VSL sodba in sklep II Cp 1351/2005

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:
I.
Pod točko I./A/1 potrdi (nepremoženjska škoda prve tožnice M. S.);
pod točko I./A/2 potrdi glede zneska 3.000.000,00 SIT skupaj z
obrestmi od tega zneska tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi
(nepremoženjska škoda druge tožnice F. S.);
pod točko I./A/3 potrdi glede zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od
tega zneska tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi (nepremoženjska
škoda tretega tožnika T. R.);
pod točko I./A/2 razveljavi glede zneska 106.133,00 SIT z obrestmi
tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi (premoženjska škoda druge
tožnice F. S.);
pod točko I./A/3 razveljavi glede zneska 3.645.180,50 SIT z obrestmi
tako od zneska 722.631,80 SIT kot od vseh ostalih zneskov, navedenih
v nadaljevanju točke I./A/3 (premoženjska škoda tretjega tožnika
T. R.);
pod točko I./B/1 spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek,
kakršnemu je sodišče prve stopnje ugodilo in ki se glasi:
"Tožena stranka O. Š. je dolžna izplačevati drugi tožnici F. S. od
prenehanja pravice do dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno
nego in varstvo iz naslova socialnega varstva dalje mesečno rento v
znesku 9.640,00 SIT vskega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v
primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna izplačevati tretjemu tožniku T. R. od
1.2.2004 dalje mesečno rento v znesku 59.020,30 SIT. Do
pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mesečnih rent z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od vsakomesečnih rent od 20. dne v mesecu dalje pa
do plačila, je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh, v bodoče
dospevajočo rento pa vskega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v
primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod
izvršbo.";
pod točko I./C razveljavi.
II.
Pod točko II se izpodbijana sodba potrdi glede zavrnitve tožbenih
zahtevkov:
- prve tožnice M. S. za plačilo nepremoženjske škode v znesku
5.000.000,00 SIT z obrestmi;
- druge tožnice F. S. za plačilo nepremoženjske škode v znesku
5.000.000,00 SIT z obrestmi;
- tretjega tožnika T. R. za plačilo nepremoženjske škode v znesku
5.000.000,00 SIT z obrestmi;
- za plačilo rente drugi tožnici F. S. v višini 17.000,00 SIT mesečno
za čas prejemanja dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego
in varstvo iz naslova socialnega varstva;
- razlike med vtoževano in (z izpodbijano sodbo) priznano rento
(7.360,00 SIT) druge tožnice F. S. od prenehanja pravice do dodatka
za nego otroka dalje;
- tretjega tožnika T. R. glede razlike med vtoževano in (z
izpodbijano sodbo) priznano rento zaradi izgube na dohodku (6.135,00
SIT) od februarja 2004 dalje.
V navedenem obsegu se pritožbe zavrnejo.
III.
V novo sojenje se torej zadeva vrača sodišču prve stopnje:
1. glede premoženjske škode druge tožnice F. S., zneskov 106.133,00
SIT in 807.867,00 SIT, oboje z obrestmi;
2. glede premoženjske škode tretjega tožnika T. R., znesek
3.645.180,50 SIT z obrestmi in glede zneska 286.504,50 SIT glede
razlike med vtoževanimi in priznanimi zneski premoženjske škode
zaradi izgube na dohodku za obdobje od aprila 1999 do aprila 2002 in
od septembra 2002 do januarja 2004 (razen junija 1999) s
pripadajočimi obrestmi (torej skladno s predzadnjim odstavkom
izpodbijane sodbe pod točko II);
3. glede pravdnih stroškov;
IV.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo takole razsodilo:

A.

