VSM Sodba in sklep I Cpg 231/2017

I. Pritožbama se ugodi, tako da se:

- sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi (del točke IV izreka) spremeni, tako da se ta zahtevek z dne 1. 12. 2015, modificiran dne 29. 6. 2016 in 9. 12. 2016, v celoti zavrne;

- sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu, tj. glede odločitve o (primarnem) tožbenem zahtevku tožeče stranke in odločitve o stroških postopka (točke I do III in del točke IV izreka) ter dopolnilna sodba sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke oz. tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnic) na prednostno plačilo terjatev (v določenih %) iz vrednosti terjatev, ki jih je tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženka) pridobila do svojih dolžnikov, podrobneje navedenih v izreku, po poplačilu terjatev tožnic pa iz preostanka vrednosti navedenih terjatev še na prednostno poplačilo terjatev stranskega intervenienta (točke I do III izreka). Nadalje je razsodilo (glede zahtevka iz nasprotne tožbe), da se v razmerju med toženko in tožnicami razveljavijo pravni učinki odstopa terjatev v zavarovanje po seznamih terjatev, odstopljenih v zavarovanje z dne 30. 3. 2014 in 30. 4. 2014 ter pravni učinki odstopa terjatev v zavarovanje po 30. 4. 2014, in sicer glede terjatev, podrobneje navedenih in opisanih (dolžnik, višina terjatve, oznaka računa, zapadlost) v izreku, tako da navedene terjatve ne preidejo iz premoženja toženke v premoženje tožnic (del točke IV izreka). Hkrati je še odločilo, da so tožnice dolžne solidarno toženki povrniti pravdne stroške v znesku 27.343,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi del točke IV izreka).

2Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnic na plačilo zneskov v višini 380.292,87 EUR, 570.439,31 EUR in 570.439,31 EUR ter na povrnitev pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper sodbo in dopolnilno sodbo se z ločenima pritožbama pravočasno pritožujejo tožnice iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbi sta vsebinsko v bistvenem delu identični, zato bo pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj enkrat povzelo njune bistvene točke.

Tožnice primarno kot zmotni nasprotujejo presoji sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnimi strankami dogovorjena plaščna cesija. V tej zvezi izpostavljajo obširno nasprotno argumentacijo lastnega stališča, da je bila dogovorjena (navadna) globalna fiduciarna cesija, ki so jo v tej zvezi podale v postopku na prvi stopnji in do katere se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, s tem pa je kršilo pravico tožnic do izjave (bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Tudi sicer je sodišče prve stopnje sporno presojo gradilo na izrazito pomanjkljivi dokazni oceni izvedenih dokazov, s čemer je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

Upoštevaje dejstvo, da je bila med strankami sklenjena globalna fiduciarna cesija, se ugovor izpodbojnosti oz. nasprotna tožba že a priori izkaže za neutemeljeno, saj v obdobju izpodbojnosti v zvezi z odstopom terjatev v zavarovanje ni bil opravljen noben pravni posel ali pravno dejanje stečajnega dolžnika v smislu 269. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). V konkretnem primeru so se torej terjatve avtomatično, brez kakršnekoli aktivnosti toženke in ne glede na obvestilo njenim dolžnikom ob nastanku prenašale na tožnice že na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje (v nadaljevanju: Pogodba, priloga A7 spisa), ki je bila sklenjena dne 11. 9. 2012, tj. izven obdobja izpodbojnosti. Vsled navedenega bi bilo potrebno nasprotno tožbo že iz tega razloga zavrniti.

Pritožba nadalje izpostavlja, da toženka tudi ni izkazala lastne insolventnosti v času predložitve seznamov terjatev in to kljub temu, da so tožnice obstoj insolventnosti prerekale. Ker obrazložitev sodbe o tem bistvenem vprašanju ne vsebuje nobenih razlogov, je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Posledično napačnemu stališču o pravni naravi Pogodbe je napačna tudi presoja sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, saj ni mogoče šteti, da so bila izpodbojna dejanja opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Same blokade TRR-jev toženke pa ne pomenijo nujno tudi obstoja insolventnosti. Argumente tožnic v tej zvezi je sodišče prve stopnje spregledalo in je tako tudi na tem mestu kršilo njihovo pravico do izjave.

