v primeru, če gre za okoliščino, ki bi jo dolžnik lahko izpostavil v postopku, iz katerega izvršilni naslov izvira. Takšen ugovor zastaranja je zato mogoče uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku v primeru, če je postopek začet po izteku desetletnega zakonskega roka, predpisanega za zastaranje terjatev, ugotovljenih s pravnomočno sodno odločbo oziroma odločbo drugega organa (1. odst.

379člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Če pa dolžnik meni, da overjeni seznam zaostalih davčnih obveznosti, ki je bil sestavljen v letu 1998 (in zaradi česar tudi morebitni krajši zastaralni rok za prisilno izterjavo do vložitve izvršilnega predloga v letu 1999 še ni mogel preteči), dejansko vsebuje obveznosti, ki so že zastarale, bo moral doseči odpravo izvršilnega naslova ali klavzule izvršljivosti v upravnem postopku, t.j postopku, iz katerega izvršilni naslov izvira. Tako postopanje pa bo ob izpolnitvi pogojev iz 71. člena ZIZ lahko predstavljalo razlog za odlog izvršbe, v kolikor bo ta predlagana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo ugovor kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.