Tožena stranka je dolžna plačati:

1prvi tožnici S. M. znesek 21.323.655,00 SIT, z obrestmi od

1.1.2002 do 27.6.2003 po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do

31.12.2003 po letni obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje do

plačila v višini letne predpisane obrestne mere zamudnih obresti

2drugi tožnici S. F. znesek 3.106.133,00 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 42.769,00 SIT od 19.2.1997

dalje do plačila, od zneska 63.364,00 SIT od 8.12.1997 dalje pa do

plačila ter od zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do

27.6.2003 po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do 31.12.2003 po

letni obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje do plačila v višini

letne predpisane obrestne mere zamudnih obresti,

3tretje tožniku R. T. pa znesek 6.645.180,50 SIT z obrestmi in

sicer od zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003

po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do 31.12.2003 po letni

obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje pa do plačila v višini letne

predpisane obrestne mere zamudnih obresti, ter z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zneska 722.631,80 SIT od 1.9.1998 dalje do plačila in od

zneskov:

23.520,10 SIT od 21.10.1998 dalje do plačila

39.489,10 SIT od 25.11.1998 dalje do plačila

37.847,00 SIT od 18.12.1998 dalje do plačila

39.527,10 SIT od 25.01.1999 dalje do plačila

37.969,20 SIT od 19.2.1999 dalje do plačila

38.237,30 SIT od 19.3.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.4.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.5.1999 dalje do plačila

40.132,10 SIT od 17.6.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 16.7.1999 dalje od plačila

40.856,50 SIT od 19.8.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 16.9.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.10.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 18.11.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 17.12.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.1.2000 dalje do plačila

(v sodbi očitno napačno: 2002)

40.856,50 SIT od 18.2.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.3.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.4.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 22.5.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.7.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 21.8.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.9.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.10.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 23.11.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 22.12.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 18.1.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 16.2.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 14.3.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 18.4.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 22.5.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 21.6.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.7.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 17.8.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.9.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.10.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 22.11.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.12.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 18.1.2002 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 21.2.2002 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 31.3.2002 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.4.2002 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 21.5.2002 dalje do plačila

58.478,00 SIT od 20.6.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 19.7.2002 dalje do plačila

58.422,40 SIT od 22.8.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 18.9.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 17.10.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 15.11.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 16.12.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 17.1.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 20.2.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 21.3.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 23.4.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 19.5.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 24.6.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 24.7.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 22.8.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 23.9.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 21.10.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 21.11.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 19.12.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 23.1.2004 dalje do plačila,

vse v 15 dneh pod izvršbo.

B.

Tožena stranka je dolžna izplačevati:

1drugi tožnici S. F. od prenehanja pravice do dodatka za nego

otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz naslova socialnega

varstva dalje mesečno rento v znesku 9.640,00 SIT, vsakega

20dne v mesecu, za tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

2tretje tožniku R. T. pa od 1.2.2004 dalje mesečno rento v znesku

59.020,30 SIT. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mesečnih rent,

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnih rent od 20. dne v

mesecu dalje pa do plačila, je tožena stranka dolžna plačati v 15

dneh, v bodoče dospevajočo rento pa vsakega 20. dne v mesecu, za

tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

vse pod izvršbo.

C.

Tožena stranka je dolžna plačati tožečim strankam S. M., S. F. in

R. T. stroške postopka v višini 1.282.124,00 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje pa do plačila, vse v

15 dneh pod izvršbo.

II.

V presežku se tožbeni zahtevki:

- prve tožnice za plačilo nepremoženjske škode za znesek 5.000.000,00

SIT s pripadajočimi obrestmi

- druge tožnice za plačilo:

zneska 5.807.867,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od

zneska 391.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe dalje pa do plačila, od

zneska 350.331,00 SIT od 13.4.2002 dalje pa do plačila, od zneska

66.536,00 SIT od 21.9.2004 dalje pa do plačila, ter od zneska

5.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi,

rente v višini 17.000,00 SIT mesečno za čas prejemanja dodatka za

nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz naslova

socialnega varstva,

razlike med razliko med vtoževano in priznano rento (7.360,00 SIT) od

prenehanja pravice do dodatka za nego otroka dalje;

- tretje tožnika za plačilo:

zneska 5.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi iz naslova

nepremoženjske škode,

razlike med vtoževanimi in priznanimi zneski premoženjske škode

zaradi izgube na dohodku (286.504,50 SIT) za obdobje od aprila 1999

do aprila 2002 in od septembra 2002 do januarja 2004 (razen junija

1999) s pripadajočimi obrestmi in

razlike med vtoževano in priznano rento zaradi izgube na dohodku

(6.135,00 SIT) od februarja 2004 dalje.