Po oceni tožnic je izpodbojni zahtevek po nasprotni tožbi tudi sicer nesklepčen, ker bi v primeru, če bi šlo za plaščno cesijo (pa ne gre), toženka morala izpodbijati pravne učinke seznamov terjatev, saj bi le-ta predstavljala prenosni akt (cesijo) oz. razpolagalni pravni posel.

Pritožba graja tudi stroškovno odločitev iz izpodbijane sodbe pri čemer meni, da je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo stroške prihodov njenega pooblaščenca iz Ljubljane na narok v Mursko Soboto, in nekaterih vsebinsko praznih pripravljalnih vlog toženke, ki jih ni mogoče šteti kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.

Glede odločitve iz dopolnilne sodbe pritožba še navaja, da je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je ugovor izpodbojnosti utemeljen, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni preizkušalo navedb toženke, da je odstopljene terjatve sama izterjala in tako dobljene zneske celo že porabila za lastne potrebe, kar bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost oz. tožnice upravičevalo to zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

Pritožbenemu sodišču tožnice predlagajo, da pritožbama ugodi in izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje ustrezno spremeni oz. ju podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo pritožbene stroške (za vsako pritožbo posebej).

4Toženka je na obe pritožbi tožnic odgovorila. Njihove pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje zaključkom ter presoji sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da bi se tudi v primeru. če bi šlo za anticipirano globalno fiduciarno cesijo, izkazalo, da so odstopljene terjatve nastale šele v obdobju izpodbojnosti in je potrebno šteti, da časovno učinkovanje teh pravnih poslov zajema obdobje njihove izpodbojnosti. Zavarovanje določene cedentove obveznosti z odstopljenimi terjatvami ne nastane že v trenutku sklenitve cesijske pogodbe, temveč šele v trenutku prenosa terjatev, do katerega pa ni moglo priti, preden niso bile izpolnjene vse predpostavke razpolagalnega pravnega posla, med katerimi je tudi razpolagalna sposobnost. Glede na to meni, da vprašanje, ali gre pri Pogodbi za globalno anticipirano cesijo ali za plaščno cesijo, za obravnavano zadevo ni pravno relevantno. Zavzema se za zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe ter dopolnilne sodbe in priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožnice primarno zahtevajo prednostno plačilo zavarovanih terjatev iz premoženja, ki je predmet ločitvenih pravic, ki so jim bile v stečajnem postopku nad toženko s strani stečajnega upravitelja prerekane (njihove terjatve so jim bile priznane). Podredno pa od toženke zahtevajo plačilo na podlagi pravil o neopravičeni obogatitvi in odškodninski odgovornosti. Toženka je zahtevkom nasprotovala predvsem s trditvami, da so dolžniki iz odstopljenih terjatev vse terjatve poravnali neposredno toženki, zaradi česar so terjatve (ki naj bi bile predmet ločitvenih pravic) prenehale. Obenem je toženka uveljavljala ugovor izpodbojnosti z vložitvijo nasprotne tožbe, s katero je izpodbijala pravna dejanja stečajnega dolžnika oz. zahtevala razveljavitev pravnih učinkov odstopa terjatev v zavarovanje.

