VSL sodba I Cpg 518/2005

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Zahtevi prvo in drugotožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov
se zavrneta.
Drugotožeča stranka mora toženi stranki plačati 685.000,00 SIT za
stroške odgovora na pritožbo v roku petnajstih dni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da sta pogodba o zavarovanju denarnih terjatev v

postopku likvidacije A d.d. z dne 30.10.1997 in pogodba o odstopu

terjatev z dne 30.10.1997 sklenjeni med tožečo stranko A d.d. v

likvidaciji in toženo stranko B d.d. prenehali veljati;

2Tožena stranka B d.d., je dolžna prvotožeči stranki A d.d., v

likvidaciji vrniti presežek denarnih sredstev, ki ji je glede na

prevzete obveznosti nastal v višini vsote nakazila 35.000.000,00 SIT

in vnovčenje terjatve do C v višini 217.553.000,00 SIT, zmanjšane za

poplačane dolgove A d.d., v likvidaciji, stroške in potrebne izdatke

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1999 do plačila;

3Tožena stranka je dolžna tožečima povrniti njune sodno odmerjene

pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje

sodbe do plačila;

4Ugotovi se, da sta pogodba za zavarovanje denarnih terjatev v

postopku likvidacije A d.d. z dne 30.10.1997 in pogodba o odstopu

terjatev z dne 30.10.1997 sklenjeni med tožečo stranko A d.d., v

likvidaciji in toženo stranko B d.d., nični."

Sklenilo je, da sta tožeči stranki dolžni povrniti nerazdelno toženi

stranki pravdne stroške v višini 1.060.000,00 SIT v roku osmih dni,

da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta se pritožili obe tožeči stranki. Uveljavljali sta vse

pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP). Sodišču druge stopnje sta predlagali, naj pritožbama ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožečih

strank, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevali sta povrnitev

pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo drugotožeče stranke ter

sodišču druge stopnje predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in

potrdi izpodbijano sodbo. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z

odgovorom na pritožbo.

Na pritožbo prvotožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. Razlogi sodišča druge stopnje k pritožbi prvotožeče stranke

1.1. O uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega

postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP

Sodišče druge stopnje je v registrskem postopku izdalo sklep z dne

19.11.1998, s katerim je sklep registrskega sodišča prve stopnje

spremenilo tako, da je predlog za vpis zaključka redne likvidacije

(sedaj tožeče stranke) in njen izbris iz sodnega registra zavrnilo.

Napotkov, ki jih je dalo registrsko sodišče druge stopnje za

nadaljevanje likvidacijskega postopka pred registrskim sodiščem prve

stopnje, sodišče pri vodenju postopka gospodarskega spora, ni dolžno

upoštevati. Do napotkov za nadaljevanje likvidacije v registrskem

postopku, se torej sodišče prve stopnje v tem gospodarskem sporu, ni

bilo dolžno opredeljevati.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je nadzorni svet

prvotožeče stranke soglašal s sklenitvijo pogodbe o zavarovanju

denarnih terjatev v postopku likvidacije A d.d. z dne 30.10.1997

(dalje Pogodba o zavarovanju, A/4 in zapisnik 16. seje nadzornega

sveta z dne 7.11.1997, A11). Dejstev, ki so med strankama nesporna,

ni potrebno dokazovati (primerjaj smiselno 1. odst. 214. člena ZPP).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je

bila kavza prvotožeče in tožene stranke ob sklenitvi Pogodbe o

zavarovanju, zagotovitev ustreznega zavarovanja zaradi izpolnitve

pogojev, predpisanih v 2. odst. 390. člena ZGD. Zaključek likvidacije

med pravdnima strankama je bil le nagib. V zvezi z zaključkom

likvidacijskega postopka pa je to zavarovanje štelo le kot nagib, ki

pa ni prešel v kavzo sklenitve pogodbe. V teh ugotovitvah sodišča

prve stopnje ni nobenih nasprotij.

Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP torej ni podan.

1.2. Splošno o zaključku redne likvidacije in izbrisu družbe iz

sodnega registra (384. do 387. člena ZGD)

Zaradi razumevanja spremljajočih okoliščin, ki bi lahko bile pomembne

za odločanje sodišča prve stopnje o tem, ali je Pogodba o zavarovanju

imela dopustno podlago oziroma ali je morda ta podlaga kasneje

odpadla, je treba razložiti vlogo likvidacijske upraviteljice, ki

vodi postopek redne (notranje) likvidacije družbe.

