VSL sodba I Cpg 93/2004
ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.93.2004Področje: zavarovalno pravo, obligacijsko pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev▾
Jedro povzetek sodišča
Tožeča stranka si je namreč splošno odškodninsko odgovornost napram
tretjim osebam zavarovala, vendar je v polici sfera njene
odgovornosti omejena na njeno dejavnost in lastnosti. Navedeno
opredeljuje njena lastna ravnanja v zvezi z napravami in delovanjem,
ne pa dogodkov ali ravnanj drugih oseb, ki bi spadali v sfero, ki bi
jo bila dolžna obvladovati, kot morebitni imetnik nevarne stvari ali
nevarnega obratovanja (prim. 174. člen ZOR, sedaj 150. člen OZ). Na
trditveno podlago je sodišče vezano in brez zatrjevanja
pravnorelevantnih dejstev dejanskega stanja v drugi smeri ne sme
ugotavljati. Ker tako tožeča stranka ni zatrjevala, je prvostopno
sodišče povsem pravilno ugotovilo, da pri udaru strele ni šlo za
lastno zakrivljeno ravnanje tožeče stranke, tožeča stranka pa ni
zatrjevala in dokazovala, da je za škodne posledice pri tretji osebi
odgovorna tudi v posledici udara strele kot imetnik nevarne stvari
oziroma obratovalec nevarne dejavnosti. Ker ni šlo za dogodek, ki bi
bil v sporni zavarovalni pogodbi (polici) naveden, kot zavarovalni
primer, je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo
(prim. 897. člen ZOR).
Izrek
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na
plačilo 767.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2000
dalje in jo obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v
znesku 7.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe
dalje.
Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po
svojem pooblaščencu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega
postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter
zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.
Pritožnica meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so
razlogi sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu
ter da je zato ni mogoče preizkusiti. Je pa tudi zmotna, ker bi
prvostopno sodišče moralo upoštevati vsebino police št. X z dne
10.1.2000 (priloga A20), ki jo pritožnica v pritožbeni vlogi tudi
prepiše.
Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala
temelja svoje odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela
tretja oseba in jo je tožnica tudi poravnala, da bi lahko na podlagi
zavarovalne pogodbe zahtevala izplačilo zavarovalnine. Ugotovilo je,
da je obseg zavarovanja pred, kot v konkretnem primeru, udarom
strele, po polici, na katero se je tožeča stranka najprej sklicevala,
to je št. Y z dne 10.1.2000. (priloga B3), omejen na osnovna sredstva
in zaloge tožeče stranke, glede obsega zavarovanja po polici št. X z
dne 10.1.2000 (priloga A20) pa, da se je tožena stranka utemeljeno
sklicevala na višjo silo. V čem naj bi bila v izpodbijani sodbi
zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.
točki 2. odst. 339. člena ZPP, tožeča stranka konkretno ne navaja,
preizkus po uradni dolžnosti pa pokaže, da v razlogih izpodbijane
sodbe ni nikakršnega nasprotja v smislu navedene določbe. Vsebuje
namreč jasne in korektne ugotovitve konkretnega dejanskega stanu, ki
je podlaga sklepu, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim zaključkom se
pritožbeno sodišče strinja in v zvezi s pritožbenimi navedbami še
dodaja: pomanjkljivost trditvene podlage tožeče stranke ni bila v
tem, da v njej ni povzela vsebine police, kot jo sedaj prepiše v
pritožbi, pač pa v podajanju dejstev, iz katerih bi prvostopno
sodišče lahko ugotovilo, da je podana in zavarovana njena
odškodninska odgovornost v konkretnem primeru. Tožeča stranka si je
namreč splošno odškodninsko odgovornost napram tretjim osebam
zavarovala, vendar je v polici sfera njene odgovornosti omejena na
njeno dejavnost in lastnosti. Navedeno opredeljuje njena lastna
ravnanja v zvezi z napravami in delovanjem, ne pa dogodkov ali
ravnanj drugih oseb, ki bi spadali v sfero, ki bi jo bila dolžna
obvladovati, kot morebitni imetnik nevarne stvari ali nevarnega
obratovanja (prim. 174. člen ZOR, sedaj 150. člen OZ). Na trditveno
podlago je sodišče vezano in brez zatrjevanja pravnorelevantnih
dejstev dejanskega stanja v drugi smeri ne sme ugotavljati. Ker tako
tožeča stranka ni zatrjevala, je prvostopno sodišče povsem pravilno
ugotovilo, da pri udaru strele ni šlo za lastno zakrivljeno ravnanje
tožeče stranke, tožeča stranka pa ni zatrjevala in dokazovala, da je
za škodne posledice pri tretji osebi odgovorna tudi v posledici udara
strele kot imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec nevarne
dejavnosti. Ker ni šlo za dogodek, ki bi bil v sporni zavarovalni
pogodbi (polici) naveden, kot zavarovalni primer, je prvostopno
sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (prim. 897. člen ZOR).
S temi razlogi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni
utemeljena in je pravilno sodbo, ki tudi ni obremenjena s kakšno
drugo od absolutnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je
treba paziti po uradni dolžnosti, potrdilo (353. člen ZPP).
Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje
pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena
ZPP).
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 23. 8. 2009Nazaj na vrh ↑