Glede odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe:

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ugodilo z obrazložitvijo, da gre pri Pogodbi za t.i. plaščno cesijo, pri kateri je za pravne učinke potreben poseben prenosni akt - predložitev seznama terjatev ali faktur, v konkretnem primeru sta to seznama toženke z dne 31. 3. 2014 in 30. 4. 2014. Ta prenosna akta sta bila storjena v obdobju izpodbojnosti (7. 2. 2013 do 23. 5. 2014), z njima pa so tožnice pridobile ločitveno pravico - torej ugodnejše pogoje za poplačilo svojih terjatev, kar pomeni prikrajšanje drugih upnikov (objektivna predpostavka izpodbojnosti). Obstoj subjektivne predpostavke izpodbojnosti je sodišče prve stopnje utemeljilo na domnevi iz druge točke tretjega odstavka 272. člena ZFPIPP (odstopi terjatev so bili opravljeni v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečaja), dodatno pa še na okoliščini, da je imela toženka dolgotrajne blokade transakcijskih računov, na podlagi česar bi tožnice, ki so imele tudi vpogled v finančno poslovanje toženke, morale sklepati o insolventnosti toženke.

8Primarno je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo presojo o pravni naravi Pogodbe, tj. da gre za plaščno cesijo, napravilo na podlagi preveč poenostavljene dokazne ocene bistvenega listinskega dokazila - Pogodbe in v tem okviru neutemeljeno "izolirane" obravnave člena 3.1. (Obveščanje agenta)¹. Ob tem pa se sploh ni opredelilo do obširne argumentacije, ki so jo v prid stališču (presoji), da gre za globalno anticipirano fiduciarno cesijo (in ne za plaščno cesijo) v postopku na prvi stopnji podale tožnice.

9Toženka je v postopku stališče, da je bila med strankami dogovorjena plaščna cesija, utemeljevala zgolj s sklicevanjem na določbo 3.1. člena Pogodbe (točka V pripravljalne vloge z dne 1. 12. 2015, pripravljalna vloga z dne 11. 2. 2016).

10Tožnice so že v svojem odgovoru na nasprotno tožbo z dne 29. 12. 2015 (v točkah 11.2 do 11.4 te vloge) stališču toženke nasprotovale argumentirano in obširno, tako s sklicevanjem na samo besedilo Pogodbe, kot tudi s podajo njegove pravne razlage in s pojasnilom, kakšen je bil dejanski namen določbe 3.1. Pogodbe.

11Ena temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, ter se do njih opredeli, če so dopustne in za odločitev relevantne. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, pa je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, se pravica do izjavljanja in njej ustrezajoča obveznost sodišča do opredelitve nanašata tudi na pravna vprašanja. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. Zato je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo². Ker se sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ključnih argumentov tožnic v zvezi s pravno naravo Pogodbe, je bila s tem nedvomno kršena njihova pravica do izjave, s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12To kršitev pa lahko pritožbeno sodišče v konkretnem primeru odpravi samo (prim. prvi odstavek 354. člena ZPP) z navedbo ustreznih razlogov (ki so predvsem materialnopravne narave), glede na to, da se argumenti tožnic nanašajo na jasna določila Pogodbe in z upoštevanjem dejstva, da se je toženka imela možnost z argumenti tožnic seznaniti in nanje odgovoriti. Ker razlogi, ki sledijo, temeljijo na dokazni oceni in presoji listinskega dokazila, izvedba pritožbene obravnave ni bila potrebna.

13Pri globalni cesiji (odstop vseh obstoječih in bodočih terjatev) gre predvsem za odstop bodočih terjatev zato je jasno, da je le-ta večinoma anticipirana (vnaprejšnja) cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Terjatve, ki obstajajo že v času sklepanja fiduciarnega dogovora, morajo biti določene že takrat, za bodoče terjatve pa je dovolj, če so določene ob njihovem nastanku oz. prehodu na fiduciarja. Ob sklepanju anticipirane cesije pa zadostuje njihova določljivost.³

Plaščna cesija je po pravni naravi predpogodba o odstopanju posamičnih terjatev, ko te nastanejo. Pri plaščni cesiji se fiduciant zaveže pošiljati fiduciarju sezname terjatev do dolžnikov, in sicer najmanj do višine zavarovanega kredita. Šele s pošiljatvijo seznama te terjatve preidejo na fiduciarja. Fiduciant se s plaščno cesijo v bistvu zaveže prenesti na fiduciarja terjatve, ko bodo te nastale. Glede na to gre pri plaščni cesiji zmeraj za prenos obstoječih terjatev.

