VSL sodba I Cpg 1117/2004

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. odst.
izreka) potrdi.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo

36.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 do

plačila in na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

1.851.577,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po

svojem zakonitem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge

po 1. do 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek

zavrne oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v

novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Glede na vsebino

pritožbe je pritožbeno sodišče upoštevalo, da se je tožena stranka

pritožila zoper ugodilni del prvostopne sodbe (1. odst. 350. člena

ZPP).

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo

popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialno pravno

pravilno odločilo. Svoje ugotovitve in odločitev je zelo izčrpno,

jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi

prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in v zvezi s

pritožbenimi trditvami k razlogom napadene sodbe še dodaja:

Pritožbeno stališče, da v 1. odst. 286. člena določena eventualna

maksima dejstev in dokazov ne velja za materialnopravni ugovor

zastaranja terjatve, je zmotno. Razlogi prvostopnega sodišča v 2.

odst. na 6. strani sodbe so popolni in pravilni, skladni z zakonsko

določbo in sodno prakso. Ugovor zastaranja spada v trditveno podlago

strank, kar pomeni, da gre za dejansko vprašanje, saj mora sodišče v

zvezi z njim ugotavljati dejansko stanje glede začetka in nastanka

zastaranja terjatve. Ker tožena stranka tega ugovora v odgovoru na

tožbo niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11.2.2003 ni

podala, pač pa ga je podala na drugem naroku za glavno obravnavo dne

16.3.2003, ne da bi navajala zakaj ga, brez svoje krivde, ni mogla

podati preje, ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati (4. odst.

286člena ZPP).

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da temelj tožbenega zahtevka ni

podan, ker na materialnem področju pravnomočna odločitev o zahtevku

tožeče stranke za dodelitev kvote za uvoz 20.000 ton pšenice in 3.000

ton pšenične moke še ni bila sprejeta. Predmet tožbenega zahtevka je

odškodnina in vprašanje o obstoju prvega elementa civilnega delikta,

to je protipravnosti ravnanja povzročitelja škode, je sodišče prve

stopnje ugotavljalo v tem sporu s mo. Pri tem je pravilno

raziskovalo, ali je organ tožene stranke (v konkretnem primeru še

Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj na predlog komisije) o

zahtevku tožeče stranke odločil v skladu s pričakovanimi pravili

odločanja strokovnjaka na področju odločanja o zahtevkih za

brezcarinske kvote. S tem je reševalo predhodno vprašanje obstoja

nedopustnosti ravnanja tožene stranke v smislu 13. člena ZPP, čemur

je vsekakor treba pritrditi, saj je od zatrjevane škodne odločitve po

ugotovitvi prvostopnega sodišča preteklo 9 let, ne da bi tožeča

stranka iz ustrezne odločbe na materialnem področju izvedela za

strokovne razloge zavrnitve njenega zahtevka.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prvostopno sodišče brez

podlage ugotovilo nezakonitost odločb o zavrnitvi zahtevka tožeče

stranke, da kriteriji niso bili vnaprej določeni in da je bil

najpomembnejši velikost vlagatelja zahtevka na trgu. Sodišče prve

stopnje je zelo skrbno ocenilo izpovedi zaslišanih prič in napravilo

povsem korektne materialnopravne zaključke. Ob dejstvu, da sta bili

doslej izdani odločbi o zahtevku tožeče stranke odpravljeni oziroma

razveljavljeni zato, ker nista imeli razlogov o uporabljenih

kriterijih za zavrnitev zahtevka, je sodišče prve stopnje,

upoštevajoč oceno izpovedi zaslišanih prič po mnenju pritožbenega

sodišča povsem sprejemljivo zaključilo, da ima takšno ravnanje tožene

stranke, ki po 26. členu Ustave Republike Slovenije (v zvezi s 154.

členom ZOR) odgovarja za protipravno postopanje svojih oseb, organov

oziroma služb, značaj nedopustnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je

vestno in v mejah razpoložljivega opravilo dokazni postopek in le na

podlagi izpovedi zaslišanih je lahko ugotovilo utemeljenost trditve

tožeče stranke, da bi kot druga v Sloveniji zaprošeno kvoto glede na

praviloma najpomembnejši kriterij velikosti vlagatelja zahtevka na

trgu predelave žita, morala dobiti. Ne gre prezreti, da sodišče prve

stopnje dokaznega postopka z izvedenko, ki naj bi iz dokumentacije

tožene stranke ugotovila, kako se je v praksi odločalo o

razdeljevanju kontingentov pšenice in pšenične moke, ni moglo

izvesti. Postavljena izvedenka ni mogla priti do dokumentacije tožene

stranke (Poslovnika o delovanju komisije za razdeljevanje kvot v letu

1995, kriterijev za razdeljevanje kvot, zapisnika seje tiste

komisije, ki je odločala o razdeljevanju kvot in razdelilnika te seje

komisije, ki je razdeljevala kvote), šlo pa je za listine in podatke,

ki so bili v celoti dokazno breme tožene stranke, če je hotela uspeti

s trditvijo, da je njen organ ravnal v skladu s pravili in ki se je,

med drugim na Poslovnik o delovanju komisije za razdelitev količin

blaga v odgovoru na tožbo celo sklicevala. Tako je bilo tudi njeno

dokazno breme predlagati zaslišanje članov komisije, pa tega ni

storila, zato neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je oprlo

dokazno oceno na izpovedi prič, ki niso bile aktivni člani komisije.

Brez upoštevne teže je pritožbeno sklicevanje na izpoved D. V. Ne

drži namreč, da je z gotovostjo povedal, da tožeča stranka z

zahtevkom ni uspela zato, ker se ni izkazala z ustreznimi referencami

(primerjaj 5. točko kriterijev za oblikovanje predlogov o razdelitvi

količin blaga v okviru kvot - priloga B1), pač pa je tako domneval.

Predvsem se, kot je v izpodbijani sodbi korektno povzeto, ni

spominjal, zakaj tožeča stranka kvote ni dobila (čeprav je sodila med

glavne proizvajalce), vedel pa je, da je pomanjkljivost kriterijev

vplivala na različnost mnenj članov o vrednotenju posameznega

kriterija.

Končno pritožba tudi neutemeljeno napada, da je prvostopno sodišče o

višini odškodnine nepravilno odločilo z uporabo pravil o prostem

preudarku. Tudi v tem delu lahko pritožbeno sodišče prvostopnemu

sodišču zgolj pritrdi, saj so razlogi o tem vprašanju jasni,

prepričljivi in v skladu z določilom 216. člena ZPP povsem

sprejemljivi. Tožena stranka je namreč zahtevano višino škode, ki jo

je tožeča stranka temeljila na izračunu razlike med nakupom pšenice

iz blagovnih rezerv in nakupom v primeru dodeljene kvote za

brezcarinski uvoz, ugovarjala pavšalno. V odgovoru na tožbo je namreč

oporekala izhodišču "zgolj s primerjavo dveh pridelovalcev po

količini, brez upoštevanja drugih okoliščin in Poslovnika o delovanju

komisije za razdelitev količin blaga". Na tak način pa tožena stranka

ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, če je hotela doseči

drugačno ugotovitev prvostopnega sodišča od te, ki jo je zelo

prepričljivo podalo v 1. odst. na 10. strani izdelka sodbe.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče spoznalo, da pritožbeni razlogi

niso podani. Prvostopno sodišče ni zagrešilo očitane absolutne

bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne katere od

drugih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni

dolžnosti. Pritožbo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti in

izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti pritožbene

stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).