VSM sodba Cpg 531/2002

Pritožba se zavrne, sodba se v izpodbijanem delu pod 1.
p o t r d i .
Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je v gospodarskem sporu med v uvodu

navedenima strankama razsodilo tako, da je pod točko 1.

ugotovilo, da pravno dejanje pogodbe o odstopu terjatev

z dne 28.11.2000 v znesku 343.001,12 SIT nima pravnega

učinka proti stečajni masi tožeče stranke, tožbeni

zahtevek v delu pod točko 2., v katerem je tožeča

stranka terjala vračilo zneska iz izpodbijanega pravnega dejanja v

stečajno maso, pa zavrnilo. Pravdne stroške je naložilo v plačilo

obema pravdnima strankama tako, da vsaka krije svoje.

Sodbo v točkah 1 in 3 izpodbija tožena stranka s

pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po

določilu 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Posebej izpostavlja, da se lahko ugotovitvena tožba

vloži le tedaj, ko to določa 181. člen ZPP. Sama

ugotovitvena tožba brez dajatvenega zahtevka po mnenju pritožnika ni

mogoča oziroma ni dopustna glede na določilo 181. člena ZPP. Meni, da

je sodišče z odločitvijo, s katero je tožbenemu zahtevku pod točko 1.

ugodilo, bistveno kršilo določila pravdnega postopka po prvem

odstavku 339. člena ZPP. Graja odločitev o pravdnih stroških in

meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti po določilu 156.

člena ZPP. Priglaša in terja pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

S tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega

dolžnika po določilu 125. člena Zakona o prisilni

poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL se zahteva

samo ugotovitev, da je izpodbijano pravno dejanje

(konkretno odstop terjatve namesto izpolnitve - 444.

člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), brez pravnega učinka

proti stečajni masi (če nasprotnik izpodbijanja še ni prejel nobene

premoženjske koristi), ali pa se zahteva tudi vrnitev

premoženjske koristi v stečajno maso (če je nasprotnik

izpodbijanja premoženjsko korist že pridobil).

Izpodbojna tožba po 125. členu ZPPSL je tako oblikovalna

tožba z dajatvenim zahtevkom, ne pa ugotovitvena po 181.

členu ZPP, kot to pravno zmotno utemeljuje tožena stranka. Z

oblikovalno tožbo tožeča stranka uveljavlja zgolj spremembo, ne pa

ugotovitev pravnega razmerja. Prvi del zahtevka je torej deklaratorni

(ugotovitev, da je izpodbojno dejanje brez učinka proti stečajni

masi), ki ima prejudicialni pomen.

Posledica uspelega izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju

ni prenehanje veljavnosti pravnega posla. Tak posel

ostane v veljavi. Samo proti stečajni masi preneha

učinkovati, in to še le v toliko, kolikor je potrebno za

popolno poplačilo vseh v stečajnem postopku prijavljenih

in ugotovljenih terjatev. Po določilu 130. člena ZPPSL

se v primeru uspelega izpodbijanja vrne to, kar je bilo na podlagi

izpodbitega pravnega dejanja izpolnjeno, če pa to ni mogoče, ali če

narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je

treba dati ustrezno denarno nadomestilo (214. člen ZOR). Posebnost

pravnega razmerja neupravičene pridobitve je namreč v tem, da predmet

obveznosti ni plačilo protivrednosti za nekaj, kar je prikrajšani del

brez osnove, pač pa vrnitev koristi, ki jo je pridobitelj prejel na

račun drugega v svoji premoženjski sferi.

Že pred postopkom, kot tudi med postopkom je tožena

stranka zatrjevala, da zneska po cesijski pogodbi ni

prejela, zato lahko tožeči stranki v stečajno maso vrne

le cedirano terjatev. Tožena stranka med postopkom na

prvi stopnji tožbenega zahtevka takemu dejanskemu stanju

ni prilagodila, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v

delu, v katerem je tožeča stranka terjala vrnitev

premoženjske koristi iz izpodbijanega pravnega dejanja v stečajno

maso tožeče stranke, utemeljeno zavrnilo.

Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno

kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko bi naj

odločilo v nasprotju s 181. členom ZPP so tako

neutemeljene, ker tožba zaradi izpodbijanja pravnih

dejanj ni ugotovitvena ampak oblikovalna.

Tako tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega

prava, kot to uveljavlja pritožnik ni podan, ker je

sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo

zahtevku pod točko 1, zavrnilo pa zahtevek pod tč.2.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu,

v katerem je odločilo o pravdnih stroških in svojo

odločitev obrazložilo po določilu drugega odstavka 154.

člena ZPP, ker tožena stranka tožbenega zahtevka v delu

pod točko 1. ni pripoznala, ko je to pravilno ugotovilo

in obrazložilo sodišče prve stopnje.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje

pritožbo tožeče stranke zavrnilo, izpodbijano sodbo pa

potrdilo po določilu 353. člena ZPP.

O pritožbenih stroških je odločeno po določilu prvega

odstavka 165. člena ZPP, ker s stroški neuspele pritožbe

ni mogoče obremeniti nasprotne stranke.