Zoper sodbo se pritožujejo vsi trije tožniki in stranski intervenient

na strani tožene stranke, R. S..

Tožniki se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagajo

spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev. Čeprav izrecno ne navajajo,

je jasno, da se njihova pritožba nanaša le na zavrnilni del sodbe.

Navajajo:

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsi stroški za

sanitarni material in drugi stroški za prvo tožnico do zaključka

glavne obravnave kriti z dodatkom za nego in varstvo, je bilo

dejansko stanje zmotno ugotovljeno. To ne velja za obdobje od

1.1.1997 do 31.12.2001, ko je imela druga tožnica povprečno 17.000,00

SIT stroškov, dodatek pa je znašal 9.942,00 SIT. Mesečna renta v

znesku 9.640,00 SIT je napačno določena. Izguba osebnega dohodka

tretjega tožnika ne znaša le 3.645.180,50 SIT, ampak znaša

3.931.584,80 SIT. Prvi tožnici je prenizko dosojena odškodnina za

nepremoženjsko škodo in sicer tako, za "duševne bolečine in

nevšečnosti med zdravljenjem", kot še posebej za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Staršema je priznalo

prenizko odškodnino za njune duševne bolečine zaradi hude

invalidnosti hčerke. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Zato gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena (očitno

Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj sodba nima razlogov o

odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je

zavrnilo zahtevek druge tožnice v znesku 391.000,00 SIT za dodatne

stroške sanitarnega materiala za čas od 1.1.1997 do 31.11.1998, za

znesek 350.331,00 SIT (pravilno 336.531,00 SIT za stroške montaže

določenih naprav) in za znesek 66.536,00 SIT za stroške sanitarnega

materiala in druge stroške za prvo tožnico za zadnjih sedem mesecev

pred zaključkom glavne obravnave. Prvo sodišče pa tudi ni obrazložilo

zneskov 23.520,10 SIT, 40.865,50 SIT, 58.478,00 SIT, 58.422,40 SIT in

59.020,00 SIT. Prvo sodišče je kršilo 286. člen ZPP, ker je tretji

tožnik izgubo osebnega dohodka od 9. 1998 dalje uveljavljal že v

tožbi 1.12.1998 z zahtevkom po mesečni renti v znesku 41.000,00 SIT.

Tretji tožnik na obravnavi 12.9.2002 ni mogel predložiti plačilnih

list za obdobje od 8/02 dalje. Sodišče bi rento moralo prisoditi v

znesk 65.155,00 SIT in ne 59.020,30 SIT. V zadnjem odstavku pritožbe

je zapisano: "znesek 66.536,00 SIT (stroški sanitarnega materiala in

drugi stroški za prvo tožnico zadnjega obdobja)", pri čemer je ta

zapis nerazumljiv; morda gre za napako.

Stranski intervenient R. S. vlaga pritožbo v delu, ki se nanaša na

točko A izreka sodbe nad zneskom 14.323.655,00 SIT z obrestmi, v

točki 2 A izreka sodbe nad zneskom 2.000.000,00 SIT z obrestmi, v

točki 3 A izreka sodbe nad zneskom 2.000.000,00 SIT z obrestmi ter v

celoti v točki B in C sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih

razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja:

Prvi tožnici bi šla odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini

23.000.000,00 SIT, torej po poračunu plačila Zavarovalnice T. še v

višini 14.323.655,00 SIT. Drugi tožnici in tretjemu tožniku bi šla

nepremoženjska škoda v višini 2.000.000,00 SIT, za premoženjsko škodo

pa zahtevek ni utemeljen. Stranski intervenient tako vlaga pritožbo v

točki A izreka sodbe pri prvi tožnici za znesek 7.000.000,00 SIT, pri

drugi tožnici za znesek 1.106.133,00 SIT in pri tretjem tožniku za

znesek 4.645,180 SIT. V celoti jo vlaga v točki B izreka sodbe, kjer

je dosojena mesečna renta drugi tožnici in tretjemu tožniku ter v

točki C o odločitvi o pravdnih stroških.