Likvidacijska upraviteljica mora poplačati vse obveznosti družbe (1.

odst. 387. člena ZGD). Zaradi varstva upnikov nedospelih in znanih

terjatev, ki jih upniki niso prijavili, je bila likvidacijska

upraviteljica dolžna zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo

omenjenih terjatev (2. odst. 390. člena ZGD). Šele po poplačilu vseh

obveznosti družbe in danega ustreznega zavarovanja lahko

likvidacijska upraviteljica razdeli preostalo premoženje med

delničarje, v sorazmerju z njihovimi deleži. Po končani razdelitvi pa

likvidacijska upraviteljica izroči sodišču na skupščini sprejeto

poročilo o poteku likvidacijskega postopka, sklep skupščine o

razdelitvi premoženja, izjavi, da je vse premoženje razdeljeno v

skladu s sklepom o razdelitvi in predlaga izbris družbe iz registra

(1. in 2. odst. 387. člena ZGD). Vse opisane naloge je morala

opraviti likvidacijska upraviteljica. Odločitev Višjega sodišča v

Ljubljani s sklepom z dne 19.11.1998, ki je v registrskem postopku,

zaradi neizpolnjevanja pogojev, predpisanih v 387. členu ZGD

spremenilo sklep registrskega sodišča prve stopnje tako, da je

predlog za vpis zaključka redne likvidacije in izbris subjekta vpisa

iz sodnega registra zavrnilo, ne more vplivati na pravno veljavnost

sklenjene pogodbe med prvo tožečo in toženo stranko, kot bo

pojasnjeno v nadaljevanju.

Zmotno razumevanje prvotožeče stranke o tem, kateri pogoji morajo

biti izpolnjeni za zakonit izbris prvotožeče stranke iz sodnega

registra, ne more vplivati na to, da po njenem stališču namena

(kavze) sklenjene pogodbe med prvotožečo in toženo stranko sploh ni

bilo oziroma, da je zaradi navedene odločitve Višjega sodišča v

Ljubljani, odpadel. To pa pomeni, da ni prišlo do nobenih novih

dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi lahko podlaga pogodbe kasneje

odpadla. Sodišče druge stopnje je v registrskem postopku s svojo

odločitvijo opozorilo na to, da pogoji za zaključek redne likvidacije

in izbris iz sodnega registra še niso podani. To pa ne pomeni, da ne

bi bili ti pogoji lahko podani kasneje. V postopku pred sodiščem prve

stopnje pa ni bilo ugotovljeno, da bi bil čas zaključka postopka

redne likvidacije in izbrisa iz sodnega registra, dogovorjen kot ena

izmed bistvenih sestavin Pogodbe o zavarovanju. Sklenitev Pogodbe o

zavarovanju in Pogodbe o odstopu terjatev z dne 30.10.1997 (A5)

razume sodišče druge stopnje kot eno izmed faz (zavezo poplačati

upnike namesto prvotožeče stranke in dati ustrezno zavarovanje v

smislu pravil predpisanih v 2. odst. 390. člena ZGD), ki bi se ob

vseh pogojih, predpisanih v 387. členu ZGD, izšel v končni rezultat,

to je izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra. V skladu s

Pogodbo o zavarovanju in Pogodbo o odstopu terjatev, je prvotožeča

stranka prenesla obveznost poplačati upnike na toženo stranko. Vse

nadaljnje faze postopka, to je razdelitev premoženja med upnike in

izpeljava celotnega postopka do vložitve predloga za izbris družbe iz

sodnega registra, pa so nastale v sferi prvotožeče stranke in se na

toženo stranko sploh niso več nanašale. V tem okviru je pritožbeno

sodišče presojalo odločitev sodišča prve stopnje glede uveljavljenih

pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in napačne uporabe materialnega prava.

1.3. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

V dokaznem postopku sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bile

določbe Pogodbe o zavarovanju nejasne in da bi bilo treba sporna

določila razlagati v smislu 2. odst. 99. člena ZOR.

Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da višje sodišče v registrskem

postopku ni poseglo v sklep o razdelitvi premoženja ter v zavarovanje

terjatev, je pravilna. Z zavrnitvijo predloga za vpis zaključka redne

likvidacije in izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra

registrsko sodišče namreč ni posegalo v sklep o razdelitvi

premoženja. Omenjeni sklep namreč ni bil napadan v nobenem postopku.

