VSK sodba I Cp 1194/2003

Pritožbama tožencev se delno ugodi tako, da se izpodbijana
sodba v ugodilnem delu glede odločitve o obrestnem delu
zahtevka tako s p r e m e n i, da tečejo zamudne obresti od
prisojene odškodnine v višini 3.400.000,00 SIT od 01.01.2002
do 27.06.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za
temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po
predpisani obrestni meri zamudnih obresti;
sicer se pritožbi tožencev, v celoti pa pritožba tožnika
zavrnejo in v nespremenjenem a izpodbijanem delu p o t r d i
sodba sodišča prve stopnje.
Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo

zahtevku tožnika in tožencema naložilo, da tožniku plačata

3.600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 01.01.2002

do 12.09.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za

temeljno obrestno mero, od 13.09.2003 dalje do plačila pa po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter mu povrneta

17.113,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od 12.09.2003 dalje do plačila, vse v

15-ih dneh pod izvršbo in v preostalem delu tožbeni zahtevek

zavrnilo.

Vse stranke so se zoper tako sodbo pritožile.

Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa

dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in je

zato tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga

spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvega

toženca zavrne. Odškodnina, kot je določena, sicer ni

previsoka, pritožnik le meni, da ni krivdno odgovoren za

nastalo škodo, kot to zaključuje prvostopenjsko sodišče.

Moralo bi pojasniti, katero ravnanje oziroma opustitev

pritožnika je v nasprotju s takratnimi predpisi oz. v

vzročni zvezi z nastalo posledico, azbestno boleznijo

tožnika. To ni ugotovljeno. V času, ko naj bi prvi toženec

za drugega toženca opravljal določena dela, je bilo

organizirano delo tako, da so bili uvedeni in v celoti

spoštovani vsi predpisani ukrepi v zvezi z varstvom pri delu

in so delavci pri delu uporabljali razne respiratorje, vsa

varovala, ki so bila tedaj na razpolago in so jih

predpisovali takrat veljavni predpisi iz varstva pri delu.

Praktično tedaj zaščitnih sredstev, ki bi v celoti

preprečevala vdor azbestnega prahu, ni bilo na razpolago.

Gre za obdobje pred več kot tridesetimi leti. Ne more sedaj

sodišče enostavno zaključiti, da je danes splošno znano, da

običajna zaščitna sredstva niso ustrezna, saj ne ščitijo

pred nevarnim azbestnim prahom. Država je brez omejitev

tedaj dovoljevala obdelavo in predelavo azbesta v

najrazličnejše izdelke. Tudi pravna podlaga ne more biti 73.

čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, saj

se je tožeča stranka upokojila v letu 1985, navedeni zakon

pa je začel veljati 14.10.1989. Tedaj tožnik ni bil delavec

prvega toženca. Podlago bi lahko sodišče našlo le v prej

veljavnih predpisih, ki jih je Temeljni zakon o delovnih

razmerjih razveljavil, torej v določbah Zakona o združenem

delu in je zato napačno uporabljeno materialno pravo.

Drugi toženec v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene

razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi

tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v ponovno obravnavanje ter priglaša pritožbene