Po pritožbenem stališču bi bila primerna odškodnina za telesne

bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za prvo tožnico 5.000.000,00

SIT, za skaženost 2.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti 14.000.000,00 SIT. Pri tem

podrobneje navaja, zakaj tako misli. Staršema bi po stališču pritožbe

za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti šla odškodnina

vsakemu 2.000.000,00 SIT. V zvezi s premoženjsko škodo druge tožnice

in tretjega tožnika kot bistveno navaja, da bi bilo treba upoštevati

dodatke za nego prve tožnice, ki jih je druga tožnica oziroma družina

prejela. S tem so kriti tudi stroški za nakup roho blazine in

spremstva v toplicah. Prav tako bi bilo treba ugotoviti, ali tretji

tožnik upravičeno zahteva razliko v dohodku, ker dela polovični

delovni čas. Upoštevati bi bilo treba razliko med višino prejetega

dodatka in dejanskimi stroški za povečanje potreb prve tožnice in

šele, če bi se izkazalo, da je razlika, ki ostaja drugi tožnici,

manjša od izgube na dohodku, ki jo je pretrpel tretji tožnik zaradi

pomoči prvi tožnici, prisoditi eventualno razliko. Upoštevati je tudi

treba, da bi po 84. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih

prejemkih tretji tožnik imel pravico do delnega plačila za izgubljen

dohodek, ker zaradi nege in varstva prve tožnice dela krajši delovni

čas. Ker tožnik take zahteve ni vložil, ni storil vsega, da bi škodo

preprečil ali da bi bila škoda manjša. Škoda v bodočnosti ni gotova

in je zahtevek za izplačilo rente od 1.2.2004 neutemeljen. Nepravilna

je tudi odločitev o stroških.

Pritožbi sta utemeljeni v obsegu, kot bo povedano v nadaljevanju.

O nepremoženjski škodi prve tožnice M. S.:

V tem delu sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve

določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno in izčrpno

ugotovljeno, pa tudi materialnopravno je pravilna odločitev o višini

odškodnine. Glede na vsa dejstva, ki jih je v zvezi s poškodbo

ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima nobenih

pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, da znaša odškodnina

za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 7.000.000,00 SIT,

za skaženost 3.000.000,00 SIT, za strah 2.000.000,00 SIT in za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

18.000.000,00 SIT, skupno torej 30.000.000,00 SIT, pri čemer je pri

izplačilu treba upoštevati znesek, ki ga je že plačala Zavarovalnica

T.. Gre torej za odškodnino za škodo, ki je nastala prvi tožnici kot

posledica nesreče, v kateri je postala paraplegik.

Kolikor gre za pritožbene trditve prve tožnice v zvezi s tem, so te

izjemne skope. Na trditev, da je odškodnina določena prenizko in da

bi morali biti prisojeni vsi zahtevani zneski, je torej mogoče reči

le, da je odškodnina primerna. Sodišče prve stopnje je namreč

zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku

1.000.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem,

kajti prva tožnica je zahtevala 8.000.000,00 SIT, zavrnilo je tudi

zahtevek v višini 4.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti, kajti prva tožnica je zahtevala

