VSL sklep II Cp 1378/2005

Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi, izpodbijana sodba
se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se potrdi
izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek za plačilo 626.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

25.12.1997 dalje do plačila in od zneska 132.000,00 SIT od 25.12.1997

do 7.1.1998 in za povrnitev pravdnih stroškov.Tožniku je naložilo,

da plača toženkama pravdne stroške v znesku 109.390,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2004 dalje do plačila, vse v 15

dneh, pod izvršbo. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje

zavrnilo predlog tožeče stranke za povrnitev separatnih stroškov v

višini 19.800,00 SIT.

Zoper navedeni del sodbe in zoper sklep vlaga pritožbo tožnik.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naslovno sodišče

pritožbo pošlje Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj izpodbijano sodbo

in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

sojenje. Poudarja storitev kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6.

člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

usklajene s Prokolom štev. 11, prepovedi diskriminacije iz 14. člena

Konvencije in varstva lastnine iz 1. člena Protokola h Konvenciji, ki

so del prava EU skladno z določbo 6. člena PEU in v zvezi z

Maastrichtskim sporazumom po 2. odstavku 177. člena PES. Zahteva da

pritožbeno sodišče pred morebitno zavrnitvijo pritožbe skladno s 3.

odstavkom 234. člena PES obvezno predloži zadevo pristojnemu

Evropskemu sodišču v Luxemburgu v predhodno odločanje. Izpodbijana

sodba nasprotuje tudi pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS sprejetim

na občni seji dne 19.6.1997, iz katerega izhaja, da določbe 1.

odstavka 150. člena SZ ni mogoče uporabljati tudi za stanovanja v

zasebni lasti, ki so jih uporabljali upravičenci na podlagi

imetništva pravice do uporabe, da je bilo obravnavanje imetnikov

stanovanjske pravice in imetnikov pravice uporabe različno že po ZSR,

da je zakonodajalec po sprejemu SZ dosledno upošteval temeljni cilj

zakona, da reafirmira polno pravico imetnikov stanovanj, da

spremenjeni drugi odstavek 150. člena SZ ne spreminja sistema

različnega obavnavanja bivših imetnikov stanovanjske pravice in

imetnikov pravice uporabe, da položaj teh ni izenačen niti z bivšimi

imetniki stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih, da je

zavezanca iz drugega odstavka 155. člena SZ obvezal, da najemniku

krije razliko med profitno in neprofitno najemnino, da nasprotna

razlaga, da drugi odstavek 150. člana SZ določa neprofitno najemnino

ni mogoča, saj bi pomenila poseg v polni lastninski položaj lastnika

stanovanja, ki ga je vzpostavil SZ v prvotnem besedilu in s tem

kršitev ustavnega načela prepovedi povratne veljave zakona. Ta

stališča so identična, kot jih je tožnik ves čas uveljavljal v pravdi

pred sodiščem prve stopnje in jih v sicer obširni pritožbi pritožnik

ponavlja. Hiša, kjer se nahaja predmetno stanovanje pa je bila ves

čas v zasebni lasti, noben lastnik pa z nobenim od prednikov toženk

ni sklenil nobene stanovanjske pogodbe in nobene najemne pogodbe in

tudi nikoli ni bila izposlovana nobena sodna odločba, s katero bi

bila nadomeščena takšna pogodba. Edina pogodba, ki je bila sklenjena,

je bila dne 23.8.1997 sklenjena pogodba med Samoupravno stanovanjsko

skupnostjo Občine L. kot stanodajalcem in P. Š. kot imetnikom

stanovanjske pravice ob neresnični navedbi, da je stanovanje družbena

last in to v nasprotju z določbo 2. odstavka 44. člena tedaj

veljavnega ZSR/74. Ta pogodba pa je bila nična in bi moral P. Š.

skleniti stanovanjsko pogodbo z lastnikom stanovanja oziroma vložiti

zahtevo za izdajo sodnega sklepa po 1. odstavku 102. člena ZSR /74 in

51členu tega zakona. Sodba nadalje ignorira dejstvo, da je lastnik

stanovanja lahko že na podlagi 12. člena ZLDS/65 kadarkoli odpovedal

stanovanjsko razmerje in da imetniku niso pripadali niti

najpotrebnejši prostori, in nadalje da je lahko lastnik stanovanja na

podlagi določbe 50. člena ZSR/74 in 2. odstavka 34. člena ZSR/82

vedno lahko sklenil stanovanjsko pogodbo samo za določen čas ne glede

na razlog takšne omejitve. Za ugotovitev, da je bilo stanovanje

dodeljeno s strani pravnega prednika sedanje občine L. ne obstaja

noben dokument. Sodba nesklepčno ugotavlja, da je bilo med strankama

nesporno, da je bilo stanovanje administrativno dodeljeno. Lastnika

zato nista imela nobene obveznosti po 147. členu SZ oz. po 1.

odstavku 156. člena SZ skleniti najemno pogodbo oz. uskladiti

stanovanjsko pogoddbo, imela pa sta pravico do vselitve in proste

razpolage s tem stanovanjem, kar obsega tudi pravico do določitve

profitne najemnine za uporabo stanovanja. Zavezanec iz 3. odstavka

155člena in 3. odstavka 156. člena SZ tudi ni dolžan preskrbeti

stanovanja, če obstajajo okoliščine iz 148. člena SZ. V konkretnem

primeru so takšne okoliščine podane, saj je toženka lastnica

številnih nepremičnin v B. in v Š. med drugim tudi lastnica

trisobnega stanovanja, njena hči K. Š. pa zgradila novo stanovanjsko

hišo v G.. Sodba ne pove, na kakšen način je ugotovila, da niso

obstajali razlogi, zaradi katerih ji zavezanec ne bi bil dolžan

preskrbeti drugega primernega stanovanja, kako sta P. Š. in L. P.