stroške. Kot vplivno območje sodišče označuje območje, do

koder je segel vpliv azbesta iz proizvodnje S.A.. Pri drugem

tožencu tožnik ni delal. Sam je sicer izpovedal, da naj bi

delal v S. v skladišču azbesta, glede na tako njegovo

trditev je bilo predlagano zaslišanje dveh prič, A.Š. in

F.R.. Teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo oz. jih je

kot nepotrebne zavrnilo. Prvi toženec je navedel, da tožnik

ni delal v proizvodnji S.A., kjer bi lahko prišel v stik z

azbestom in zato po mnenju pritožnika ni izkazano, da je

azbestna bolezen tožnika v povezavi z drugim tožencem. Lahko

bi bila v povezavi z rušilnimi in sanacijskimi deli, pri

katerih je tožnik sodeloval, s čimer se sodišče prve stopnje

ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje preširoko tolmači

območje, na katerega naj bi segel vpliv azbesta iz sfere

drugega toženca. Lahko je odgovornost podana do zaposlenih,

ki so delali znotraj tovarniškega območja, uvrščanje v

upravičence do odškodnine tudi tistih obolelih iz bližnje in

daljne okolice drugega toženca pa je nesprejemljivo. Sicer

pa drugi toženec ni proizvajal azbesta, kot ugotavlja

sodišče, pač pa azbest - cementne izdelke. Tudi ni edini

proizvajalec takih izdelkov, zato je bilo potrebno

ugotoviti, ali so tožnikovo azbestno bolezen povzročili prav

azbestno-cementni izdelki iz S.A.. Zaenkrat vzročna zveza

med boleznijo tožnika - azbestno boleznijo in dejavnostjo

drugega toženca ni izkazana. Iz previdnosti ugovarja tudi

višini prisojene odškodnine. Dejstvo je, da plevralni plaki

funkcionalno ne prizadevajo tožnika, večja ovira dihanja se

po mnenju drugega toženca lahko pripiše izključno

odstranjenemu desnemu zgornjemu pljučnemu režnju. Tudi RTG

in druga sevanja niso tako škodljiva ob upoštevanju vseh

varnostnih ukrepov, kar ugotavljajo tudi izvedenci, razna CT

in druga slikanja ne presegajo kumulativne doze sevanja, ki

se šteje za varno in zdravju neškodljivo. Zato je dosojena

odškodnina iz naslova telesnih bolečin previsoka. Enako

velja za strah, saj do sedaj ni izkazano, da je bolezen

napredovala, odkar je bila v letu 2000 odkrita in se ne more

upoštevati eventuelnega napredovanja bolezni od leta 1985,

kot to navaja izvedenka. Da se bo bolezen v bodoče

razvijala, pa ni gotovo. Ker ni pomembnega zmanjšanja

splošnih življenjskih aktivnosti tožnika zaradi azbestne

bolezni, in tudi 30% na račun azbestne bolezni ni izkazanih,

saj sama izvedenka v dopolnitvi mnenja pove, da težko oceni

sam vpliv azbesta na sedanje stanje pljučne funkcije,

tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti ne pripada odškodnina. Izrek ni

skladen z obrazložitvijo v delu, ko sodišče navaja stranke,

saj v izreku navaja toženi stranki, v obrazložitvi pa prvo

in drugo toženo stranko. Odločitev glede teka zamudnih

obresti ni pravilna.

