VSL sklep I Cp 4306/2005

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča
prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice izdalo začasno odredbo, s

katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev stanovanja št.

30 v 4. nadstropju stanovanjske hiše M. 8, Ljubljana, z veljavnostjo

do poteka 30 dni po pravnomočnosti meritorne odločbe v pravdni

zadevi. Odločilo je še, da se o izdani začasni odredbi obvesti

zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Ljubljani in Davčni urad

Ljubljana. Zavrnilo pa je tožničin predlog glede izvršilnega sredstva

in sicer rubeža nepremičnine po sodnem izvršitelju in nabitjem

zapisnika o rubežu na sodni deski sodišča prve stopnje in objavo v

Uradnem listu RS.

Tožnica je proti zavrnilnemu delu sklepa sodišča prve stopnje vložila

pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne

uporabe materialnega prava. Navaja, da se sicer strinja z ugodilnim

delom sklepa, čeprav takšnega izvršilnega sredstva ni predlagala.

Meni pa, da bi sodišče moralo ugoditi njenemu predlogu v celoti. V

obravnavani zadevi gre za nepremičnino, ki še ni vpisana v zemljiško

knjigo, za prodajo takšnih nepremičnin pa velja določilo 211. člena

ZIZ, po kateri se na taki nepremičnini opravi rubež. Zapisnik o

rubežu ima pomen zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi in mora biti

razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu. Meni, da ima

lahko samo na ta način izdana in realizirana začasna odredba pravilne

pravne posledice.

Toženec je proti omenjeni odločitvi vložil ugovor, vendar pa je

odločanje o ugovoru v pristojnosti sodišča prve stopnje (54. člen v

zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju

ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi očitki je treba tožnico opozoriti, da začasna

odredba kot sredstvo zavarovanja denarne terjatve temelji le na

verjetno izkazani pravici oziroma verjetnosti, da terjatev obstoji

ali da bo upniku terjatev zoper dolžnika šele nastala. Intenzivnost

oziroma stopnja zavarovanja mora zato biti v sorazmerju s stopnjo

prepričanja glede obstoja upnikove terjatve, ki je predmet

zavarovanja. V obravnavani zadevi pa je tožnica za svojo relativno

pravico zahtevala zavarovanje po katerem bi pridobila absolutno

pravico, kar pa je v nasprotju z omenjenim sorazmerjem. Tožnica

namreč v pritožbi pravilno poudarja določbo 211. člena ZIZ, po

katerem ima zapisnik o rubežu nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško

knjigo, pomen zaznambe izvrše (170. člen ZIZ). Z zaznambo izvršbe pa

pridobi upnica zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti

tistemu, ki poznaje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini

(2. odstavek 170. člena ZIZ). Tožnica je torej v postopku zavarovanja

predlagala izvršilno sredstvo, ki bi ga lahko le v primeru, če bi v

rokah že imela izvršilni naslov (prim. 243. člen ZIZ). Prav zaradi

navedenega nesorazmerja med zatrjevano relativno pravico (verjetnost

obstoja terjatve) in absolutno pravico, ki bi jo pogojevalo takšno

zavarovanje, je zakonodajalec v zakonu tudi izrecno določil, da se z

začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja

(2. odstavek 271. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno

odločilo, ko je tak tožničin predlog zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba

zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena

Zakona o pravdnem postopku).