VSRS Sodba II Ips 513/95

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Toženec je dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 2.900 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled na kraju izpolnitve obveznosti, ter mu povrniti pravdne stroške z zamudnimi obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti,"

kot neutemeljen zavrne.

Tožnik mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 101.390,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1994 dalje do plačila.

Tožnik mora tožencu povrniti tudi njegove pritožbene stroške v znesku 15.392,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1995 dalje do plačila ter revizijske stroške v znesku 39.215,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 2.900 DEM v tolarski protivrednosti. Istočasno je zavrnilo toženčev pobotni ugovor, po katerem naj se vrednost avtomobila, ki je bila ob prodaji 2.900 DEM, poračuna s tožnikovim zahtevkom. Tožencu je tudi naložilo, da mora povrniti tožnikove pravdne stroške. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlagal njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa spremembo z medsebojnim pobotanjem z zahtevkom pravdnih strank ali razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Čeprav je odločeno, da mora toženec tožniku plačati znesek kupnine za avtomobil, je kupoprodajna pogodba z dne 7.12.1987 še vedno ostala v veljavi. Poleg tega je bilo tožniku dosojeno nekaj, česar ni zahteval. Stanje spornega vozila na dan izdaje sodbe ni bilo ugotavljeno, čeprav bi se to moralo izvesti zaradi pobotnega zahtevka. Ni tudi jasno, od kdaj naj se obračunavajo zamudne obresti od dosojenega zneska. Če pa je pogodba med strankama razdrta, pa bi se morala zahtevka medsebojno pobotati. Dveletna uporaba vozila je gotovo vplivala na zmanjšanje njegove vrednosti. Trenutno pa je vozilo brez vrednosti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Izpodbijana sodba je sprejela pravno presojo sodbe sodišča prve stopnje in s tem tudi stališče, da je toženec tožniku prodal avto s pravno napako: zaradi privarjene (ponarejene) številke karoserije vozilo namreč ne more biti v pravnem prometu. Za to napako naj bi toženec odgovarjal ne glede na to, ali mu je ob izročitvi vozila bila znana ali ne (456. in 478. člen ZOR). Zato je toženec dolžan tožniku vrniti kupnino, sam pa lahko prevzame pri tožniku garažirano vozilo. Navedena odločitev pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Dejanske ugotovitve ne omogočajo uporabe določb ZOR o pravni napaki. Za slednjo namreč gre, kadar ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen (508. člen ZOR). Nič takega ne sledi iz ugotovitev, zbranih na nižjih stopnjah. Gre torej za stvarno napako. Prodani avto zaradi ponarejene (morda le dodatno privarjene) številke šasije onemogoča podaljšanje veljavnosti njegove registracije, zaradi česar nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo (1. in 3. točka 479. člena ZOR). Vendar pa je kupec po določbi 481. člena ZOR dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati in o očitnih napakah prodajalca takoj obvestiti. Ker pa v tem primeru ni šlo za očitno napako (privarjena številka je bila odkrita šele ob tehničnem pregledu pri drugem podaljšanju registracije po nakupu vozila), je ob dejanskih ugotovitvah mogoče uporabiti določbo 482. člena ZOR o skritih napakah. Po 2. odstavku navedene zakonske določbe pa prodajalec (toženec) ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena. Ni spora o tem, da je od izročitve vozila tožniku (7.12.1987) do odkritja napake (april 1989) ta rok že davno potekel. Ker gre za prekluzivni materialni rok, trditve o tem, da bi pogodbeno bil dogovorjen daljši rok, pa niso postavljene, toženec kot prodajalec vozila za odkrito napako ne odgovarja. Njegova odgovornost bi mogla biti kljub temu podana le v okoliščinah, ki jih predvideva določba 485. člena ZOR. Kupec namreč ne izgubi pravice sklicevati se na napako niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Vendar pa tožnik v tej smeri ni zatrjeval okolnosti, ki bi kazale, da je toženec za privarjeno številko vedel, obtožbe, da je številko sam ponaredil, pa je bil oproščen.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (1. odstavek 395. člena ZPP) v skladu z revizijskim predlogom tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem je postala odločitev o ugovoru v pobot (ugovor je pravnomočno zavrnjen) brezpredmetna tudi zaradi le podrejenega revizijskega predloga v tej smeri.

Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (166. in 154. člen ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zaradi česar mora toženi povrniti njene pravdne stroške. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu s predloženim stroškovnikom. Tožnik pa mora tožencu povrniti tudi njegove pritožbene in revizijske stroške. Pri določitvi višine stroškov je bilo treba uporabiti tarifo o odvetniških storitvah, medtem ko stroškov za plačane takse toženec v stroškovnikih ni posebej navedel.