265. člen ZIZ

Zgolj iztek časa veljavnosti predhodne odredbe sam po sebi ne daje podlage za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj.

PZ v 939. členu izrecno ureja tudi vprašanje prenehanja predhodne odredbe, vendar le za primere, ko dolžnik izkaže, da terjatev ne obstaja (več) in za primere, ko predlagatelj po izvršljivosti odločbe, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, ne predlaga izvršbe. Ne ureja pa položaja, ko je bila ta odločba razveljavljena, ko torej ni več domače nepravnomočne in neizvršljive sodne odločbe. Drugi odstavek 838. člena PZ v takih primerih smiselno napotuje na ZIZ. Po 76. členu ZIZ sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Ker je bil naslov, na podlagi katerega je bilo dovoljeno zavarovanje s predhodno odredbo, razveljavljen, je torej sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na terjatev v višini 70.577,46 EUR s pripadki. V preostalem delu (ki se nanaša na terjatev, glede katere je sodba postala pravnomočna)pritožba pravilno opozarja, da pogoji iz 939. člena PZ, oziroma 264. člena ZIZ za ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj niso podani. Pogoji za izvr

Tretje toženi stranki vtoževani stroški niso nastali po krivdi tožeče stranke le zato, ker je sodišče po njenem predlogu izdalo sklep o zavarovanju terjatve s predhodno odredbo. Dejstvo, da upnik v tem primeru v 15 dneh od izpolnitve pogojev ni predlagal izvršbe (čeprav bi jo lahko), na dolžnost plačila stroškov povezanih s predlogom za ustavitev postopka s predhodno odredbo in razveljavitvijo opravljenih dejanja samo po sebi ne vpliva. Tožeči stranki skladno z določilom 265. člena ZIZ ni mogoče očitati, da je opustila kakšno svojo dolžnost, ki bi imela za posledico nastanek vtoževanih stroškov.

Po uradni dolžnosti je ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj predvidena, če v 15 dneh od dne, ko izteče čas za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo, pa na predlog upnika ni prišlo do podaljšanja njene veljavnosti (drugi odstavek 264. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 263. člena ZIZ).

V obravnavani zadevi je bil po izdani predhodni odredbi za zavarovanje terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 47.077,90 EUR, in pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, začet postopek prisilne poravnave, ki se je končal s pravnomočnim sklepom o potrjeni prisilni poravnavi, s katerim je tožeča stranka pod pogoji prisilne poravnave pridobila izvršilni naslov za izterjavo novo zavarovane terjatve. Prisilna poravnava je namreč zajela tudi zavarovane terjatve, ki so se prestrukturirale v novo zavarovane terjatve. Upoštevaje določilo tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP, ki se uporablja v zvezi z 2. točko enajstega odstavka 221.t člena ZFPPIPP, je tožeča stranka s pravnomočnim sklepom o prisilni poravnavi pridobila ne le izvršilni naslov za novo zavarovano terjatev, pač pa tudi ločitveno pravico na zarubljenih denarnih sredstvih v višini 47.077,90 EUR. Ker je torej tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko pridobila ločitveno pravico na premoženju tožene stranke (denarnih sredstvih na depozitnem računu), je tožbeni zahtevek za prednostno poplačilo terjatve iz ločitvenega premoženja v stečajnem postopku utemeljen.

Država ni odgovorna za ravnanje izvršilnega sodišča, ki po delnih plačilih dolžnika (te je sicer vročalo upnici, ki je vlagala delne umike izvršbe in sodišče je izdajo ustrezne sklepe o ustavitvi postopka) ni sproti preverjalo, kolikšna je še odprta terjatev upnice do dolžnika ter je (ker je v imenu dolžnika zanj plačevala tudi tretja oseba) zato prišlo do preplačila izterjevanega dolga.

Pritožba prvega dolžnika, ki ni stranka tega postopka zavarovanja, ki je bil ustavljen, je nedovoljena, saj jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Tega niti nikakršna pravna korist, ki jo zatrjuje prvi dolžnik, ne more spremeniti. Umika predloga dolžnik ne more preprečiti s sklicevanjem na zlorabo pravice. Glede umika v izvršilnem postopku ni mogoče presojati zlorabe pravice do zavarovanja, vsaj ne v tem postopku; vprašanje zlorabe bi se lahko, kot to pravilno ugotavlja upnik v odgovoru na pritožbo, upoštevalo le v morebitnem novem postopku zavarovanja.