Tudi pri vnaprejšnji cesiji bodočih terjatev sicer učinki nastopijo šele z nastankom terjatev in s tem trenutkom preidejo na cesionarja. Vendar pa se ta prenos zgodi bistveno drugače, kot pri plaščni cesiji. Ni namreč potreben dodatni prenosni akt cesije, kar pa je za pravne učinke plaščne cesije vselej pogoj⁴.

14Glede na predstavljena teoretična izhodišča, bi se bilo mogoče, ob "izoliranem" branju določbe 3.1. Pogodbe, pogojno strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da ta določba nakazuje na to, da so stranke sklenile plaščno cesijo. Po oceni pritožbenega sodišča pa so tožnice takšno "nakazovanje" pravne narave Pogodbe, s podano argumentacijo o nasprotnem, omajale in s prepričljivimi ter izkustveno sprejemljivimi razlogi podkrepile svoje stališče, da je bila dogovorjena globalna anticipirana fiduciarna cesija.

15Prvi argument, ki govori v prid takšni presoji oz. stališču, je dejstvo, da samo besedilo Pogodbe ne vsebuje zaveze, da bodo bodoče terjatve prenesene šele, ko bodo nastale, temveč v točki 2.1. določa, da "Odstopnik z dnem sklenitve te pogodbe brezpogojno odstopa v zavarovanje Bankam in nanje prenaša vse svoje obstoječe in bodoče terjatve, še zlasti pa (1) vse terjatve, opisane v prilogi (Priloga A) k tej pogodbi; (2) vse terjatve, navedene v seznamih, ki jih je Odstopnik dolžan posredovati Agentu v skladu z določbo 3.1. te pogodbe." Jasno je torej, da Pogodba ne predstavlja predpogodbe glede bodočih terjatev, kot je to značilno za plaščno cesijo, temveč vsebuje tako zavezovalni pravni posel kot tudi (glede bodočih terjatev anticipirani), razpolagalni pravni posel.

Dejstvo je sicer, da Pogodba predvideva izročanje seznamov dolžnikov, kar je značilno za plaščno cesijo, vendar hkrati iz njenega besedila ni mogoče zaključiti, da je to dejanje pogoj za veljaven prenos terjatev oz. da predstavlja razpolagalni akt - cesijo. Zgolj na podlagi (sicer jasno) določene obveznosti posredovanja (v obliki seznamov) podatkov o stanju terjatev torej ni mogoče sklepati o tem, da gre v konkretnem primeru za plaščno cesijo. Glede namena takšnega pogodbenega določila je po oceni pritožbenega sodišča slediti logičnemu pojasnilu, ki so ga v postopku podale tožnice (toženka pa te razlage ni demantirala), da predložitev seznama v primeru anticipirane globalne cesije upniku omogoča, da ima pregled nad višino oz. vrednostjo zavarovanja. Med drugim je tožnicam ta določba omogočala, da preverjajo izpolnjevanje obveznosti, da mora skupna višina terjatev odstopljenih v zavarovanje, znašati najmanj 2 milijona evrov.

16Glede na pravkar obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča Pogodba predstavlja dogovor strank o globalni anticipirani fiduciarni (in ne plaščni) cesiji. Vprašanje za kakšno obliko cesije v konkretnem primeru gre, pa je, v nasprotju s prepričanjem toženke, za odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe odločilno.

17Med strankama je nesporno, da je bila Pogodba sklenjena izven obdobja izpodbojnosti (269. člen ZFPPIPP), kar glede na presojo, da gre za anticipirano fiduciarno cesijo, pomeni, da sta bila med strankami izven tega obdobja sklenjena tako zavezovalni pravni posel kot tudi (anticipirani) razpolagalni pravni posel. Med strankami sicer ni spora o tem, da so tožnice lahko postale upnice glede bodočih terjatev šele ob njihovem nastanku (šele takrat je toženka glede njih dobila razpolagalno sposobnost) in da so te terjatve do toženkinih dolžnikov nastajale v obdobju izpodbojnosti in je lahko šele takrat pričel učinkovati prenos terjatev (anticipirana cesija). Vendar tej okoliščini (da so terjatve do dolžnikov nastale in prešle v premoženje tožnic v obdobju izpodbojnosti) tožnice in toženka v kontekstu izpodbojnosti pravnih dejanj pripisujejo različne pravne posledice.