Zoper sodbo se je pritožil tudi tožnik, ki meni, da dejansko

stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in je v zvezi s

tem tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Meni, da bi

moralo sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugoditi, zato

naj višje sodišče pritožbi tako ugodi, da se sodba spremeni

tako, da se zahtevku v celoti ugodi. Prisojena odškodnina v

višini 3.600.000,00 SIT ne predstavlja pravične denarne

odškodnine ob upoštevanju telesnih in duševnih bolečin, ki

jih je tožnik že pretrpel in jih bo še moral glede na

predviden potek njegove, z azbestom povezane bolezni. Gre za

specifične zahtevke, ko gre za primer poklicnega obolenja

azbestoze, ki niso primerljivi z drugimi odškodninskimi

zahtevki za nematerialno škodo. Bolezen ni ozdravljiva in je

ni mogoče predvideti (njenega napredovanja) z nobeno

znanstveno metodo. Dejstvo pa je, da se pričakuje le še

poslabšanje zdravstvenega stanja. Dosojena odškodnina za

telesne bolečine in nevšečnosti, pretrpljene med dosedanjim

zdravljenjem in za bodoče telesne bolečine v višini

1.000.000,00 SIT je prenizka. Tožnik je za to obliko

negmotne škode zahteval odškodnino v višini 3.000.000,00

SIT. Zdravstvene težave so se pričele pojavljati leta 1999,

ko je bila pri tožniku verificirana poklicna bolezen, bil je

podvržen več pregledom, tudi specialističnim, kar je

razvidno iz zdravstvene dokumentacije in kot ugotavlja tudi

izvedenka, večkrat je bil rentgensko slikan in je splošno

znano, da je tako slikanje zdravju škodljivo zaradi

ionizirajočega žarčenja, CT preiskava pa ima še škodljivejši

vpliv, po mnenju nekaterih rentgenologov je bolnik pri tem

pregledu izpostavljen sevanju, ki na pljuča deluje podobno

kot azbest. Trpi tudi zaradi močnih konstantnih bolečin v

pljučih, ki se povečajo predvsem ob naporih, tudi manjših.

To je izpovedal tožnik in to potrjuje tudi izvedenka. Bodoči

nevarni medicinski posegi zaradi azbestne bolezni plevre

niso predvideni toda le v primeru, kot je pojasnila

izvedenka, če bo stanje stabilno oziroma bo stanje brez

progresa. Ker je splošno znano, da bo bolezen napredovala in

je možnost, da ne bi napredovala, zelo majhna, kot je znano

tudi iz znanih primerov iz sodne prakse, povezanih z

azbestom, in to možnost tudi dopušča izvedenka, je

nepravilno ocenilo sodišče prve stopnje dejansko stanje in

napačno uporabilo materialno pravo s prisojo odškodnine v

znesku 1.000.000,00 SIT. Tudi ocena prvostopenjskega

sodišča, ko je prisodilo odškodnino zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti le v znesku 600.000,00 SIT, je

zmotna, sodišče prve stopnje ta zaključek opira na 30%

delež, ki ga je pripisati azbestni bolezni. Izvedenka se je

ob tem opredelila le za verjetnejšo možnost glede na izgled

pljuč (RTG slike) in empirično poznane pojave, ob tem pa

sama povedala, da je zaradi dodatne pljučne in plevralne

patologije težko ocenjevati sam vpliv azbesta na sedanje

stanje rebrne mrene desne strani in na sedanje rezultate

pljučne funkcije. Ta odstotek je le relativen in bi ga

sodišče kot takega lahko upoštevalo le poleg ostalih

izvedenih dokazov. Tudi glivična infekcija z aspergilusom,

ki naj bi bila povezana z drugimi boleznimi, je verjetno

povezana z azbestom. Priglaša pritožbene stroške.

Drugi toženec je na tožnikovo pritožbo odgovoril. Meni, da

ni utemeljena. Pri tožniku gre sedaj za najlažjo obliko

azbestne bolezni - plake in še to na eni strani, izvedenka

je le dopustila možnost razvoja bolezni, česar ni mogla

potrditi niti s stopnjo verjetnosti. Tožnik omenja bolečine

ob naporih, vendar je vprašanje, kakšnih naporov je tožnik

sploh še zmožen po kirurški odstanitvi zgornjega pljučnega

režnja. Plaki sami po sebi ne bi smeli povzročati tožniku

težav. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je

izvedenka izrecno zapisala, da lahko govori samo o možnosti

vpliva azbestnih plakov. Možnost oziroma domneva pa ne

moreta biti podlaga za odmero odškodnine iz tega naslova.

Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožencev sta delno utemeljeni, pritožba tožnika pa

ni utemeljena.

Glede temelja:

Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo, tako iz

verifikacije poklicne bolezni kot na podlagi izvida in

mnenja izvedenke, da je tožnikova bolezen posledica

izpostavljenosti azbestu. Gre za plevralno azbestozo levo.

Ugotovilo je tudi, da je bil tožnik izpostavljen azbestu v

času, ko je delal pri pravnem predniku prvega toženca v

okolju tovarne S.A. v letih 1964 do 1969 in je tedaj

navedena tovarna oziroma njen pravni prednik v svoji

proizvodnji uporabljala azbest. Azbestni prah pa je, kot je

tudi sicer splošno znano, nevarna stvar, njegovo daljše

neposredno vdihavanje zdravju škoduje. Zanesljiva je

ugotovitev, da je azbestna bolezen tožnika posledica dela za

prvega toženca v območju proizvodnih obratov druge toženke,

torej bolezen izvira iz sfere delovanja obeh. Sodišče prve

stopnje zaključke glede odgovornosti prvega toženca opira

tudi na Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ta

je res stopil v veljavo leta 1989, ko tožnik ni bil več

delavec tožene stranke, toda gre za škodo, ki mu je nastala

zaradi oz. v zvezi z delom pri prvem tožencu, sicer pa je

pred tem veljavni Zakon o združenem delu (Ur.l. SFRJ št.

53/76 s spremembami), na katerega se pritožnik sklicuje,

glede odškodninske odgovornosti delodajalca v 208. členu

določal enako, da ima delavec, ki je utrpel škodo na delu

ali v zvezi z delom, pravico zahtevati od delodajalca

(temeljne organizacije) odškodnino po splošnih načelih o

odškodninski odgovornosti. Prvostopenjsko sodišče je, ko je

ocenilo izvedene dokaze, ugotovilo, da je tožnik sicer

razpolagal z zaščitnimi sredstvi, običajnimi za gradbene

delavce, ni pa ugotovljeno, da bi uporabljal respiratorje,

kot to dokazno nepodprto trdi pritožba, sicer pa ob tem sama

ugotavlja, da ustreznih zaščitnih sredstev, ki bi

preprečevala vdor oz. vdihavanje azbestnega prahu, ni

nudila. Ta opustitev je vzrok škode, zato je zaključek o

krivdni odgovornosti pravilen, saj je prvi toženec

organiziral delo tako, da so delavci prišli v stik z nevarno

snovjo, a ob tem ni nudil ustrezne zaščite po pravilih

stroke in kot mu to nalaga tudi skrbnost dobrega

strokovnjaka. Pritožba prvega toženca zato ni utemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožba drugega toženca, ko napada

odločitev glede temelja. Ker je ugotovljeno, da je bil

imetnik nevarne stvari, azbesta oz. azbestnih izdelkov, s

katerim je tožnik bil dlje časa v stiku, dalal je namreč na

gradbišču v A. od 12.03.1964 do 10.09.1969, v okolju tovarne

S.A. ter je zbolel za azbestozo kot posledico vdihavanja

azbestnega prahu, se izkaže kot prepričljiv zaključek, da je

bolezen prav posledica dela tožnika na gradbišču v A. v

okolici proizvodnega obrata drugega toženca, kjer se je

vršila proizvodnja pri kateri so bili delavci izpostavljeni

vdihavanju azbestnega prahu, torej je šlo za nevarno

dejavnost. Pritožnik se odgovornosti ne more razbremeniti s

trditvijo, da ni edini proizvajalec azbestno-cementnih

izdelkov, iz česar izvaja zaključek, da bi bilo potrebno

ugotoviti, ali so tožnikovo azbestno bolezen povzročili prav

azbestno-cementni izdelki S.A.. Prvostopenjsko sodišče je

namreč ugotovilo, ko je ocenilo izvedene dokaze, da glede na

dokazilo o zaposlitvi (pri pravnem predniku prvega toženca

oz. prvem tožencu je bil tožnik zaposlen od leta 1964 do

1985, ko se je upokojil) in izpovedbo tožnika, ki je

izpovedal tako, kot izhaja iz navedene listine, ni izkazano,

da bi bil tožnik zaposlen še kje drugje, kjer bi lahko

prišel v stik z azbestom. Kje konkretno naj bi tožnik z

azbestom prišel v stik, pa tudi pritožnik ne pojasni.