V času, ko je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, je že veljal novi drugi odstavek 216. člena ZFPPIPP; novela ZFPPIPP-F, je tudi le eksplicitno uredila namero zakonodajalca, ki je ostala nespremenjena. Vlagatelj izpodbija pravnomočni sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavitvi v tem postopku opravljenih dejanj. Pri tem ne zatrjuje, da bi bila zaradi izpodbijane odločitve izbrisana upnikova že vknjižena hipoteka oziroma da bi njegova že priznana terjatev postala ponovno sporna. Posledica ustavitve postopka zavarovanja je bila torej zgolj v tem, da ne obstaja več predhodna odredba in da tudi ne bo odločeno o ugovorih zoper to odredbo. Ker za samo hipoteko in terjatev izpodbijana odločitev ni imela neposrednih posledic, odgovor Vrhovnega sodišča na pravno vprašanje iz zahteve ni odločilen.

Ker je, kljub napaki v navedbi hišne številke, iz vsebine sklepa v zvezi z dovoljenim rubežem premičnin nedvoumno, da se rubež izvede na naslovu dolžnika, predlagana poprava hišne številke tudi ne predstavlja predloga za spremembo predmeta zavarovanja, zato dolžniku ne gre pravica do ugovora, ki bi jo zoper spremembo imel na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ.

Primarno pritožbeno sodišče meni, da kljub splošni naravi določbe 239. člena ZIZ, ki narekuje smiselno (subsidiarno) uporabo določb tega zakona o izvršbi tudi za zavarovanje, določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ ni mogoče smiselno uporabiti za odločanje o toženkinem predlogu za „omejitev sredstev zavarovanja“. Učinek citirane določbe v izvršbi je (zgolj) v tem, da se da določenemu izvršilnemu sredstvu prednost pri opravljanju izvršbe pred drugimi dovoljenimi sredstvi. Navedena določba pa ne predvideva, da bi v primeru omejitve izvršbe na zgolj določena izvršilna sredstva sodišče smelo ustaviti izvršbo na druga sredstva in razveljaviti opravljena dejanja. Kolikor namreč izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo (po samem zakonu) nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi. V primeru zavarovanja terjatve pa takšne omejitve že po naravi stvari ni mogoče opraviti, ker se pri tem ne opravljajo nobena dejanja, na podlagi kateri bi lahko prišlo do uspešnega poplačila upnikove terjatve, tako da ni mogoče dati zgolj „začasne“ prednosti posameznim sredstvom zavarovanja. Tudi sam predlog toženke ne meri na opisano začasno omejitev (zgolj

Odločilno je, da je bila terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku priznana. Priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Ker je bilo torej o terjatvi, ki je predmet te pravde, že odločeno, s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev, sodišče o isti stvari (terjatvi), o kateri je že bilo pravnomočno (meritorno) odločeno, ne sme odločiti ponovno, kar je v skladu z načelom pravnega interesa.

Razveljavitev dela zakona nima učinkov na pravna razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno do začetka učinkovanja razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča. Sklepa o predhodni odredbi ni mogoče odpraviti, ne glede na to, da je bil razveljavljen del zakona, na katerem je sklep o predhodni odredbi temeljil, niti ni mogoče (glede na pravnomočnost tega sklepa) odpraviti nadaljnjih učinkov tega sklepa niti z uveljavitvijo predloga za prenehanje predhodne odredbe. Neutemeljeno je sklicevanje na določbo o prenehanju začasne odredbe oziroma spremenjene okoliščine, zaradi katerih bi moralo sodišče te spremenjene okoliščine (katere naj bi predstavljala odločba Ustavnega sodišča) smiselno uporabiti tudi pri predhodni odredbi. Slednje se nanaša na prenehanje začasne odredbe, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna, pri čemer zakon napotuje tudi na primere, ki povzročijo prenehanje začasne odredbe. Pri uporabi določb ZIZ o prenehanju predhodne odredbe pa se (drugače kot pri uporabi določb o prenehanju začasne odredbe), zakon ne sklicuje tudi na določbe o prenehanju začasne odredbe. Zato za predhodne odredbe

265. člen ZIZ ureja situacijo, ko upnik izvršbe ne predlaga. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je pred trenutkom vložitve predloga za ustavitev postopka zavarovanja upnik izvršbo nesporno že predlagal, zato določbe 265. člena ZIZ ni mogoče uporabiti. Določba 265. člena ZIZ v bistvu pomeni, da je ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj na predlog dolžnika možna le v času od petnajstega dne po izpolnitvi pogojev za izvršbo do trenutka, ko upnik predlaga izvršbo (če je ni predlagal že pred iztekom roka 15 dni).