18Tožnice menijo, da v obdobju izpodbojnosti (pri anticipirani fiduciarni cesiji) ni bil opravljen noben pravni posel ali pravno dejanje stečajnega dolžnika v smislu 269. člena ZFPPIPP, zaradi česar sporni odstopi terjatev v zavarovanje niso izpodbojni. Nasprotno toženka meni (kar izpostavlja tudi v svojem odgovoru na pritožbo), da je za obravnavani primer bistveno: (1.) da so terjatve toženke do njenih kupcev časovno gledano nastale kasneje kot zavezovalni in cesijski pravni posel (kot izjavi volje), in sicer v zadnjih treh mesecih pred začetkom stečajnega postopka nad toženko; (2.) da je cedent šele takrat pridobil razpolagalno upravičenje, (3.) da je šele takrat cesijska pogodba pričela učinkovati - terjatve je za juridično sekundo najprej pridobila toženka, nato so prešle v premoženje tožnic in (4.) da je ta (kasnejši) prenos terjatve v premoženje tožnic pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v konkretnem primeru izpodbojno. Ob tem toženka izpostavlja, da se z izpodbojno tožbo izpodbijajo učinki pravnih dejanj, ki so pa nedvomno nastopili v obdobju izpodbojnosti.

19Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi izvajanji toženke z izjemo zaključka, da je dejanski prenos terjatve v premoženje tožnic (do katerega je prišlo v obdobju izpodbojnosti) pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je posledično izpodbojno oz. da so odstopi terjatev v zavarovanje izpodbojni, ker je prišlo do učnika odstopov v obdobju izpodbojnosti.

20Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je bistvenega pomena, da je stečajni dolžnik v obdobju izpodbojnosti sklenil ali izvedel pravni posel ali drugo pravno dejanje (269. člen ZFPPIPP). Zgolj dejstvo, da je do učinkovanja pravnega dejanja (ki je bilo izvedeno izven obdobja izpodbojnosti) prišlo v obdobju izpodbojnosti ne zadošča. Argument za nasprotno stališče vsekakor ni predpisana vsebina izpodbojnega zahtevka, s katero se zahteva razveljavitev učinkov pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (275. člen ZFPPIPP). V kolikor bi bil namen zakonodajalca, da bi bila izpodbojna tudi pravna dejanja stečajnega dolžnika, opravljena izven obdobja izpodbojnosti, ki pridobijo učinke (na premoženje stečajnega dolžnika) v obdobju izpodbojnosti, bi to vsekakor moralo biti jasno zapisano (pa ni) v 269. in 271. členu ZFPPIPP, kjer je navedeno, kdaj so dejanja stečajnega dolžnika izpodbojna. Po presoji pritožbenega sodišča pa nikakor ni mogoče soglašati s stališčem toženke, da sama okoliščina prenosa terjatve v premoženje tožnic (aktiviranje učinkov anticipirane cesije) v obdobju izpodbojnosti predstavlja (izpodbojno) pravno dejanje stečajnega dolžnika.

