VSRS Sodba II Ips 975/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke Republike Slovenije in odločilo, da je dolžna tožena stranka izprazniti stanovanje v M. in ga dati na razpolago tožeči stranki, vendar šele tedaj, ko ji bo tožeča stranka preskrbela drugo stanovanje, ki bo enakovredno stanovanju, ki je bilo toženi stranki dodeljeno v S. z odločbo št. 730, z dne 4.9.1978. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke plačilo odškodnine v znesku 40.000.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, pa je v celoti zavrnilo.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke Republike Slovenije delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja v M., tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo izpraznitev tega stanovanja brez zagotovitve drugega enakovrednega stanovanja. Pritožbo nasprotnega tožnika pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu (plačilo odškodnine in stroškov postopka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec in nasprotni tožnik I. Š. (v nadaljevanju tožena stranka) pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta odločali le o ugovoru tožene stranke o sočasni spolnitvi obveznosti, ne pa tudi o nasprotnem tožbenem zahtevku, s katerim je tožena stranka zahtevala, da ji mora tožeča stranka pred izpraznitvijo spornega stanovanja dodeliti drugo enakovredno stanovanje. Tudi o odškodninskem zahtevku sodišči nista odločili v celoti. Zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka pa je tudi napačna, saj je na podlagi določbe 200.člena ZOR mogoče zahtevati odškodnino tudi zaradi kršitve pravic osebnosti. Te pravice pa so bile z ravnanjem tožeče stranke brez dvoma kršene. Pri postavitvi odškodninskega tožbenega zahtevka bi moralo sodišče toženo stranko tudi opozoriti, kdo lahko pri tovrstnih zahtevkih nastopa kot tožnik. Toženec je pravico do uporabe stanovanja res pridobil najprej v S., vendar pa bi moralo sodišče upoštevati, da gre za pridobljeno pravico, ki je toženec z dodelitvijo spornega stanovanja v M. ni mogel izgubiti. Zato bi bila pravilna in pravična le takšna odločitev sodišča, ki bi izpraznitev stanovanja v M. pogojevala z dodelitvijo drugega primernega stanovanja. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se v delu, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja v M., pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje, v ostalem (glede odškodninskega zahtevka) pa naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Netočna je revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje obravnavali le ugovor tožene stranke o sočasni spolnitvi obveznosti, ne pa tudi na glavni obravnavi dne 19.4.1993 postavljenega nasprotnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke dodelitev drugega primernega stanovanja. Temu nasprotnemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje tudi ugodilo, na pritožbo tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu tako spremenilo, da je ta del nasprotnega tožbenega zahtevka kot neutemeljen zavrnilo. Da je temu tako, je povsem jasno razvidno tako iz izreka, kot tudi iz razlogov sodišča druge stopnje.

Taka odločitev sodišča druge stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč materialnopravno pravilno ugotovili, da Komanda garnizona M. dne 19.8.1991, ko je bila tožencu izdana odločba za stanovanje v M., ni bila upravičena razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada, torej tudi ne s spornim stanovanjem. Na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l.RS, št. 1/91-I (v nadaljevanju ustavni zakon). Na podlagi 1. odstavka 9. člena ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Z uveljavitvijo navedenih pravnih aktov (25.6.1991) tako komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Pravica razpolaganja JLA s stanovanji je tedaj prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Odločba Komande garnizona M. z dne 19.8.1991, s katero je bilo tožencu dodeljeno sporno stanovanje, je tako nezakonita.

Glede na navedene osamosvojitvene predpise tudi toženčevo sklicevanje (v ugovoru o sočasni spolnitvi obveznosti in v nasprotnem tožbenem zahtevku za dodelitev drugega enakovrednega stanovanja) na to, da je imel stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju v S., ne more vplivati na odločitev o izpraznitvi spornega stanovanja, kot tudi ne na materialnopravno pravilno drugostopno zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka. Na podlagi nezakonite odločbe o dodelitvi namreč toženec na spornem stanovanju ni mogel pridobiti nobene pravice. Od tožeče stranke pa tudi ne more utemeljeno zahtevati (niti z ugovorom sočasne spolnitve obveznosti, niti z nasprotno tožbo) drugega primernega stanovanja. Dolžnosti tožeče stranke preskrbeti toženi stranki drugo primerno stanovanje namreč za primer kot je obravnavani, ne določa noben predpis Republike Slovenije. Pri tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da bi se toženec v Republiki Sloveniji lahko skliceval na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico do ponovne vselitve vanj oziroma na pravico do dodelitve drugega enakovrednega stanovanja (ali kakšnega drugega stanovanjskega varstva) le v primeru, če bi bilo tudi prejšnje stanovanje v Republiki Sloveniji in bi tožeča stranka tudi na tem stanovanju pridobila pravico razpolaganja. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj je prejšnje toženčevo stanovanje v drugi državi (Republiki Hrvaški).

Neutemeljena pa je tudi revizija tožene stranke v delu, v katerem izpodbija zavrnitev odškodninskega zahtevka. Tožena stranka je v tožbenih trditvah, s katerimi je dokazovala utemeljenost odškodninskega tožbenega zahtevka, navedla, da ji je zatrjevana nepremoženjska škoda nastala zato, ker jo tožeča stranka z vodenjem sodnega postopka zaradi izpraznitve stanovanja v M. neutemeljeno vznemirja, s tem, da ji noče zagotoviti drugega primernega stanovanja pa ji povzroča negotovost, zaradi česar tako tožena stranka kot tudi njeni družinski člani duševno trpijo. Tožena stranka tedaj zatrjuje, da je tožeča stranka s tem, da je pred sodiščem začela postopek za izpraznitev stanovanja in s tem, da toženi stranki noče zagotoviti ob morebitni izselitvi drugega primernega stanovanja, posegla v pravice osebnosti tako tožene stranke, kot tudi članov njene družine.

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode, vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

- da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja,

- da je škoda sploh nastala,

- da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem,

- da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode.

V obravnavanem primeru že prvi pogoj ni izpolnjen. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da tožena stranka pravice do uporabe spornega stanovanja nima (in ga tedaj zaseda nezakonito), drugega enakovrednega stanovanja pa ji tožeča stranka tudi ni dolžna zagotoviti. Morebitno duševno trpljenje tožene stranke in članov njene družine sicer ni izključeno, vendar pa ni posledica ravnanja tožeče stranke, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nedopustno. Odškodninski zahtevek tožene stranke iz naslova duševnega trpljenja zaradi negotove prihodnosti je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen.

V reviziji tožena stranka tudi zatrjuje, da sodišči druge in prve stopnje nista odločili o vseh zahtevkih, ki jih je tožena stranka uveljavila z nasprotno tožbo. Ob dejstvu, da je tožena stranka večkrat postavljala nasprotne tožbene zahtevke, jih spreminjala, nekatere uveljavljala le podrejeno itd., točnost teh revizijskih trditev ni povsem izključena. Vendar pa revizijsko sodišče teh ugovorov in trditev tožene stranke v revizijskem postopku ne more presojati. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje (382 in 400. čl. ZPP). Če so točne revizijske trditve tožene stranke, da o nekaterih zahtevkih iz nasprotne tožbe še ni pravnomočno odločeno, potem še vedno obstoji pravda glede teh tožbenih zahtevkov, zaradi česar bo potrebno o njih odločiti v nadaljevanju postopka.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).