VSRS Sodba VIII Ips 152/96

Reviziji se ugodi in se odločba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba udeleženca (toženca) zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 49.875,00 SIT odmerjene revizijske stroške, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in odločilo, da mu mora toženec, ob upoštevanju 20 % tožnikove sokrivde, za nastalo škodo plačati odškodnino v znesku 4,039.289,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pripadajočimi stroški postopka. V presežku je zahtevek zavrnilo. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo tako spremenilo, da je odškodnino znižalo na 2,426.490,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pripadajočimi stroški postopka. V presežnem delu je zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen, pa tudi pritožbo toženca je v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je tožnik sokriv za nastalo škodo do višine 40 % celotne škode.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj se toženčeva pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena, podredno pa, naj se ugotovi znatno nižji obseg tožnikove soodgovornosti, kot ga je ugotovilo drugostopno sodišče. Temu ustrezno naj sodišče odškodnino, prisojeno z odločbo drugostopnega sodišča zviša, v sorazmerju s tako odločitvijo o glavni stvari pa tudi ustrezno zviša stroške postopka, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku. Navajal je, da je sodišče druge stopnja bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Drugi odstavek 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) določa, da preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je kršilo to zakonsko določilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena ZPP, saj je toženec v pritožbi predlagal, naj pritožbeno sodišče ugotovi 30 % tožnikovo sokrivdo za škodo, ki jo je utrpel, sodišče druge stopnje pa je ocenilo tožnikovo sokrivdo za škodo na 40 % celotne škode, to je za 10 % več kot je predlagal toženec.

Materialno pravo pa je bilo kršeno, ker je sodišče tožnikovo sokrivdo ugotovilo v previsokem odstotku. V času, ko je prišlo do nesreče, je bil tožnik pripravnik, na stroju kjer je prišlo do nesreče je delal največ trikrat, vsakokrat z drugim delavcem, ob času nezgode pa je bil pri stroju sam. Pogoji dela mu niso bili dovolj znani, saj ni dobil primernega pouka, kako naj dela. Stroj je izredno nevaren, saj obratuje s polžastim gonilom, ki ni bilo dovolj zavarovano, da bi bil poseg v stroj med obratovanjem onemogočen. Šele po tej nesreči je toženec poskrbel za varnejše delovanje stroja.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je nanjo odgovoril.

V odgovoru na revizijo je toženec navajal, da je v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje predlagal ravno obratno kot navaja revizija, to je, naj sodišče druge stopnje ugotovi sokrivdo tožnika za nastalo škodo do višine 70 %, toženec pa naj bi bil soodgovoren za škodo do višine 30 % celotne škode. Ko je tožnik pri čiščenju stroja utrpel škodo, ni bil več pripravnik, ampak je po uspešno opravljenem pripravniškem izpitu sklenil delovno razmerje za določen čas, kot fizični delavec. V tem svojstvu se je 1.7.1988 pri opravljanju dela poškodoval. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo stopnjo tožnikove sokrivde za škodo, ki jo je utrpel, zato sodišču predlaga, naj revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo, podana pa tudi ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz razlogov, ki so navedeni v reviziji. Iz navedb pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je razvidno, da je toženec predlagal, naj revizijsko sodišče ugotovi sokrivdo tožnika za škodo, ki jo je utrpel, do višine 70 %, zato sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka po določilu prvega odstavka 354. člena v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP, ko je odločilo o tožnikovi sokrivdi.

Iz podatkov spisa, vključno z navedbami v predlogu za sodno varstvo, je razvidno, da tožnik 1.7.1988, ko je utrpel nesrečo, ni bil več pripravnik, ampak je bil fizični delavec, zato je revizijska navedba, da je bil tožnik, ko je utrpel nesrečo pripravnik, protispisna.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da so ostale navedbe revizije, s katerimi tožnik utemeljuje nepravilnost odločitve sodišča druge stopnje glede višine tožnikove sokrivde za nastalo škodo, tako tehtne, da je reviziji ugodilo in spremenilo odločbo sodišča druge stopnje tako, kot je razvidno iz prvega odstavka izreka te sodbe. Delavec, ki je delal na omenjenem stroju kot mešalec, bi bil dolžan, preden je vključil stroj, zapreti tudi stranska pokrova na stroju, pri čemer bi po mnenju izvedenca stroj deloval, zmanjšana pa bi bila verjetnost, da bi neizkušeni tožnik posegel v stroj, ki je bil v pogonu. Da bi tožnik v stroj lahko posegel, bi po navedbah izvedenca, ki je sodeloval v postopku, moral srednji pokrov odpreti, s čemer pa bi se stroj ustavil in do škode ne bi moglo priti. Stranska pokrova bi bilo treba pred vključitvijo stroja zapreti še zlasti zato, ker je bilo delovanje stroja, če pokrovi niso bili zaprti zelo nevarno, glede na možnost, da bi zaradi lahkomiselnega posega delavca v stroj med delovanjem prišlo do nesreče. Tožnik je bil dovolj izobražen in dovolj star, da se je moral in mogel zavedati, da se s posegom v stroj med obratovanjem lahko poškoduje, zato je tudi sokriv za nesrečo, vendar je bil dolžan toženec kot upravljalec stroja, kjer je verjetnost poškodb zaradi nepazljivosti delavcev velika, storiti vse, da bi bila verjetnost poškodb čim manjša. Iz dokazov je razvidno, da tožnik pri delu na stroju ni imel zadostnih izkušenj, zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno zvišalo stopnjo sokrivde tožnika za škodo, ki jo je utrpel, saj je odgovornost toženca za škodo, po sodišču prve stopnje, pravilno odmerjena.

Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji in na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo odločbo sodišča druge stopnje, ker je zaradi obrazloženega ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP, je sodišče priznalo tožniku stroške revizijskega postopka po tarifni številki 13 odvetniške tarife, ne pa tudi ostalih zaznamovanih stroškov, kar je v skladu s tarifno številko 34 te tarife.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).