21Toženka se v prid svojemu stališču glede izpodbojnosti (učinkov) pravnih dejanj stečajnega dolžnika sklicuje na stališče (mnenje) prof. dr. Renata Vrenčurja, da "bo lahko fiduciarna cesija (sklenjena izven obdobja izpodbojnosti) izpodbojna, če se bodo učinki anticipirane cesije aktivirali v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka oz. bo v vsakem primeru izpodbojna, če se bodo njeni učinki aktivirali v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka"⁵. To stališče pa je isti avtor v svojem kasnejšem članku⁶ spremenil in spremembo utemeljil. Njegovo stališče, aplikativno v obravnavani zadevi, je sedaj sledeče: "Če je anticipirana fiduciarna cesija sklenjena izven obdobja izpodbijanja (269. člen ZFPPIPP na splošno opredeljuje obdobje izpodbijanja) in čeprav posamične terjatve nastajajo v obdobju izpodbijanja ter na podlagi anticipirane cesije (v obdobju izpodbijanja) prehajajo v premoženje fiduciarja, je ločitvena pravica veljavno nastala in ne gre za izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika. Učinki anticipirane cesije (in s tem ustanovitev zavarovanja za fiduciarja) nastopijo z nastankom terjatve samodejno, zato stečajni dolžnik ne opravi nobenega (dodatnega) pravnega dejanja, ko terjatev nastane (glej 271. člen ZFPPIPP)."

22Pravkar citiranemu stališču navedenega avtorja pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki k doslej navedenemu zgolj še dodaja, da bi nasprotno stališče, ki ga zagovarja toženka, močno omajalo uporabnost (smisel) globalne fiduciarne cesije kot oblike zavarovanja z odstopom bodočih terjatev. Upniki bi bili namreč v negotovosti, kolikšna je dejanska vrednost njihovega zavarovanja, če bi kljub dogovorjeni vnaprejšnji cesiji terjatev, le-tej grozilo izpodbijanje, če bi dolžnik pristal v stečaju.

23Po obrazloženem pritožbeno sodišče zaključuje, da sporni odstopi terjatev v zavarovanje niso izpodbojni že iz razloga, ker niso bili storjeni v obdobju izpodbojnosti, posledično pa pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno vsebinsko preizkušati pritožbenih navedb v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe o obstoju objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti.

24Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnic v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe spremenilo tako, da je le-tega v celoti zavrnilo (druga in šesta alineja 358. člena ZPP).

Glede odločitve o primarnem in podrejenem zahtevku tožnic:

25Kot je razvidno iz 17. in 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ter 19., 29. in 30. točke obrazložitve izpodbijane dopolnilne sodbe, je sodišče prve stopnje primarni in podrejeni zahtevek tožnic zavrnilo v bistvenem zaradi ugoditve zahtevku iz nasprotne tožbe. Ta odločitev se je, kot izhaja iz predhodno obrazloženega, izkazala za materialnopravno zmotno, posledično pa v zvezi z s tožbenimi zahtevki tožnic sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kot tudi ne obravnavalo vseh pravnorelevantnih navedb pravdnih strank.

26Pritožbeno sodišče je zato pritožbama tožnic ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku tožnic in v stroškovnem delu ter dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

27V novem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč zgoraj obrazložena materialnopravna stališča v zvezi s pravno naravo Pogodbe, svoje dejanske ugotovitve in materialnopravne razloge ustrezno dopolniti in v zadevi ponovno razsoditi o tožbenih zahtevkih tožnic. Pri tem bo moralo kritično preučiti tudi preostale pritožbene navedbe, do katerih se v posledici sprejete odločitve pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo.

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

¹ ta glasi: "Odstopnik je dolžan najkasneje do 10. dne po koncu vsakega koledarskega meseca posredovati Agentu podatek o stanju terjatev na zadnji dan takšnega meseca, v obliki in vsebini, kot je navedena v prilogi (Priloga A) k tej pogodbi."
² tako: odločba Ustavnega sodišča RS Up-130/04 z dne 24. 11. 2005
³ tako prof. dr. Renato Vrenčur: Odstop terjatve v zavarovanje in zastavna pravica na terjatvi, Pravni letopis letnik 2012, str. 121 - 136.
⁴ prav tam.
⁵ stališče izhaja iz dela prof. dr. Renata Vrenčurja: Moderne oblike zavarovanja plačil, GV založba, 2005.
⁶ Fiduciarna razmerja (zavarovanja) v insolvenčnih postopkih, Pravna praksa št. 26/2017 str. 21.