VSL sklep III Cp 1618/2004

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora dolžnice R. P. in A. M. kot neutemeljena in potrdilo sklep o izvršbi z novimi izvršilnimi sredstvi z dne 22.4.2002. Dolžnici sta dolžni upnici nerazdelno solidarno povrniti nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 42.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje dolžnici v zvezi z ugovorom prepoznega plačila predujma pojasnjujeta, da sta ta podatek dobili pri sami upnici, zato sta še vedno prepričani, da bi morala upnica navedeno sporno dejstvo dokazovati z izvirnim virmanom oziroma verificirano kopijo virmana ali bančnega izpiska, ne le z neverificiranim dokumentom. Predvsem pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bil sklep o izvršbi z novimi izvršilnimi sredstvi izdan na podlagi izvršilnega naslova pravnomočnega sklepa o izvršbi zoper dolžnico M... d.o.o. V tem delu sodišče prve stopnje ni sledilo sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.3.2003. Pritožnici sta v dosedanjem postopku že poudarili, da je dne 15.7.2000, ko je bil sklep o izvršbi vročen R. P., družba M... d.o.o. še obstajala in imela registriran sedež v .... Pravna subjektiviteta te družbe ni bila ista kot subjektiviteta R. P. iz Krškega. Družba je imela svojo zastopnico in pooblaščenko za sprejem pošte, to je A. M. kot direktorico. Vse to je razvidno iz sodnega registra pri Okrožnem sodišču v Krškem. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil sklep o izvršbi pravilno vročen dolžnici, zmoten. V delu, kjer je navedeno, da je bil vročen očitno pravi osebi, ker pritožnici tega doslej nista ugovarjali, pa je protispisen. R. P. ni bila niti pooblaščena za sprejem pošte, naslovljene na družbo M... d.o.o., niti ni pošte sprejela na naslovu te družbe. Posebej opozarjata, da je poštar očitno naknadno pri podpisu R. P. na vročilnici pripisal besedico "poobl.", saj je ta pripis očitno napravljen z drugim pisalom in rokopisom, ki ne pripada R. P.. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zaključuje, da bi bil isti učinek dosežen s fikcijo vročitve na naslovu .... Gre za čisto domnevo, kaj bi bilo v primeru vročanja na registrirani naslov. Na takšnih domnevah sodna odločba ne more temeljiti. Ker torej sklep o izvršbi zoper dolžnico družbo M... d.o.o. še ni postal pravnomočen, je napačno tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z zastaralnim rokom. Ugovor zastaranja spada med predvidene ugovore po 11. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list Republike Slovenije št. 40/2004 - prvo uradno prečiščeno besedilo). Zato pritožnici predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodiču prve stopnje v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) določa, da se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki se najde v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP), glede kraja vročanja pa, da se pravni osebi vroča na naslovu, navedenem v registru (tretji odstavek 139. člena ZPP). Ker ima vsaka pravna oseba tudi zastopnika, je mogoče pošiljko za pravno osebo vročiti tudi zastopniku (prvi odstavek 137. člena ZPP). Ta način vročanja pride v poštev zlasti pri tistih pravnih osebah, ki v poslovnih prostorih nimajo stalno oseb, pooblaščenih za sprejem pošiljke oziroma delavcev. Res pa je, da takšen način vročanja ni predpisan kot nadomesten način vročanja pravni osebi, kar pomeni, da je treba zakonitemu zastopniku pravne osebe pisanje izročiti dejansko in ne le fiktivno. Prvotna dolžnica po sklepu o izvršbi v tej zadevi je bila gospodarska družba M... d.o.o. iz ...., torej pravna oseba, ki sta jo po podatkih sodnega registra (vse do njenega izbrisa) zastopali brez omejitev obe njeni ustanoviteljici A. M. in R. P.. Sklep o izvršbi z dne 6.7.2000 gospodarski družbi kot pravni osebi res ni bil vročen na njenem registriranem naslovu, a kljub temu pravno učinkovito, saj je bil vročen eni izmed njenih zakonitih zastopnic R. P.. Pritožbena novota, da R. P. ni bila pooblaščena za sprejemanje pisanj, namenjenih gospodarski družbi, je ne le prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi nesprejemljiva. Vsak zakoniti zastopnik, ki pravno osebo zastopa brez omejitev, ima namreč nujno tudi pooblastilo za sprejemanje pisanj, namenjenih pravni osebi, ki jo zastopa. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je sklep o izvršbi v času vložitve ugovora novih dolžnic postal pravnomočen že konec aprila 2002, ugovor dolžnic glede zastaranja terjatve pa prepozen, saj bi ga lahko uveljavljala že prvotna dolžnica gospodarska družba M... d.o.o. iz ... v ugovoru zoper sklep o izvršbi (glej določbo 56. člena ZIZ). Tudi kar zadeva plačilo predujma, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je upnica dokazala, da je znesek v višini 200.000,00 SIT plačala v sklepu z dne 18.10.2001 v sodno določenem roku osmih dni in da zato niso bili podani pogoji za ustavitev izvršbe po določbi drugega odstavka 38. člena ZIZ. Glede na to, da dolžnici na prvi stopnji nista niti zatrjevali, kaj šele dokazali poneverbe, je namreč upnica dan plačila predujma lahko dokazala tudi s fotokopijo virmana oziroma bančnega izpiska. Iz navedenih razlogov in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnic zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker s pritožbo nista uspeli, morata dolžnici sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njune pritožbe. Vse določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo v zvezi z določbo 15. člena ZIZ.