897. člen OZ

Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 87. člena OZ (in četrti odstavek 22. člena ZVPot), a ta v obravnavanem primeru ni uporabna. Določa namreč, da je v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pomembno je, da v obravnavani zadevi nobeno določilo pogodbe ni nejasno, pojasnilno dolžnost glede veljavnosti potnih listin pa je tožena stranka opravila. Zato seveda ni kaj razlagati v korist druge stranke (tožnic).

Prejem Splošnih pogojev ob sklenitvi pogodbe, ki je po prepričljivem zaključku sodišča prve stopnje dokazan, ne izključuje trditve tožene stranke o seznanitvi s Splošnimi pogoji že pred sklenitvijo pogodbe. Zato se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo tudi na Splošne pogoje za turistične aranžmaje, ki med drugim med obveznostmi potnika tudi določajo, da je potnik dolžan agenciji pred sklenitvijo pogodbe posredovati svoje podatke oziroma podatke njegovih sopotnikov tako, kot glasijo v njihovih osebnih dokumentih, ki jim omogočajo prestop meje, katere državljani so, in nadalje tudi, da v kolikor potnik oziroma kateri od njegovih sopotnikov, ki potujejo v tujino, ni slovenski državljan, je dolžan potnik, ki sklene pogodbo, to izrecno sporočiti agenciji pred sklenitvijo pogodbe, v primeru, da potnik ob prijavi ne navede pravilnih podatkov oziroma opusti prejšnje opozorilo, pa je odgovoren za vse stroške oziroma posledice, nastale zaradi napačnih podatkov. Potniki oziroma sklenitelj potovanja so tisti, ki so dolžni toženo stranko kot organizatorko potovanja opozoriti na svoje (morebitno tuje) državljanstvo in podati vse potrebne

Zavarovanec ni upravičen do plačila za tisti del ugotovljene invalidnosti, za katero je vzrok bolezen, saj ta del invalidnosti ni nastal zaradi nezgode, kot jo določa zavarovalna pogodba. Invalidnost, ki ni posledica poškodbe, temveč degenerativnih sprememb (bolezni), je namreč po pogodbi izključena iz zavarovalnega kritja, glede na navedeno pa zavarovalnica odgovarja samo za invalidnost, ki je posledica nezgode.

Tožeča stranka si je namreč splošno odškodninsko odgovornost napram tretjim osebam zavarovala, vendar je v polici sfera njene odgovornosti omejena na njeno dejavnost in lastnosti. Navedeno opredeljuje njena lastna ravnanja v zvezi z napravami in delovanjem, ne pa dogodkov ali ravnanj drugih oseb, ki bi spadali v sfero, ki bi jo bila dolžna obvladovati, kot morebitni imetnik nevarne stvari ali nevarnega obratovanja (prim. 174. člen ZOR, sedaj 150. člen OZ). Na trditveno podlago je sodišče vezano in brez zatrjevanja pravnorelevantnih dejstev dejanskega stanja v drugi smeri ne sme ugotavljati. Ker tako tožeča stranka ni zatrjevala, je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo, da pri udaru strele ni šlo za lastno zakrivljeno ravnanje tožeče stranke, tožeča stranka pa ni zatrjevala in dokazovala, da je za škodne posledice pri tretji osebi odgovorna tudi v posledici udara strele kot imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec nevarne dejavnosti. Ker ni šlo za dogodek, ki bi bil v sporni zavarovalni pogodbi (polici) naveden, kot zavarovalni primer, je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (prim. 897.