297. člen ZPP

Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, saj sicer krši strankino pravico do izjave. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan.

Zavrnitev ugovora pasivne legitimacije za plačilo stroškov upravljanja stanovanjske hiše, ki je utemeljeno z dejstvom, da se je toženec spustil v obravnavanje glavne stvari, je napačna. Okoliščine, ali se je toženec spustil v obravnavanje glavne stvari, je pomembna za razne (posebej določene) procesne ugovore. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije pa je vprašanje materialnega prava.

Ugovor sodne nepristojnosti zaradi obstoja arbitražnega dogovora lahko tožena stranka poda, vse dokler v postopku ni bil opravljen pripravljalni narok, če tega ni bilo, pa dokler na glavni obravnavi ne konča s podajanjem odgovora na tožbo, in to kljub temu, da je pred tem tožbenemu zahtevku že pisno ugovarjala.

Kršitev zaradi nepravilnega vabljenja stranke na zaslišanje ni našteta med absolutnimi bistvenimi kršitvami v drugem odstavku 354. člena ZPP 1977, temveč je relativnega značaja, se pravi, da jo sodišče upošteva samo tedaj, ko ugotovi, da bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 pa je dovoljena revizija samo tedaj, če jo stori sodišče druge stopnje. Zato bi morala tožena stranka v pritožbi izrecno navesti kršitev postopka, ki je bistvena, a je relativnega značaja. Če stranka v pritožbi take kršitve ne uveljavlja, je sanirana in je v reviziji ni več mogoče uveljavljati.

Tisti, ki pridobi odstopljeno terjatev, more stopiti v pravdo namesto tožnika samo tedaj, če v to privolita obe stranki .

Ker je toženec svojo pravico do vselitve v garsonjero med postopkom uveljavljal v obliki materialnopravnega ugovora proti samemu izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, bi morali obe nižji sodišči ta ugovor pri odločanju o tem tožbenem zahtevku oceniti in upoštevati (tretji odstavek 297. člena ZPP). Ob pravilnih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da odločba Komande garnizije L. z dne 21.8.1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo preselitev v enoinpolsobno stanovanje, ista odločba ne more imeti za posledico toženčeve obveznosti, da se iz tega stanovanja izseli na cesto. Prav ta odločba je bila namreč razlog za toženčevo izselitev iz garsonjere. Prenehanje uporabe garsonjere zato ne more imeti za posledico prenehanja zakupnega razmerja. Tudi v taki pravni situaciji, je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej tako, kot bi bilo, če odločba sploh ne bi bila izdana. Toženec se res mora izseliti iz večjega stanovanja, vendar je njegova dolžnost pogojena z istočasno obveznostjo tožeče stranke, da mu omogoči vselitev v prejšnje manjše ali temu enakovredno stanovanje s statusom, kot ga je na manjšem stanovanju imel. Procesna kršitev o odločitvi v škodo edineg

V tej zadevi zaradi sklenitve prodajne pogodbe gre za premoženjskopravni spor, predmet tožbenega zahtevka pa je med drugim tudi denarna dajatev (drugi odstavek 382. člena ZPP), vendar je tožeča stranka ni opredelila v absolutnem znesku, marveč le opisno, kot je bilo navedeno v uvodu. Takšno opisno opredeljevanje denarnega zahtevka pa ne zadošča samo ob sebi za ugotovitev VSP, ki mora biti že na prvi pogled razvidna. V bistvu torej ni šlo za zahtevek z denarnim zneskom. Zato je bila potrebna posebna navedba VSP, h kateri je sodišče pozvalo tožečo stranko, vendar ne pred začetkom obravnavanja glavne stvari, ampak šele potem, ko je tožena stranka celo končala svoj odgovor na tožbo. Tožeča stranka je potem navedla VSP 3,000.000,00 SIT in sodišče je to sprejelo kot pravilno. Ravnanje sodišča in tožničina navedba VSP po začetku obravnavanja glavne stvari pomeni, da sta prekludirani obe dejanji, ki torej ne moreta imeti učinka v tem smislu, da bi bila v tej zadevi dovoljena revizija.

Z ugovorom pobota se lahko v pravdi uveljavlja le še vedno obstoječo terjatev oziroma še vedno nepobotano terjatev. To pomeni, da tožena stranka svoje terjatve, ki jo ima nasproti tožeči stranki, pred pravdo ali izven pravde, še ni pobotala in se šele v pravdi sklicuje na svojo nasprotno pravico. Ob takšnem izhodišču se izkaže ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta se pravdni stranki ob sporazumnem razdrtju pogodbe dogovorili tudi, da znesek 2.000 DEM tožena stranka obdrži za poplačilo škode, kot edino materialnopravno relevantna za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke. Navedeni dogovor izkazuje, da sta pravdni stranki izjavili pobotno voljo že pred obravnavanim postopkom (na kar se je tožeča stranka tekom postopka tudi sklicevala), zato je nasprotna terjatev tožene stranke prenehala oziroma ugasnila že pred pravdo. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da navedeni dogovor stranke veže. Pobotna izjava se namreč ne more več preklicati, ko je že enkrat podana. Lahko se le še izpodbija zaradi napake v volji, takšnega zahtevka pa tožena stranka ni postavila.

Kakor se pripravljalni narok lahko konča, ne da bi toženec podal odgovor na tožbo (najbolj izrazito v primeru iz 291. člena ZPP), tako se tudi prvi narok za glavno obravnavo lahko konča, ne da bi se toženec z odgovorom na tožbo spustil v obravnavanje glavne stvari (5. odst. 297. člena ZPP). V vsakem primeru nastopi prekluzija iz 3. odst. 40. člena ZPP s trenutkom sklenitve prvega naroka - pripravljalnega naroka, če tega ni bilo pa (najpozneje s sklenitvijo) prvega naroka za glavno obravnavo.

1. Na podlagi sporazuma iz 70. čl. ZPP o krajevni pristojnosti sodišča ni mogoče določiti mednarodne pristojnosti sodišča. 2. Mednarodna pristojnost sodišča RS se določi na podlagi mednarodne pogodbe, če te ni, na podlagi zakona RS (ZMZP), če pa v njem ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča RS za določeno vrsto sporov, pa po določbah zakona o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. 3. V okoliščinah iz 2. tč. 1. odst. 213. čl. ZPP zakon sodišče upravičuje, da prekine postopek, k temu ga pa ne zavezuje. 4. V vročitev vloge o delnem umiku tožbe toženi stranki šele po zaključku gl. obr. ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če je vloga prišla na sodišče predno se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari.