VSRS Sklep VIII Ips 36/94

Reviziji se ugodi, razveljavita se odločba sodišča druge stopnje in odločba sodišča prve stopnje v izreku pod 1 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za presojo zakonitosti odločbe disciplinske komisije pravnega prednika sedanje tožene stranke št. 371-06/AK-81 z dne 10.3.1981 in razveljavitev obvestila z dne 28.5.1981 niso podani pogoji za sodno varstvo. Tožnik je namreč zamudil prekluzivni rok za njegovo uveljavitev iz 1. odstavka 224. člena zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 oziroma 1. odstavka 186. člena zakona o delovnih razmerjih Uradni list SRS, št. 24/77), ki sta bila v veljavi v času odločanja. Ugodilo pa je njegovemu zahtevku in odpravilo odločbo disciplinske komisije št. 673-06/LN-81 z dne 28.5.1981 in delavskega sveta št. 809-06/ŠV-81 z dne 8.7.1981, s katerima je bil dolžniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje ni ugodilo tožnikovi pritožbi zoper zavrnilni del odločbe. Potrdilo je ugotovitve o zamudi roka za sodno varstvo v primeru, če delavski svet ne odloči v 30 dneh od vložitve ugovora. Zavrnilo je pritožbene trditve o nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava.

Tožnik je proti odločbi sodišča druge stopnje na podlagi določbe 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94) vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7., 9. in 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (1. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o zadevi, ne da bi izvedlo dokazni postopek, čeprav je tožnik predlagal neposredno izvedbo dokazov, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 7., 9. in 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, s čimer je bilo kršeno načelo neposrednosti. Posledica te nepravilnosti pa je zmotna uporaba materialnega prava in napačna zavrnilna odločba. Izpodbija tudi ugotovitve o neobstoju tožnikove zmote. Če je sodišče sprejelo stališče, da je tožnik zamudil zakonski rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, bi ob pravilno izvedenem postopku ugotovilo, da je do zamude prišlo zaradi opravičenega vzroka. Če pa je štelo, da delavski svet o njegovem ugovoru ni odločil, bi pri odločitvi o njegovem zahtevku moralo spoštovati določbo iz 2. odstavka 221. člena zakona o združenem delu oziroma 1. odstavku 184. člena zakona o delovnih rzamerjih o neizvršljivosti sklepa pred njegovo dokončnostjo. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki kot pravni naslednici K., ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus pravnomočne odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona, revizijsko sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Uveljavljani revizijski razlog iz 9. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni dovoljen. V reviziji se po izrecni določbi 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni mogoče sklicevati na kršitve načela obligatornosti glavne obravnave (9. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Utemeljene pa so tožnikove trditve o nepravilnem postopanju sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, ki je kljub tožnikovim pritožbenim ugovorom potrdilo prvostopno odločbo. S tem je ponovilo nepravilnosti prvega sodišča. Ob reševanju pritožbe bi moralo sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti paziti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne narave, storjene v postopku na prvi stopnji. Ker tega ni storilo, je bil absolutno bistveno kršen tudi pritožbeni postopek. Zato se lahko absolutna kršitev postopka uveljavlja tudi v reviziji, čeprav se je pripetila že na prvi stopnji in je tožnik v pritožbi ni izrecno izpodbijal.

V obravnavanem primeru je bila kršena tožnikova procesna pravica obravnavanja in neposredne izvedbe dokazov pred sodiščem, kar je bistvena procesna kršitev iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na podatke in listine disciplinskega spisa, ki jih na obravnavi ni prečitalo (3. odstavek 297. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 9. člena in 13. člena takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela - Uradni list SFRJ, št. 24/74) in izjavo tožnika, ki ga ni zaslišalo (1. odstavek 264. člena v zvezi s 3. odstavkom 297. člena ZPP in prej navedenimi določili zakona o sodiščih združenega dela). Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz z zaslišanjem priče Vinka Šolna (l.št. 23), katerega pričevanje pa ni pomenilo podlage dejanskim ugotovitvam sodne odločbe. Z opustitvijo izvedbe dokaznega postopka je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega potopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki je tožniku vzela možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem (7. člen zakona o sodiščih združenega dela), pomeni pa tudi kršitev načela neposrednosti iz 9. člena zakona o sodiščih združenega dela. Tožnika je s tem tudi prikrajšalo za pravico do razpravljanja. Tožnik kot stranka mora imeti možnost sodelovati v dokaznem psotopku, s tem, da se izjavlja o navedbah nasprotne stranke in o predlaganih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov in da obravnava uspeh dokazovanja (3. odstavek 297. člena, 298. člen ter 1. in 2. odstavek 299. člena ZPP v zvezi s prej omenjenimi določbami zakona o sodiščih združenega dela). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na podlagi dejstev, ki jih v dokazem postopku ni ugotovilo, saj je svojo odločitev oprlo na odločilna dejstva, o katerih ni razpravljalo. S tem pa je kršilo tudi načelo neposrednosti vgrajeno v 28. člen zakona o sodiščih združenega dela oziroma 7. člen zakona o pravdnem postopku.

Vse te pomanjkljivosti pomenijo kršitve postopka, zaradi katerih tožniku ni bila dana možnost obravnavanja glede dejstev, ki jih je imelo sodišče pri rešitvi spora za odločilna. Pritožbeno sodišče pa je z zavrnitvijo tožnikovih ugovorov - tudi s predlogom za dopolnitev postopka - napravilo isto kršitev. Ker ima zaradi kršitev postopka takšna odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih se odločbi nižjih sodišč ne moreta preizkusiti, je podana tudi kršitev postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izpodbijana odločba pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v izreku pod 1 sta zato formalnopravno nepravilni. Zaradi revizijskega razloga po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP v zvezi s 7. in 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP ju je zato revizijsko sodišče moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 394. člena ZPP). Po odpravi pomanjkljivosti pa bo sodišče pri ponovnem odločanju moralo tudi upoštevati določbe o izvršljivosti tožniku izdane disciplinske odločbe iz 221. člena zakona o združenem delu oziroma 184. člena zakona o delovnih razmerjih.

Določbe zakona o združenem delu, zakona o pravdnem postopku in zakonu o sodiščih združenega dela je sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/95) smiselno kot predpis Republike Slovenije.