Sploh pa za odločitev o tožbenem zahtevku v tem sporu, vprašanje

veljavnosti sklepa o razdelitvi premoženja v postopku redne

likvidacije, ni pravno odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje je

namreč ugotavljalo, ali je bila podana kavza ob sklenitvi Pogodbe o

zavarovanju in Pogodbe o odstopu terjatev ter ob predpostavki, da je

kavza ob sklenitvi obeh pogodb obstojala, ali je morda kasneje

odpadla. Kot je bilo že pojasnjeno, pa je bila Pogodba o zavarovanju

denarnih terjatev le ena izmed faz, ki naj bi vodili v končen

rezultat, to je v izbris prvotožeče stranke iz sodnega registra.

Zgolj zaradi odločitve višjega sodišča v registrskem postopku, s

katero se je zaključek redne likvidacije in v končni posledici izbris

prvotožeče stranke iz sodnega registra zamaknil v prihodnost, po

oceni sodišča druge stopnje ni odpadla kavza za sklenitev obeh pogodb

v smislu 2. člena Pogodbe o zavarovanju in 2. člena Pogodbe o odstopu

terjatev.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je

kavza Pogodbe o zavarovanju izražena v 2. členu omenjene pogodbe. V

3členu te pogodbe je navedena zgolj ugotovitev, da je likvidacijsko

premoženje v pretežni meri unovčeno ter da so podani pogoji za

njegovo delitev. V pogodbenem razmerju med prvotožečo in toženo

stranko zapis v 3. členu pogodbe ne more predstavljati nobene

pogodbene zaveze.

Predmet tožbenega zahtevka je izpodbojnost omenjenih pogodb, vrnitve

sredstev in ničnost teh pogodb. V smislu ugotavljanja morebitne

neobstoječe kavze se lahko nanaša le na ugotavljanje dejanskega

stanja v okviru pogodbenih razmerij med strankama. Sklep o delitvi

premoženja prvotožeče stranke, sprejet po pravilih predpisanih v 1.

odst. 387. člena ZGD, se ne nanaša na pogodbeno razmerje med

pravdnima strankama. Delitev premoženja sodi torej v fazo prenehanja

družbe, ki se ni več nanašala na toženo stranko.

Očitek sodišču prve stopnje o neenakopravnem in pristranskem

obravnavanju pravdnih strank je zato neutemeljen.

Pritožbeni očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega

stanja, torej ni podan.

II. Razlogi sodišča prve stopnje k pritožbi drugotožeče stranke

2.1. O uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega

postopka

Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti, ali sta imeli Pogodbi o

zavarovanju in o odstopu terjatev, sklenjeni med pravdnima strankama,

dopustno podlago. O tem, kaj je bila kavza pogodb je zapisalo, da

imajo pravdne stranke različno mnenje, tako kot obe priloženi pravni

mnenji. S primerjavo izpovedb prič A.B., likvidacijske upraviteljice

prvotožeče stranke (v spisu list. št. 53 - 55) C.D., direktorice

tožene stranke (list. št. 55, 56) in X.Y., predsednika nadzornega

sveta prvotožeče stranke (list. št. 57) in razlogov v izpodbijani

sodbi, ki se nanašajo na ugotavljanje obstoja kavze pogodb, sodišče

druge stopnje ne vidi nobenega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino

zapisnika o izpovedbah prič v postopku. Res so priče izpovedale, da

je bil končni cilj zaključek likvidacije prvotožeče stranke in njen

izbris iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je ta končni cilj

razlagalo le v tem smislu, ali je nagib za sklenitev pogodbe in sicer

uspešen zaključek likvidacijskega postopka ter izbris tožeče stranke

iz sodnega registra mogoče razumeti tako, da sta stranki pogodbe,

nagib povzdignili v kavzo (primerjaj list. št. 65 v spisu).

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je izrazilo dvom v

izpovedbo prej omenjenih prič. Dejstvo prepovedanih plačil med

pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, niti ne pravno odločilno

dejstvo. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba v zvezi s temi

dejstvi izvajati dokaznega postopka. Sploh pa je prvotožeča stranka

sama navedla (mnenje glede likvidacije delniške družbe, Inštituta za

gospodarsko pravo iz Maribora z dne 13.2.2001, v prilogi A/6 -

strokovne trditve prvotožeče stranke), da imajo pri delitvi

likvidacijske mase po zakonu absolutno prednost obveznosti do upnikov

pred lastniškim kapitalom. To pa pomeni, da so plačila, ki so jih

delničarji prvotožeče stranke prejeli iz naslova razdelitve

preostanka premoženja, izvedena v nasprotju z zakonom (takoimenovana

prepovedana plačila po 230. členu ZGD). Razloge v zvezi s

prepovedanimi plačili v izpodbijani sodbi, da so bile vse omenjene

priče delničarji prvotožeče stranke, ki jim je bilo premoženje

razdeljeno, razume sodišče druge stopnje v zvezi z izpovedbo A.B.

