VSL sodba I Cpg 93/2004

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na

plačilo 767.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2000

dalje in jo obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v

znesku 7.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po

svojem pooblaščencu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter

zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožnica meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so

razlogi sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu

ter da je zato ni mogoče preizkusiti. Je pa tudi zmotna, ker bi

prvostopno sodišče moralo upoštevati vsebino police št. X z dne

10.1.2000 (priloga A20), ki jo pritožnica v pritožbeni vlogi tudi

prepiše.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala

temelja svoje odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela

tretja oseba in jo je tožnica tudi poravnala, da bi lahko na podlagi

zavarovalne pogodbe zahtevala izplačilo zavarovalnine. Ugotovilo je,

da je obseg zavarovanja pred, kot v konkretnem primeru, udarom

strele, po polici, na katero se je tožeča stranka najprej sklicevala,

to je št. Y z dne 10.1.2000. (priloga B3), omejen na osnovna sredstva

in zaloge tožeče stranke, glede obsega zavarovanja po polici št. X z

dne 10.1.2000 (priloga A20) pa, da se je tožena stranka utemeljeno

sklicevala na višjo silo. V čem naj bi bila v izpodbijani sodbi

zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.

točki 2. odst. 339. člena ZPP, tožeča stranka konkretno ne navaja,

preizkus po uradni dolžnosti pa pokaže, da v razlogih izpodbijane

sodbe ni nikakršnega nasprotja v smislu navedene določbe. Vsebuje

namreč jasne in korektne ugotovitve konkretnega dejanskega stanu, ki

je podlaga sklepu, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim zaključkom se

pritožbeno sodišče strinja in v zvezi s pritožbenimi navedbami še

dodaja: pomanjkljivost trditvene podlage tožeče stranke ni bila v

tem, da v njej ni povzela vsebine police, kot jo sedaj prepiše v

pritožbi, pač pa v podajanju dejstev, iz katerih bi prvostopno

sodišče lahko ugotovilo, da je podana in zavarovana njena

odškodninska odgovornost v konkretnem primeru. Tožeča stranka si je

namreč splošno odškodninsko odgovornost napram tretjim osebam

zavarovala, vendar je v polici sfera njene odgovornosti omejena na

njeno dejavnost in lastnosti. Navedeno opredeljuje njena lastna

ravnanja v zvezi z napravami in delovanjem, ne pa dogodkov ali

ravnanj drugih oseb, ki bi spadali v sfero, ki bi jo bila dolžna

obvladovati, kot morebitni imetnik nevarne stvari ali nevarnega

obratovanja (prim. 174. člen ZOR, sedaj 150. člen OZ). Na trditveno

podlago je sodišče vezano in brez zatrjevanja pravnorelevantnih

dejstev dejanskega stanja v drugi smeri ne sme ugotavljati. Ker tako

tožeča stranka ni zatrjevala, je prvostopno sodišče povsem pravilno

ugotovilo, da pri udaru strele ni šlo za lastno zakrivljeno ravnanje

tožeče stranke, tožeča stranka pa ni zatrjevala in dokazovala, da je

za škodne posledice pri tretji osebi odgovorna tudi v posledici udara

strele kot imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec nevarne

dejavnosti. Ker ni šlo za dogodek, ki bi bil v sporni zavarovalni

pogodbi (polici) naveden, kot zavarovalni primer, je prvostopno

sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (prim. 897. člen ZOR).

S temi razlogi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni

utemeljena in je pravilno sodbo, ki tudi ni obremenjena s kakšno

drugo od absolutnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je

treba paziti po uradni dolžnosti, potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje

pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena

ZPP).