VSL sodba II Cp 1299/2004

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima toženec plača

2.325.238,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe

dalje. Hkrati je odločilo, da morata tožniku tožencu povrniti

383.360,00 SIT pravdnih stroškov. Tako je odločilo, potem ko je

ugotovilo, da tožnika neutemeljeno zahtevata od toženca vračilo

dvojne are v zvezi s prodajno predpogodbo z dne 1.10.2001.

Zoper sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 1.

odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagata

spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo pritožbenih trditev,

pač pa bo v nadaljevanju odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki

so odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in sicer ne take, kakršne zatrjuje pritožba, pa

tudi nobenih drugih, na katere mora pritožbeno sodišče pri preizkusu

sodbe paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Dejansko stanje je

popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejama pravilne in izčrpne razloge

izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem

razlogom še dodaja:

Pritožba najprej trdi (list. št .94 in 95, stran 2 in 3), da

tožnikoma ni bilo znano zemljiškoknjižno stanje in da bi do sklenitve

prodajne predpogodbe ne prišlo, če bi bilo to znano. Šlo naj bi za

prevaro oziroma zmoto, za kar naj bi bil odgovoren toženec.

Trditve, zapisane v tem delu pritožbe, so predvsem nove in kot take v

pritožbi nedovoljene (člen 337/1 ZPP). O zmoti ali prevari oziroma o

tem, da bi pogodbe sicer ne sklenila, tožnika v postopku na prvi

stopnji nista trdila. Pa tudi sicer taka trditvena podlaga ustreza

zahtevku za izpodbojnost oziroma razveljavitev pogodbe (člen 111 in

112 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer

uporablja glede na določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika), ne pa

zahtevku za vrnitev dvojne are, ki pride v poštev ob neizpolnitvi

pogodbe (člen 80/1 in 2 ZOR).

Ne glede na zgoraj zapisano o pritožbenih trditvah, in če se upošteva

trditve tožnikov, ki so bile podane v postopku na prvi stopnji, da je

bilo neurejeno zemljiškoknjižno stanje razlog, da do izpolnitve

predpogodbe ni prišlo, pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema

dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega vprašanja. Sodišče prve

stopnje je namreč ugotovilo ne samo na podlagi izpovedbe

nepremičninske posrednice, pač pa tudi z zaslišanjem prič in strank,

da je bilo tožnikoma zemljiškoknjižno stanje znano in da je bil

razlog za to, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, to, da tožnika nista

do določenega datuma zbrala dovolj denarja.

Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo izjavo

toženca, s katero je potrdil, da sta tožeči stranki 29.4.2002 prišli

k njemu z namenom, da bi sklenili prodajno pogodbo. Pri tem se

pritožba sklicuje na stran 9 zapisnika. Očitno ima v mislih zapisnik

o glavni obravnavi z dne 24.3.2004 na list. št. 74. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da v tem delu ne gre za nikakršno pomanjkljivost

sodbe. Samo namen tožnikov, da bi sklenila prodajno pogodbo, namreč v

tej zadevi še ni odločilen: odločilno je, ali sta ob tem imela tudi

ves denar za kupnino. V pritožbi sicer trdita, da sta ga imela,

sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da to ne drži. Sodišče prve

stopnje zato ni napravilo nobene kršitve, če zatrjevane izpovedbe

toženca ni posebej obravnavalo.

Na list. št. 96 (stran 4 pritožbe) nato pritožba najprej trdi, da

toženec ni imel namena prodati nepremičnine tožnikoma, nato pa tudi,

da ni hotel. Tudi te trditve so nove in kot take nedopustne (člen

337/1 ZPP), vključno s trditvami o površini parcele, ki jo je toženec

nato prodal drugemu kupcu. Poleg tega so v nasprotju s prejšnjimi

trditvami o tem, da je šlo pri sestavi predpogodbe za zmoto oziroma

prevaro. Tudi sicer je nelogično in s strani tožnikov nepojasnjeno,

kakšen razlog naj bi bil imel toženec, da ni hotel prodati

nepremičnine tožnikoma, prodal pa jo je drugemu kupcu - če ne takega

kot ga toženec zatrjuje: da tožnika nista zbrala denarja.

Pritožba nato spet trdi, da je izpolnitev prodajne pogodbe postala

nemogoča, ker je toženec zavajal tožnika in toženec obveznosti ni

mogel izpolniti. Trdi torej, da poleg tega, da toženec ni imel namena

prodati nepremičnin, le teh ni hotel prodati oziroma, da jih ni

mogel. Tudi te trditve so izključujoče, pa tudi nove (člen 337/1

ZPP).

Pritožba na list. št. 97 (stran 5 pritožbe) pravi, da gre v zadevi za

vprašanje, ali je toženec izpolnil obveznost, določeno v predpogodbi.

Na to je odgovorjeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da tožnika do izteka roka nista zbrala kupnine in da je to

razlog, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. Razlog za

neizpolnitev predpogodbe je na njuni strani, zato po členu 80/1 in 2

ZOR njun zahtevek ni utemeljen.

Tudi toženčevo ravnanje potrjuje, da je ugotovitev sodišča prve

stopnje točna. Nobenega razumnega razloga ni videti, zakaj naj bi

toženec po izteku roka, do katerega bi morala tožnika zbrati denar,

prodal nepremičnino drugemu kupcu, če ne zato, ker je drugi kupec

denar imel. Da trditve o neurejenem zemljiškoknjižnem stanju niso

pravi razlog, kažejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je

toženec drugemu kupcu nepremičnino prodal ob sodelovanju

zemljiškoknjižnih lastnikov.

Kot odgovor na pritožbene trditve v zadnjem delu je treba le še

ponoviti, da je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, da je dokazna

ocena izčrpna in prepričljiva in da ima sodba vse potrebne razloge o

odločilnih dejstvih.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi (člen

353 ZPP).