pridobila pravico do uporabe stanovanja.Ta nista nikdar z lastnikom

sklenila pogodbe o uporabi. V pravočasni dopolnitvi pritožbe

pritožnik izpodbija tudi odločitev, s katero je bil kot neutemeljen

zavrnjen zahtevek za povrnitev separatnih stroškov. Poudarja, da je

odločitev neobrazložena. Okoliščina, da sodišče toženi stranki ni

priznalo stroškov njene vloge z dne 1.10.2004, ne spremeni dejstva,

da so tožeči stranki nastali nepotrebni odvetniški stroški zaradi

pristopa na narok, ki se je po krivdi tožene stranke preložil, na ta

način pa že tako nerazumno dolgotrajen postopek še dodatno zavlekel.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo:

Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je pravno nepravilno

ugotovilo, da se je ne le pravica do uporabe stanovanja temveč tudi

upravičenje do plačila neprofitne najemnine za sporno stanovanje

podaljšalo vse do smrti prvotne toženke, to je do februarja 2000,

torej tudi za celotno sporno obdobje. Takšno materialnopravno

stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. V skladu z določbami

zadnjega odstavka 150. člena SZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom

155člena in prvim ter drugim odstavkom 156. člena SZ, zavezanec iz

drugega odstavka 155. člena SZ krije razliko tudi za stanovanja,

kakršno je sporno (iz 2. odstavka 156. člena SZ), po preteku roka iz

drugega odstavka 155. člena SZ ter prvega odstavka 156. člena SZ. To

pomeni, da velja za takšna stanovanja profitna najemnina od

uskladitve stanovanjske pogodbe z določili SZ oziroma od poteka

šestmesečnega roka za takšno uskladitev oziroma od poteka enoletnega

roka, v katerem je treba realizirati pravico do vselitve in proste

razpolage s stanovanjem ali pravico do dodelitve drugega primernega

stanovanja. Pri tem pa je zakonodajalec položaj imetnikov pravice do

uporabe olajšal tako, da je zavezanca iz drugega odstavka 155. člena

SZ obvezal, da najemniku krije razliko med v najemni pogodbi določeno

profitno najemnino in najemnino, ki se oblikuje skladno z

metodologijo, predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih

stanovanjih. Zavezanec iz drugega odstavka 155. člena SZ tako krije

imetniku pravice do uporabe razliko med profitno in neprofitno

najemnino, lastnik pa je od imetnika pravice do uporabe upravičen

zahtevati po izteku zgoraj navedenih rokov profitno najemnino.

Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi pomenila poseg v

"polni" lastninski položaj lastnika stanovanja, ki ga je vzpostavil

SZ in s tem kršitev ustavnega načela prepovedi povratne veljave

zakona iz 155. člena Ustave RS (glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča

RS, sprejetju na Občni seji sodišča dne 19.6.1997; objavljeno v

Pravnih mnenjih štev. 1/97, str.11). Nobeno podaljševanje zakonsko

določenih rokov, v katerih lahko lastnik zahteva zgolj plačilo

neprofitne najemnine, ob povedanem torej ni mogoče.

Ker je torej sodišče prve stopnje v tem delu, ob ugotovitvi, da je

enoletni rok za realizacijo pravice do dodelitve drugega primernega

stanovanja iz 2. odstavka 156. člena SZ že potekel do spornega

obdobja, zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno zavrnilo tožbeni

zahtevek iz pravno nepravilnih razlogov, razumljivo ni odgovorilo še

na druge navedbe toženk, ki se nanašajo na ugovor aktivne

legitimacije tožnika (da ni izključni lastnik stanovanja in da tožbe

niso vložili še drugi solastniki), predvsem pa ni navedlo razlogov

glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. Ker je zaradi zmotne

uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje glede pravno

odločilnih okoliščin pomanjkljivo ugotovljeno, je moralo pritožbeno

sodišče ugoditi pritožbi in razveljaviti izpodbijani del sodbe in

zadevo v tem delu vrniti v novo sojenje (člen 355 ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na zgoraj

navedeni ugovor aktivne legitimacije in v primeru, če bo ugotovilo,

da ta ni utemeljen, se opredeliti še do višine tožbenega zahtevka.

K pritožbi zoper sklep:

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka do separatnih

stroškov ni upravičena. Narok z dne 1.10.2004 namreč niti ni bil

preložen zgolj zato, ker je tožena stranka na njem predložila

pripravljalno vlogo, temveč je bilo s preložitvijo naroka omogočeno

tudi tožeči stranki, da predloži izračun najemnine (glej celotno

vsebino zapisnika). Razen tega pa je bil to prvi narok, na katerem bi

imela tožeča stranka celo pravico navajati na samem naroku nova

dejstva in predložiti nove dokaze (člen 286/1 ZPP) in zato

predložitev vloge, ki je takšno strankino navajanje na zapisnik

nadomestila, ne pomeni krivdnega razloga za preložitev naroka, ki bi

lahko pomenil potrebo po sankcioniranju opisanega procesnega ravnanja

tožene stranke v smislu 1. odstavka 156. člena ZPP.

Izpodbijani sklep, s katerim je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke

za povrnitev krivdno povzročenih stroškov, je torej materialno pravno

pravilen. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšne bistvene

kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je to pritožbo

zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v

zvezi s 353. členom ZPP).