tako, da je bila tožena stranka (B d.d.) vse do predlaganega izbrisa

oziroma do razdelitve premoženja tožeče stranke (A d.d.) hčerinska

družba tožeče stranke. Potem pa so delničarji tožeče stranke postali

lastniki delnic tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer res

netočno povzelo vsebino zapisnikov o zaslišanju prič v tistem delu,

ko je navedlo, da so vse prej omenjene priče delničarji prvotožeče

stranke. Dejansko sta A.B. in C.D. izpovedali, da je prva pridobila

delnice tožene stranke po "likvidaciji tožeče stranke in izbrisu s

tem preko družbe X, kjer je zaposlena in tudi delno lastnica", C.D.

pa je izpovedala, da je delničarka tožene stranke, medtem ko o tem

dejstvu X.Y. ni izpovedoval. Vendar zaradi napačnega povzemanja tega

dela izpovedb sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339.

člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju izpodbijane

sodbe dokazno ocenilo pravno relevantno dejstvo o tem, da zaradi

izključne odgovornosti likvidacijske upraviteljice oziroma prvotožeče

stranke, ni prišlo do zaključka likvidacijskega postopka in njenega

izbrisa iz sodnega registra.

Pritožnik napada napačno dokazno oceno o "verodostojnosti prič C.D.

in X.Y., kar hkrati uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb

pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve

stopnje je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene vestno

in skrbno ter analitično sintetično navedlo razloge, ki utemeljujejo

odločitev v tem sporu. Če bi sodišče ne podalo nobenih razlogov o

odločilnih dejstvih, bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kar pa ne

drži.

Zato je sodišče druge stopnje preizkušalo izpodbijano sodbo tudi

glede pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, kot sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

2.2. O zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja

Pritožbeno stališče širi pojem kavze kot razloga sklenitve Pogodbe o

zavarovanju in Pogodbe o odstopu terjatev. Vsak postopek redne

likvidacije se namreč v končni fazi izide v zaključek likvidacijskega

postopka in izbris te gospodarske družbe iz sodnega registra.

Nedvomno sta pravdni stranki (prvotožeča v postopku redne

likvidacije) in tožena stranka kot njena hčerinska družba, za takšen

izid postopka vedeli. V tem smislu dejansko med pravdnima strankama

temelj posla ni bil sporen, saj to izhaja tudi iz 1. točke Pogodbe o

zavarovanju denarnih terjatev, kjer sta pogodbeni stranki ugotovili,

da je bil začet postopek likvidacije. Kakšna je bila sama kavza kot

neposredni razlog obveznosti, pa se sodišče druge stopnje v celoti

strinja z razlogi v izpodbijani sodbi o tem, kakšen je bil razlog, da

sta pravdni stranki omenjeno Pogodbo o zavarovanju in Pogodbo o

odstopu terjatev sklenili. Res je bil namen pogodbenih strank čimprej

omogočiti izpolnitev pogojev za zaključek postopka redne likvidacije

in doseči izbris tožeče stranke iz sodnega registra. Vendar pa kot je

bilo že pojasnjeno pri odgovoru na pritožbene navedbe prvotožeče

stranke, ni bilo nikjer dogovorjeno, v kakšnem roku naj bi bil

postopek redne likvidacije zaključen in predlagan izbris iz sodnega

registra. S Pogodbo o zavarovanju denarnih terjatev in Pogodbo o

odstopu terjatev se je tožena stranka zavezala namesto prvotožeče

stranke poplačati obveznosti, določene v 5. členu Pogodbe o

zavarovanju in dati ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še

niso dospele in znanih terjatev, ki jih upniki niso prijavili

(dobeseden prepis 2. odst. 390. člena ZGD, namenjen varstvu upnikov).