Pritožba prvostopenjskemu sodišču še očita, da ni zaslišalo

prič Š.in R.. Iz podatkov spisa (zapisnik o glavni obravnavi

z dne 04.02.2003) izhaja, da to ni dokazni predlog drugega

toženca, pač pa prvega toženca in tožnika, priča R. naj bi

izpovedala, da je bil poslan v skladišče azbesta in kakšna

zaščitna sredstva so bila na voljo, dokazni predlog glede

priče Š. pa je bil postavljen brez navedbe razlogov oziroma

o čem naj bi priča pričala. Glede na navedeno dokaz z

zaslišanjem teh prič ne bi mogel ovreči dejanskih

ugotovitev, ki so podlaga za presojo odgovornosti

pritožnika. Ker je torej nevarna dejavnost drugega toženca

vzrok škode in se le ta odgovornosti ni uspel razbremeniti

(173. in 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR),

je pritožba drugega toženca glede temelja neutemeljena.

Glede višine odškodnine:

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi pisnega izvedenskega

mnenja, ki ga je v tej zadevi izdelala izvedenka prof. E.

M., dr.med. ter verifikacije poklicne bolezni zaradi

izpostavljenosti azbestu ugotovilo, da je tožnik zbolel za

azbestno boleznijo, gre za plake parientalne plevre levo. V

konkretnem primeru gre torej za bolezen, ki je opredeljena

kot bolezen plevre po 2. tč. 2. čl. Pravilnika o določitvi

poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Ur.l. RS

št. 26/97) in gre ob tem za najlažjo obliko azbestnega

obolenja. Tožnik je bil res izpostavljen periodičnim

kontrolnim zdravniškim pregledom, vključno z RTG slikanjem,

ki je, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, splošno

znano, zdravju škodljivo, in so zdravniški pregledi

neprijetni in neugodni. Te kontrole, pa tudi že prestani

zdravniški pregledi in kontrole, predstavljajo take

nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so podlaga za prisojo

odškodnine. Ne drži pritožbena trditev drugega toženca, da

plevralni plaki funkcionalno ne prizadevajo tožnika.

Izvedenka je pojasnila, da so tudi plevralni plaki vzrok, ki

vpliva na zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti, ter

ocenila z upoštevanjem te bolezni in poklicne bolezni, da je

zmanjšanje pljučnih volumnov povzročeno 30% zaradi azbestne

bolezni plevre levo, 70% pa zaradi neazbestne pljučne

bolezni desne strani, v enakem procentu je tudi ocenila, da

azbestna bolezen vpliva na zdravstveno stanje tožnika. Ker

je torej ugotovljeno, da je tožnik bil in bo podvržen

neprijetnim zdravniškim pregledom, tudi v bodoče, ni pa

gotovo, da bodo ti še bolj neprijetni, ob razvoju bolezni,

saj razvoj ni gotov, je le možen, kot je ugotovila tudi

izvedenka in je ugotovljeno, da ima tožnik določene težave,

bolečine, zlasti ob naporih, kar je zvezano tudi z azbestno

boleznijo, je ob upoštevanju meril iz člena 200 in 203

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po oceni pritožbenega

sodišča prisoja odškodnine za fizične bolečine v višini

1.000.000,00 SIT primerna.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče

odmerilo na 600.000,00 SIT, je glede na do sedaj ugotovljene

okrnjene tožnikove življenjske aktivnosti, ustrezna. Tožnik

ne more več opravljati fizičnih del na domači kmetiji,

utrudi ga že hoja na stopnicah, kar, kot zaključuje

prvostopenjsko sodišče, pomeni zmanjšanje kvalitete

življenja in tožnik zato trpi duševne bolečine. Ta zaključek

je glede na gornje ugotovitve prepričljiv, saj je tako iz

objektivnega stališča izkazano, da so življenjske funkcije

tožnika okrnjene, tudi zaradi azbestne bolezni, težave

tožnika so torej objektivno pogojene. Vendar pa je ob tem

prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, da je potrebno

določen del težav, in sicer pretežni, pripisati drugim,

nepoklicnim boleznim in je le manjši del le-teh posledica

poklicnega obolenja tožnika. Te ugotovitve pa utemeljujejo

sklep, da je tudi odločitev o višini tožniku pripadajoče

odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti materialnopravno pravilna, skladna z