22.000.000,00 SIT, sodišče pa je določilo 18.000.000,00 SIT. Sodišče

prve stopnje je vsako od postavk nepremoženjske škode prve tožnice

obrazložilo jasno in prepričljivo in razlogom sodišča prve stopnje

tudi v zvezi s pritožbo stranskega intervenienta R. S. ni mogoče kaj

bistvenega dodati. Pritožbeno sodišče namreč šteje, da tako kot ni

razlogov, da bi bilo treba dosoditi višjo odškodnino, tudi ni

razlogov, da bi se odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve

stopnje, znižala. Ko gre za vprašanje duševnih bolečin zaradi

skaženosti, se pritožba stranskega intervenienta sklicuje na to, da

duševne bolečine zaradi okrnjenih socialnih stikov in verjetne

nemožnosti ustvariti družino, sodijo v odškodnino za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem pritožbeno

sodišče ugotavlja, da razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s

skaženostjo ni mogoče razumeti tako, kot to razume pritožba. Ko sodba

navaja, da je tožnica sedaj v starosti, ko je pričakovano, da si

ljudje poiščejo življenjskega partnerja in si nekateri ustvarijo

družine, je sodišče prve stopnje to zapisalo le kot podkrepitev

svojih prejšnjih ugotovitev v zvezi s skaženostjo, ne pa tako kot da

bi bil to poseben razlog kot podlaga za višjo odškodnino zaradi

skaženosti. Pritožbeno sodišče pri tem tudi ugotavlja, da stranski

intervenient v pritožbi v zvezi z odškodnino zaradi zmajšanja

življenjske aktivnosti ni navedel upoštevnih razlogov, zaradi katerih

bi bilo treba odškodnino znižati. V pritožbi navaja le svoja

stališča.

Pritožbeno sodišče tako v zvezi s pritožbo prve tožnice kot v zvezi s

pritožbo stranskega intervenienta ugotavlja, da je prisojena

odškodnina kot celota tudi v skladu s sodno prakso in torej od nje

bistveno ne odstopa (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo,

GV Založba 2001, mag. Dunja Jadek Pensa, od strani 314 dalje,

upoštevaje, da je po podatkih Sodnikovega informatorja 11/2005

povprečna neto plača na zaposlenega v oktobru 2004, ko je bila

določena odškodnina, znašala 169.508,00 SIT). Znesek 30.000.000,00

SIT pa je tudi sicer po prepričanju pritožbenega sodišča primerna

odškodnina za duševno trpljenje prve tožnice, čeprav je jasno, da v

primerih, ko gre za tako hude poškodbe in za tako življenjsko

spremembo, kakršna je doletela tožnico, denar sicer pomeni določeno

satisfakcijo, ne more pa nadomestiti tožničine izgube, saj nikakršna

denarna odškodnina ne more odpraviti prizadetosti v oškodovančevi

osebni sferi. Denar naj bi pomenil moralno zadoščenje, ki težave

omili. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je odškodnina določena

ob upoštevanju 200. člena ZOR (ki se za ta primer uporablja glede na

določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Tudi od ustaljene sodne

prakse v podobnih primerih ne odstopa.

To so razlogi, zaradi katerih je bilo treba v tem delu obe pritožbi

zavrniti in sodbo potrditi.

O nepremoženjski škodi druge tožnice F. S. in tretjega tožnika T. R.:

Podlaga za njun zahtevek je v 3. odstavku 201. člena ZOR, po katerem

je mogoče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisoditi

zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove

duševne bolečine. Upoštevaje to določbo in vse okoliščine primera

pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je odškodnina v znesku

3.000.000,00 SIT za vsakega od staršev pravična denarna odškodnina v

smislu že navedenega člena. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s to

vrsto škode zapisalo jasne in pravilne razloge, ki jim pritožbeno

sodišče kaj bistvenega ne more dodati. Mogoče je reči le, da je tudi

odškodnina za to vrsto škode v skladu s sodno prakso v podobnih

primerih, upoštevaje že navedeno literaturo, od strani 685 dalje.

Znesek 3.000.000,00 SIT za vsakega od oškodovancev predstavlja

približno 17 povprečnih plač po enakem kriteriju kot spredaj. Tudi v

zvezi s tem je mogoče reči, da upoštevaje okoliščine primera določena

odškodnina ustreza in je tudi v skladu s sodno prakso. To velja tako

v zvezi s pritožbo obeh tožnikov, da bi odškodnina morala biti višja

kot v zvezi s pritožbo stranskega intervenienta, da bi odškodnina

morala biti nižja.

Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in glede obeh

tožnikov sodbo potrdilo.

O premoženjski škodi druge tožnice F. S.:

V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti ne na pritožbo navedene

tožnice in ne na pritožbo stranskega intervenienta, ker so razlogi

pomanjkljivi, v zvezi s tem pa je odločitev nejasna. To predstavlja

bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka

339člena ZPP.

Predvsem je nejasen že sam zahtevek, vendar bi sodišče prve stopnje

glede na pooblastila iz 285. člena ZPP moralo nejasnosti razčistiti.

V tožbi je navedeno, da zahteva druga tožnica skupaj 497.133,00 SIT

(list.št.5), pri tem pa navede, da 391.000,00 SIT predstavljajo

dodatni stroški sanitetnega materiala, 42.769,00 SIT stroški

doplačila roho blazine in 63.364,00 SIT stroški spremstva prve

tožnice v Čateške toplice. Na list.št. 144 druga tožnica razširi svoj

zahtevek za premoženjsko škodo na račun dodatnih stroškov sanitetnega

materiala in drugih stroškov za znesek 388.107,00 SIT in navede, da

tako sedaj za premoženjsko škodo zahteva skupaj 807.867,00 SIT. V

nadaljevanju pove, kako naj se zahtevek poslej glasi in navede, da

naj se doda besedilo: od zneska 350.331,00 SIT in od zneska 66.536,00

SIT.

Tožnica ni v spremembi tožbe podala nobenih trditev o tem, na kaj se

povečani stroški nanašajo, zato je pritožbeni očitek o tem, da

sodišče v sodbi tega ni obrazložilo, neutemeljen. Res pa je, da bi

moralo sodišče prve stopnje po že navedenih določbah 285. člena ZPP

to razčistiti. Ni namreč jasno, katere stroške predstavlja

spremenjeni zahtevek, za koliko je znesek zvišan, prav tako pa ne, v

kakšnem obsegu je sodišče prve stopnje odločalo o spremenjenem

zahtevku oziroma ali ga je morda celo prekoračilo.

Če je bil prvotni zahtevek 497.133,00 SIT, potem zvišanje za

388.107,00 SIT predstavlja 885.240,00 SIT in ne 807.867,00 SIT

(list.št. 144). Glede na modifikacijo zahtevka v nadaljevanju iste

listovne številke, ko naj se dodata zneska 350.331,00 in 66.536,00

SIT (skupaj 416.867,00 SIT), je torej celoten zahtevek 914.000,00

SIT. Torej se prej zahtevanih 807.867,00 SIT oziroma tudi 885.240,00

SIT in modificirani zahtevek izključujejo. Ni torej jasno, za koliko

in tudi ne za kaj je druga tožnica zvišala. Trditev o tem ni

postavila. Torej gre za zvišanje brez trditvene podlage. Sodišče prve

stopnje je očitno odločalo znesku 914.000,00 SIT, ker je 807.867,00

SIT zavrnilo, glede zneska 106.133,00 SIT pa ugodilo.

Že to so zadostni razlogi za ugoditev eni in drugi pritožbi, kajti v

tem delu so razlogi sodbe nejasni in pomanjkljivi in v nasprotju z že

navedenimi podatki v spisu.

Tožnica bo predvsem morala nejasne in pomanjkljive navedbe dopolniti

in pojasniti, kaj pravzaprav zahteva in na kaj se določeni zneski

nanašajo. Njena dolžnost bo torej dati jasno, nedvoumno in tudi

računsko pravilno podprte trditve. Šele potem bo mogoče o zahtevku

odločati; pri tem je treba poudariti, da to ne more pomeniti

širjenja, niti trditev niti zahtevka, pač pa le razjasnitev tistega,

kar je zapisano na list.št. 144 spisa v zvezi z njenim zahtevkom.

