VSM sodba I Cp 912/2003

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba
sodišča prve stopnje.

Z v uvodu citirano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

zavarovalnino v znesku 1,263.978,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter na

povrnitev pravdnih stroškov kot neutemeljen zavrnilo. Glede

na uspeh v pravdi je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi

pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 8.320,00 SIT.

Proti citirani sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno

pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve

določb procesnega prava in zmotne uporabe materialnega prava

ter se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo

izpodbijane sodbe v smeri celotne stroškovne ugoditve

tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev te in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih

pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi

odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP,

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

glede na na prvi stopnji pravilno ugotovljene dejanske

okoliščine, katerih pritožba ne graja, uporabilo pravo

materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 380. člen

Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Odločitev je

natančno in skrbno obrazložilo, pri tem pa ni storilo ne

očitanih bistvenih kršitev določb procesnega prava in ne

tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijane

sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le še

dodaja:

Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku o storjeni bistveni

kršitvi določb procesnega prava v tem, ker da je sodišče

prve stopnje razlogovalo, da del terjatve ne izvira iz

police življenjskega zavarovanja oseb, čeprav je samo

ugotovilo, da bi naj pravdni stranki nedvomno sklenili

polico življenjskega zavarovanja, kot tudi, da bi bili

razlogi sami med seboj v nasprotju, ko sodišče navaja, da

sta stranki sklenili polico življenjskega zavarovanja, v

nadaljevanju pa, da bi naj za del pravic iz te police

veljala pravila za zastaranje terjatev nezgodnega in ne

življenjskega zavarovanja. Razlogi sodišča prve stopnje so

namreč jasni in niso v medsebojnem nasprotju. Pravilno je

sodišče prve stopnje zaključilo, da sta pravdni stranki dne

08.12.1995 sklenili pogodbo o osebnem zavarovanju in sicer

za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim

zavarovanjem, torej sta sklenili dve vrsti osebnih

zavarovanj, zato dejstvo, da sta se ti dve vrsti zavarovanj

sklenili skupaj v eni pogodbi, na drugačno odločitev v tej

pravdni zadevi ne more vplivati. Pri tem pritožbeno sodišče

še poudarja, da sta, čeprav v eni pogodbi, posebej

dogovorjeni zavarovalni vsoti za sklenjeno življenjsko

zavarovanje, kot tudi za nezgodno zavarovanje, posebej sta

dogovorjeni premiji in sicer za življenjsko zavarovanje kot

tudi za nezgodno zavarovanje, le da sta potem sešteti v

skupno zavarovalno premijo. Zavarovalna pogodba, ki je

podlaga tožnikovi terjatvi, zajema nezgodno zavarovanje in

ničesar drugega, zato je sodišče prve stopnje svojo

odločitev o ugovoru zastaranja tožbenega zahtevka pravilno

oprlo na določilo 380. člena ZOR, ki specialno ureja

vprašanja zastaralnih rokov pri zavarovalnih pogodbah in na

uporabo katerega napeljuje tudi določilo splošnih pogojev

nezgodnega zavarovanja, ki so veljali v času sklenitve

obravnavane zavarovalne pogodbe - NE 94. Prvi odstavek citiranega

zakonskega določila določa, da terjatve sklenitelja zavarovanja

oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo

v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb (med te sodi

tudi nezgodno zavarovanje) pa v treh letih, šteto od prvega dne po

preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Dejstvo, da

sta tako življenjsko kot nezgodno zavarovanje osebni zavarovanji, na

drugačno odločitev v tej pravdni zadevi ne more vplivati, saj če bi

zakonodajalec želel v daljši zastaralni rok zajeti obe vrsti osebnega

zavarovanja, bi pravgotovo drugače oblikoval navedeno zakonsko

določbo. Tega ni storil, ker je s tudi sicer jasno zakonsko določbo

daljši zastaralni rok določil le za terjatve iz življenjskega

zavarovanja.

Glede na vse navedeno pa tudi ni moč pritrditi pritožbenemu

očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo

942člena ZOR. Tega določila sodišče prve stopnje pri svoji

odločitvi ni uporabilo, sicer pa iz tega jasno izhaja, da se

v pogodbah o osebnem zavarovanju (življenjsko zavarovanje in

nezgodno zavarovanje) višina zavarovalne vsote, ki jo mora

zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi

v polici po sporazumu med pogodbenima strankama, kar je v

obravnavanem primeru posebej določena tako za življenjsko,

kot za nezgodno zavarovanje.

Sicer ima pritožba prav, da iz omenjene zavarovalne pogodbe

osebnega zavarovanja ne izhaja, da gre za dve vrsti tako

imenovane police, nedvomno pa iz te izhaja, da gre za dve

vrsti zavarovanj, torej za življenjsko zavarovanje s posebno

zavarovalno vsoto in določeno premijo ter za nezgodno

zavarovanje s prav tako posebno zavarovalno vsoto in

določeno premijo. Sodišče prve stopnje zato pravilno pogodbe

o zavarovanju oseb ni štelo za dve "ločeni polici", temveč, da sta s

to - eno polico bili sklenjeni dve zavarovanji, življenjsko in

nezgodno, zato tudi ne gre pritrditi pritožbenemu očitku, da bi bilo

takšno polico treba interpretirati v skladu s pravili o razlagi

pogodb po 99. členu ZOR. Določila pogodbe so namreč jasna in se

uporabljajo tako, kot se glasijo, zato ni razloga za uporabo drugega

odstavka 99. in tudi ne 100. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da je

tožbeni zahtevek tožeča stranka vložila po poteku 3-letnega

zastaralnega roka, zato je o tem povsem pravilno odločilo

tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Nasprotnemu

pritožbenemu zavzemanju tudi pritožbeno sodišče ni moglo

priznati uspeha, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo

in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje - 353.

člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni

odločilo, ker le-ti niso bili priglašeni.

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.