V obravnavani zadevi je sodišče na predlog upnika izdalo predhodno odredbo, ki je postala pravnomočna 18.3.2014. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-148/13 razveljavilo 1. točko prvega odstavka 258. člen ZIZ. Ta razveljavitev na že pravnomočen sklep o predhodni odredbi ne učinkuje.

Z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika, ki je opravljen z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi organizaciji za plačilni promet, upnik pridobi zastavno pravico in s tem ločitveno pravico na denarnih sredstvih dolžnika. S predhodno odredbo upnik pridobi zastavno pravico pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana (265. člen ZIZ), in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ). Če upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice, se postopek zavarovanja z začetkom stečajnega postopka ustavi (1. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, tako postane gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bodo izpolnjeni. Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo namreč ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe nad dolžnikom za

Sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če so pogoji za izvršbo izpolnjeni preden poteče čas, za katerega je sodišče izdalo predhodno odredbo, in če upnik ne predlaga izvršbe v 15-tih dneh, odkar so ti pogoji nastopili.

V postopku za podaljšanje časovne veljavnosti že izdane predhodne odredbe ni mogoče znova presojati pogojev, ki jih ZIZ predpisuje za izdajo predhodne odredbe.

Sodišče prve stopnje je odločalo o ustavitvi postopka in razveljavitvi opravljenih dejanj brez predloga dolžnika, pri čemer je materialnopravna podlaga 278. člena ZIZ, na katero se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sklicuje, uporabljiva le v primeru dolžnikovega predloga za ustavitev postopka zavarovanja. Za ustavitev bi torej morali biti izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 264. člena ZIZ. Da bi ti pogoji bili izpolnjeni, sodišče ni ugotovilo, saj je svojo odločitev utemeljilo zgolj z iztekom časa, za katerega je bila predhodna odredba izdana. Zgolj iztek časa veljavnosti predhodne odredbe, pa seveda sam po sebi, glede na povzeto zakonsko ureditev, ne daje podlage za sprejeto odločitev, ki tako temelji na zmotni materialnopravni podlagi.

Upnik je na sredstvih, ki so bila rezervirana na računu dolžnika, na podlagi predhodne odredbe pridobil ločitveno pravico z dnem rezervacije sredstev na računu dolžnika pod pogojem, da postane sklep o predhodni odredbi pravnomočen. Prekinjen postopek zavarovanja s predhodno odredbo se po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave nadaljuje na podlagi določila tretjega odstavka 208. člena ZPP.

Zakon o izvršbi in zavarovanju v 259. členu določa, da sodišče dovoli zavarovanje s predhodno odredbo za še nezapadle zneske zakonite preživnine, ki bodo zapadli v enem letu. Res je - na kar opozarja dolžnik, da drugi odstavek 263. člena določa, da predhodna odredba lahko traja le osem dni po nastopu pogojev za izvršbo. Res je tudi, da 265. člen določa, da če so pogoji za izvršbo izpolnjeni preden poteče čas, za katerega je sodišče izdalo predhodno odredbo, sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če upnik ne predlaga izvršbe v petnajstih dneh, odkar so nastopili ti pogoji. Vendar ZIZ v prvem odstavku 106. člena določa, da če naloži sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku plačevanje občasnih dajatev, ki zapadejo v določenih časovnih presledkih v enem letu od dneva vložitve predloga, plačuje dolžnikov dolžnik te dajatve brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti. Upnika sta predlagala izdajo sklepa o izvršbi za zavarovanje zahtevka, da se plačuje preživnina za zneske preživnine, ki bodo zapadli vsakega petega dne v mesecu v obdobju od januarja 2002 do januarja 2003. Sodišče je predlogu ugodilo in s tem v skladu s citiranim prvim odstavkom 106. č