Potem, ko bo to opravljeno, se bo moralo sodišče prve stopnje glede

na pritožbene trditve stranskega intervenienta opredeliti do trditev

o tem, da so bili stroški povrnjeni, ko je bila družina upravičena do

denarnih sredstev v zvezi z nego bolnega otroka. Ugotoviti bo torej

treba, koliko je v obravnavanem obdobju družina prejela sredstev iz

tega naslova, koliko je bilo porabljeno za sanitetni material oziroma

druge stroške. V zvezi s tem pa bo tudi treba ugotoviti, ali so se

tudi izredni stroški kot je že navedena blazina in stroški spremstva

v toplice poravnali iz teh zneskov.

To so torej razlogi za razveljavitev tega dela sodbe in ugoditev

obema pritožbama.

O premoženjski škodi tretjega tožnika T. R.:

Tudi o spremenjenem tožbenem zahtevku tretjega tožnika ni nobenih

trditev. Na list.št. 151 je najprej "modificiral" zahtevek z dne

1.12.1998 tako, da se na prvi strani v 9 vrsti znesek 8.722.631,80

SIT nadomesti z zneskom 11.931.685,00 SIT. Nato ga je na isti strani

ponovno "modificiral". ZPP izraza "modifikacija" ne pozna; to lahko

sicer pomeni spremembo, dopolnitev ali popravo navedb po 3. odstavku

184člena ZPP, tako, da tožbeni zahtevek ni spremenjen. Če pa je

tožbeni zahtevek spremenjen, in tak je primer tu, ko gre za zvišanje

zahtevka, pa gre za spremembo tožbe po 1. odstavku 184. člena ZPP.

Taka je obravnavana situacija, ko je tretji tožnik na istem naroku

tožbo dvakrat spremenil, ob tem pa ni podal trditev. Res pa je, da bi

tudi tu moralo sodišče prve stopnje ravnati po že navedenem 285.

členu ZPP in zahtevati, da v zvezi s tem poda jasne trditve, ki bodo

tudi računsko pravilno podprte.

Tudi v tem delu torej sodbe ni mogoče preizkusiti iz enakih razlogov

kot v zvezi z drugo tožnico. Tudi v tem primeru gre torej za enako

kršitev kot pri drugi tožnici, kar je že spredaj zapisano. Pri tem

pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je nejasen tudi izrek pod točko

I/A/3, kajti seštevek zneska 722.631,80 SIT in posamičnih zneskov, ki

so navedeni na strani 2 in 3 sodbe, namreč da 3.629.453,50 SIT in ne

3.645.180,50 SIT. Ne glede na vse spredaj povedano, pa stranski

intervenient tudi utemeljeno navaja, da bi moral tretji tožnik

poskrbeti, da bi bila škoda manjša. Sodišče prve stopnje bo zato

moralo upoštevati te trditve in ugotoviti, do kakšnih zneskov bi bil

tretji tožnik upravičen, če bi pravočasno zahteval pravice, ki mu jih

daje Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Sodišče

prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tudi to treba

upoštevati, vendar pa ni upoštevalo, da je dolžnost tretjega tožnika,

da škodo zmanjša, če je to mogoče (1. odstavek 192. člena ZOR).

Upoštevati bo treba tudi druge prejemke, ki jih dobiva družina v

zvezi s prvo tožnico. Pritožbeno sodišče se namreč strinja, da je

treba upoštevati vse prejemke in tudi prikrajšanje tretjega tožnika

ugotoviti na taki podlagi. Odločati bi bilo torej treba le o

morebitni razliki.

To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba ugoditi obema

pritožbama.

O renti druge tožnice F. S. in tretjega tožnika T. R.:

V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno

pravo. Tožbeni zahtevek za rento bi moralo zavrniti. Pritožbeno

sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi stranskega intervenienta

in oba zahtevka za rento zavrnilo.