določbami 200 in 203. čl. ZOR in pritožbi tožnika in drugega

toženca v tem obsegu neutemeljeni. Enako velja tudi za

prisojo odškodnine za strah v višini 2.000.000,00 SIT, ki je

odraz upoštevanja temeljnjih načel za odmero odškodnine,

individualizacije in objektivne pogojenosti višine

odškodnine. Prognoza zdravljenja ni ugodna, obstoji

verjetnost, da se bo bolezen razvila v kako izmed težjih

oblik, kar utemeljuje tožnikovo zaskrbljenost spričo

neugodne prognoze razvoja bolezni. Vse to je prvostopenjsko

sodišče pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo. Tudi

celokupna odškodnina v znesku 3.600.000,00 SIT je ustrezna,

v celoti je spoštovano načelo individualizacije, kot tudi

objektivne pogojenosti višine odškodnine in je taka

odškodnina primerljiva z drugimi odškodninami, ki so bile

prisojene v podobnih primerljivih primerih.

Utemeljeno graja drugi toženec le odločitev glede teka

zamudnih obresti. Pravilno je sicer odločeno glede začetka

teka le-teh, od 01.01.2002 dalje, po predpisani obrestni

meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero.

Dne 26.06.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje na

občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se

nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 01.01.2002, ko sta

stopila v veljavo Obligacijski zakonik in je bil dopolnjen

Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri

(Ur.l. RS, št. 83/2001 in 109/2001), in se je zatem

spremenila tudi sodna praksa. Spremenjeni ZPOMZO-A je namreč

izrecno ločil prave zamudne in revalorizacijske obresti,

tako je bilo mogoče od tedaj dalje priznavati zamudne

obresti od nastanka dolžnikove zamude in to kot čiste

zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni

obrestni meri, kar je skladno tudi z določbami OZ, ki je na

novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero

zamudnih obresti z nespremenljivo 8% obrestno mero, ob tem

pa režim zamudnih obresti z obračunano valorizacijsko

obrestno mero začasno pustil veljavi in določil v ZPOMZO-a

kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. Ker pa

je dne 28.06.2003 stopil v veljavo Zakon o obrestni meri

zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur.l. RS št. 56/2003), ki več ne

ureja temeljne obrestne mere, pač pa je predpisal obrestno

mero v nominalni višini, ob uveljavitvi 17%, pripadajo

tožeči stranki od tedaj celotne zakonske zamudne obresti in

ne, kot je materialnopravno zmotno določilo sodišče prve

stopnje, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki je zakon

več ne pozna. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo

pritožbama, saj je odločitev materialnopravno zmotna (in na

pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče

tudi po uradni dolžnosti - 2. odst. 350. čl. Zakona o

pravdnem postopku - ZPP) in v obrestnem delu sodbo tako

spremenilo, da od 28.06.2003 dalje tečejo zamudne obresti po

zakonski obrestni meri.

Glede na zgoraj obrazloženo je v preostalem obsegu

neutemeljeni pritožbi tožencev in v celoti neutemeljeno

pritožbo tožnika pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi

uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2.odst. 350. čl.

ZPP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 4.

odst. 358. čl. ZPP).

Ker toženca v pretežni meri s pritožbo nista uspela, tožnik

pa v celoti, pritožniki sami trpijo pritožbene stroške,

enako velja za stroške odgovora na pritožbo drugega toženca,

ki z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k

razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške (154. in

155ter 165.čl. ZPP).