S tem, ko je tožena stranka prevzela izpolnitev obveznosti (primerjaj

s 6. členom Pogodbe o zavarovanju) je prišlo do prevzema izpolnitve

obveznosti med prvotožečo stranko kot dolžnikom in toženo stranko kot

nekom tretjim. S tem se je tožena stranka prvotožeči stranki

zavezala, da bo izpolnila njeno obveznost nasproti upnikom, navedenih

v 5. točki pogodbe (453. člen ZOR). Na podlagi ocene te pogodbe je

mogoče materialnopravno sklepati, da bi, če bi se to izšlo v

registrskem postopku, prvotožeča stranka izpolnila enega izmed

pogojev, predpisanih v 1. odst. 387. člena ZGD, ki vodijo v končni

fazi v zaključek likvidacijskega postopka in izbris družbe iz

registra. Namesto poplačila vseh obveznosti družbe je namreč

prvotožeča stranka s toženo stranko sklenila omenjeno Pogodbo o

zavarovanju in Pogodbo o odstopu terjatev, kar pa po stališču

registrskega sodišča druge stopnje ni zadoščalo za zaključek

postopka redne likvidacije in izbris iz sodnega registra (primerjaj

razloge v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cpg 22/98,

z dne 19.11.1989).

Prvotožeča stranka, ki je sklenila pogodbo, ni navajala v postopku,

da bi med pravdnima strankama prišlo do nesporazuma o podlagi

pogodbe. Njeno stališče je bilo oblikovano tako, da je kasneje

odpadla podlaga sklenjene pogodbe. Vse pritožbene trditve o

nesporazumu v smislu 63. člena ZOR torej nimajo podlage v dejanski

trditveni podlagi prvotožeče stranke. Pritožbene trditve o pravni

podlagi, naravi oziroma predmetu obveznosti so trije pravni pojmi, ki

jih je potrebno med sabo jasno ločevati. Izraz podlaga ni pravni

temelj (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog

obveznostne pogodbe in iz nje izvirajočega obveznostno pravnega ali

obligacijskega razmerja. Povsem nekaj drugega pa je tudi predmet

obveznosti, ki je izražen v 5. členu Pogodbe o zavarovanju. Sodišče

prve stopnje ni zapisalo, da 2. točka Pogodbe o zavarovanju izkazuje

predmet obveznosti, ampak je v 2. členu te pogodbe opredelilo kavzo

obveznostnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je moralo v postopku ugotavljati razlog za

sklenitev obveznostnega razmerja v povezavi z izpolnitvijo pogojev za

zaključek redne likvidacije in izbris prvotožeče stranke iz sodnega

registra, v smislu 2. odst. 390. člena ZGD. S tem sodišče prve

stopnje ni preseglo ugotavljanja dejanskega stanja o kavzi sklenjene

pogodbe (pritožnik spet nepravilno govori o predmetu pogodbe). Namen

pogodbenih strank je treba iskati v določilu 2. člena omenjene

pogodbe, ki se nanaša na zagotovitev ustreznega zavarovanja in za

plačilo terjatev prvotožeče stranke, opredeljenih v 5. členu pogodbe.

Sodišče prve stopnje je dosledno izpeljalo svoje stališče o tem, da

ima lahko obveznost tudi več neposrednih razlogov. V izpodbijani

sodbi je namreč obrazložilo, kdaj lahko nagib preide v kavzo, da je

druga kavza nakazana v 1. točki Pogodbe o zavarovanju ter obrazložilo

tudi svoje stališče, da tudi, če bi obravnavani nagib, nakazan v 1.

točki Pogodbe o zavarovanju, prešel v kavzo, pa bi skladno z 2. točko

61člena ZOR lahko prvotožeča stranka, ki bi bila v zmoti zahtevala

razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen, če pri njeni

sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Ti

razlogi so jasno obrazloženi na 10. strani izpodbijane sodbe. Zato ni

utemeljen niti očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka, niti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve

stopnje je pri razlagi 2. stavka 2. člena Pogodbe o zavarovanju

zapisalo, da je tudi povsem nesporno, da je šlo za obojestransko

odplačen in rizičen posel. Sodišče druge stopnje ta zapis razume ne v

smislu nesporne ugotovitve med pravdnima strankama, da je šlo za

obojestransko odplačen in rizičen posel, ampak je sodišče prve

stopnje tako razložilo 2. stavek 2. člena pogodbe. S tem se je mogoče

strinjati, saj se je tožena stranka zavezala jamčiti z vsem svojim

premoženjem, da bo obveznosti pod pogoji, določenimi s to pogodbo

(primerjaj 5. in 6. člen pogodbe) izpolnila.

Sodišče prve stopnje omenjenih pogodb ni ocenilo kot vsebinsko

spornih. Zato ni bilo dolžno uporabiti pravil predpisanih v 99. in

naslednjih členih ZOR, kar je bilo že pojasnjeno pri odgovoru na

pritožbene trditve prvotožeče stranke.

Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje diskretno kavzo o

zaključku likvidacijskega postopka in posledično prenehanju

prvotožeča stranka zmotno prekvalificiralo v nagib tožeče stranke, ni

pravilno. Sodišče druge stopnje razume razloge v izpodbijani sodbi

tako, da nagib ni prešel v kavzo. Sploh pa nagib, iz katerega je bila

pogodba sklenjena, ne more vplivati na njeno veljavnost (1. odst. 53.

člena ZOR). Pravdni stranki pa v postopku nista trdili, da je šlo za

nedopusten nagib in da bi sodišče moralo uporabiti 2. odst. 53. člena

ZOR. Razloge o zmoti v smislu 2. točke 61. člena ZOR je sodišče prve

stopnje navedlo le za primer, če bi se sodišče (pa se ni) postavilo

na stališče, da je obravnavani nagib prešel v kavzo (druga kavza).

Razlogi v izpodbijani sodbi so podani le v okviru možne uporabe

zakonskih pravil o zmoti, na podlagi katerih bi lahko prvotožeča

stranka zahtevala razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote.

Ponavljanje pritožnika, da pogodbe ni sestavila tožeča stranka ampak

odvetnica Ž.S., za odločitev ni bistveno. Slednja pa je sestavila

pogodbo na podlagi zahtev tako likvidacijske upraviteljice A.B. kot

direktorice tožene stranke C.D.. Slednji sta uskladili vse člene te

pogodbe (primerjaj v spisu izpovedbo A.B., list. št. 54 in C.D.,

list. št. 55). Poudarjanje pritožnika, da je navajanje sodišča prve

stopnje zavajajoče in zmotno, ni utemeljeno.

Sodišče prve stopnje pri materialnopravni presoji, da je bila podana

dopustna podlaga pri sklenitvi omenjenih pogodb, ni razlikovalo med

različnimi oblikami kavze. Materialno pravo je uporabilo na podlagi

pravil predpisanih v 51. členu ZOR. Sodišče druge stopnje se tudi

strinja s splošno ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je treba

vzdržati obveznostna razmerja v veljavi, saj je to splošno

uveljavljeno načelo v obligacijskih razmerjih. Ničnost je namreč

skrajni ukrep, ki ga je treba uporabiti le v primeru, če ni mogoče

najti druge možnosti. Pritožbeni očitek, da tožena stranka še vedno

ni izpolnila vseh obveznosti do upnikov iz cediranega premoženja in v

tej povezavi, da se podlaga ni uresničila, ni utemeljen. Tožena

stranka je namreč pojasnila, da ves čas izpolnjuje obveznosti do

upnikov in jih bo tudi izpolnila v skladu z dogovorom med pogodbenima

strankama (5., 6. točka Pogodbe o zavarovanju).

Razlogi v izpodbijani sodbi se nanašajo tudi na Pogodbo o odstopu

terjatev, ki je neločljivo povezana s pogodbo o zavarovanju denarnih

terjatev. Pogodba o odstopu terjatve je omenjena tudi v 7. členu

Pogodbe o zavarovanju. S tem, ko je sodišče druge stopnje zavzelo

stališče do Pogodbe o zavarovanju, je hkrati podalo tudi razloge v

zvezi z podlago pogodbenega razmerja v Pogodbi o odstopu terjatev

prvotožeče stranke toženi stranki. Očitek pomankljivosti razlogov v

smislu 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP torej ni podan.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na

ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, ko

je ugotovilo, da je podan razlog (kavza) sklenjenih pogodb o

zavarovanju in pogodb o odstopu terjatev.

Ker niso podani drugi pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je

sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo

(353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena, 1. odst.

154člen in 155. členom ZPP. Tožeči stranki v pritožbenem postopku

nista uspeli, zato sami nosita pritožbene stroške.

Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo stroške postopka z

odgovorom na pritožbo, ker so bili slednji potrebni. Po Odvetniški

tarifi (OT) pripada toženi stranki za odgovor na pritožbo 3750 točk x

110,00 SIT = 412.500,00 SIT. Ob upoštevanju 20% davka na dodano

vrednost (82.500,00 SIT) po Zakonu o davku na dodano vrednost in

sodne takse za odgovor na pritožbo po Zakonu o sodnih taksah v višini

190.000,00 SIT, pripada skupaj toženi stranki za stroške postopka z

odgovorom na pritožbo 685.000,00 SIT.