Za rentne zahtevke druge tožnice in tretjega tožnika, ki sta starša

pve tožnice, v zakonu ni podlage. Drugi odstavek 195. člena ZOR

določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za

delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so

možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali

zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento

kot povračilo za to škodo.

Gre torej za bodočo škodo, ki nastaja oškodovancu.

Za starša, ki trenutno skrbita za prvo tožnico, nastanek bodoče škode

ni izkazan. Že sicer besedilo 1. odstavka 195. člena ZOR daje podlago

za sklep, da je za uveljavljanje zahtevkov za povračilo stroškov

legitimiran le oškodovanec sam (kar bi v konkretnem primeru lahko

pomenilo, da premoženjske škode starša niti ne moreta uveljavljati).

Vendar pa je dejstvo, da sodna praksa aktivno legitimacijo v zvezi z

nastalimi stroški presoja široko in dopušča tako razlago 1. odstavka

195člena ZOR, po katerem so starši lahko neposredni oškodovanci

(glej sodbo in sklep II Ips 167/2004 z dne 2.12.2004 v računalniški

evidenci sodne prakse). V danes obravnavanem primeru ni bilo sporno

vprašanje, ali sta starša oškodovanca, in se s tem, kolikor gre za

uporabo 1. odstavka 195. člena ZOR, tudi ni bilo treba ukvarjati, kot

rečeno, pa za tak zahtevek sodna praksa daje podlago. V 2. odstavku

navedenega člena pa po mnenju pritožbenega sodišča take podlage ni.

Če bi bili izpolnjeni pogoji, je upravičenka do rente lahko samo

oškodovanka, ne pa osebe, ki zanjo skrbijo. To, da bo njej nastajala

škoda, je sicer mogoče domnevati. Ali pa bo škoda v bodoče nastajala

tudi staršem, pa ni gotovo. Oškodovanka je polnoletna in je stvar

njene odločitve, komu bo prepustila skrb zase. Če bi pravica do rente

bila priznana osebam, ki zanjo skrbijo, bi bila s tem pravica do

rente izčrpana. Na podlagi istega škodnega dogodka bi ne bilo mogoče

priznati rente kot bodoče škode po eni strani osebam, ki za

oškodovanko skrbijo, po drugi strani pa oškodovanki. Dveh rent iz

istega škodnega dogodka bi ne bilo mogoče priznati neodvisno ene od

druge. Ko pa je tako, bi bila oškodovanka prikrajšana za pravico, ki

ji jo daje 2. odstavek 195. člena, če bi bila renta prisojena osebam,

ki jo oskrbujejo. Dejanska oškodovanka bi tako ne mogla svobodno

izbirati, kdo bo zanjo skrbel.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče torej zahtevek zavrnilo, pri

tem pa je upoštevalo tako že zavrnjeni del, kot tudi tistega,

kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, kar velja tako za drugo

tožnico kot za tretjega tožnika.

Povzetek:

V zvezi s premoženjsko škodo bosta torej morala druga tožnica in

tretji tožnik najprej podati jasen in računsko pravilen zahtevek,

podprt s trditvami, pri tem pa bosta morala ostati v že danih

okvirih. Sodišče prve stopnje bo nato moralo ugotoviti denarne

zneske, ki jih družina dobiva v zvezi s tožnico, ugotoviti stroške in

prikrajšanje očeta, tretjega tožnika. Ugotoviti bo tudi moralo, do

kakšnega zneska bi bil upravičen tretji tožnik, če bi pravočasno

uveljavljal pravice, ki mu jih daje že citirani zakon. Potem ko bo

opravilo vse navedene izračune, bo o stvari lahko ponovno odločilo.

Ker je sodba delno razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi

odločitev o stroških postopka, zaradi česar na pritožbene trditve v

zvezi s tem ni treba odgovarjati. Tudi o pritožbenih stroških kot o

nadaljnjih pravdnih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje (3.

odstavek 165. člena ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe temelji na 353.

členu ZPP, o spremembi na 4. točki 358. člena in o razveljavitvi na

1odstavku 354. člena ZPP.