9. člen UZITUL

Ni bilo mogoče pritrditi razlogom nasprotne udeleženke, da RS po osamosvojitvi ni prevzela obveznosti plačila odškodnine za premoženje drugih republik nekdanje skupne države, posebej ob dejstvu, da naj bi bilo sporno premoženje prenešeno v last FLRJ, za izvedbo zaplembe veleposestva D. in večinskega paketa delnic rudnika R. pa sta bili zaprošeni sodišči v Zagrebu in Beogradu. Kazen zaplembe premoženja je izreklo Okrajno sodišče v Ljubljani. Temelj obravnavane obveznosti je v osnovi (nezakonito, nepravilno) ravnanje organa in na tej osnovi prevzem premoženja. Ni pomembno, da je postalo premoženje last FLRJ, pomembno je, kdo ga je prevzel (komu je bilo izročeno), torej kdo je z njim upravljal in s tem pridobil premoženjske pravice, ki najbolj ustrezajo današnjemu pojmu lastninske pravice. Celotno zaplenjeno premoženje je bilo izročeno MLO Ljubljana. Samo za izvedbo kazni je zaprošeno drugo sodišče (ki sedaj ni več na območju Republike Slovenije), kar pa ne more biti odločilno. Podlaga za prehod premoženja iz obsojenčeve lastninske sfere je bila torej odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bila z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena. Sodna praksa je ustaljena glede tega

Stališče sodišča druge stopnje, da je odločbo o dodelitvi spornega stanovanja z dne 26.8.1991 izdal nepristojen organ in da je bila kot taka nezakonita, je pravilno. Vendar pa je tožnik z zavrnitvijo zahtevka za izpraznitev spornega stanovanja za nazaj pridobil pravico uporabljati sporno stanovanje, torej položaj imetnika stanovanjske pravice. Glede na to mu gre pravica do odkupa stanovanja.

Za odkup stanovanja po privatizacijskih določbah SZ bi bila pravno odločilna samo stanovanjska pravica na dan uveljavitve SZ na stanovanju v Mariboru, katerega odkup zahteva, ki pa je ni bilo, ne pa zatrjevana stanovanjska pravica na stanovanju v Nišu (v tujini).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je prišlo do zamenjave stanovanja šele s sklenitvijo pogodbe o zamenjavi. Ker se je vse to zgodilo po 25.6.1991, ko Komanda garnizona in drugi organi, ki so do 25.6.1991 upravljali vojaški stanovanjski sklad bivše JLA, niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji v Republiki Sloveniji, med drugim tudi dajati soglasja k zamenjavam stanovanj (prim. prvi odstavek 9. člena UZITUL), je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da toženec sporno stanovanje zaseda nezakonito.

Če sodišče dokaze, ki jih sicer ne bi smelo upoštevati, v nasprotju z zakonom upošteva, mora dati nasprotni stranki možnost, da se o dokazih, na katerih bo oprta odločitev, izjavi. Prevzem premoženja bivše JLA v upravljanje po 9. čl. UZITUL še ne pomeni univerzalnega pravnega nasledstva vseh pogodbenih obveznosti (še posebej ne tistih, ki v času osamosvojitve Republike Slovenije sploh še niso nastale), saj za kaj takega v navedenem ustavnem zakonu ni podlage.

Z določbo 1. odstavka 9. člena ustavnega zakona je pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem Brionske skupne deklaracije takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito.

Sklep garnizijskega poveljstva o uvrstitvi na seznam prosilcev za stanovanje ne pomeni pridobitve stanovanjske pravice.

Stanovanjska pravica je bila vezana na konkretno stanovanje in je njen imetnik ni mogel "prenašati" s seboj ob preselitvi iz enega v drugo stanovanje. Tožniku je stanovanjska pravica na stanovanju v Zagrebu ob in zaradi izselitve iz tega stanovanja prenehala. V stanovanje v L. se je vselil brez veljavnega pravnega naslova. Tožnik si zmotno razlaga 14. člen UZITUL, s katerim Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena istega zakona aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene po zveznih predpisih do uveljavitve ustavnega zakona. Tožnik namreč prezre, da na dan uveljavitve UZITUL pravice do odkupa po privatizacijskih pogojih SZ še ni bilo. Zato je tožnik takrat lahko imel le stanovanjsko pravico, torej pravico trajno uporabljati konkretno stanovanje za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih potreb. Pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pogojih je prinesel šele SZ z dnevom uveljavitve tega zakona. Zato neposredna uporaba 14. člena UZITUL pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku za odkup stanovanja ni mogoča.

Tožeča stranka je prvotno postavila tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja brez kakršnihkoli omejitev, kasneje pa je glede na toženčev ugovor, da je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v P., izpraznitveni zahtevek omejila tako, da je izpraznitev pogojena z vrnitvijo v stanovanje v P. ali drugo enakovredno stanovanje. Taka sprememba pomeni zmanjšanje zahtevka, za kar po določbi tretjega odst. 191. čl. ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke. S spremembo je toženčev položaj olajšan. Obveznost izselitve ga zadene samo, če mu tožena stranka omogoči vrnitev v prejšnje ali temu enakovredno stanovanje.

Po 25.6.1991 poveljstva vojaških garnizij JLA niso mogla več upravičeno razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. S skupno deklaracijo, sprejeto na seji skupščine Republike Slovenije dne 10.7.1991, pa je bilo nadaljnje izvajanje osamosvojitvenih aktov le za 3 mesece ustavljeno. Sporna dodelitvena odločba z dne 13.9.1991 je nezakonita.

Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur. list RS, št. 1/91-I) je prenesel upravljanje z vsem premoženjem, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do tedaj upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, na Republiko Slovenijo. Po 25.6.1991 torej komande garnizona ali drugi organi v sestavu bivše JLA niso mogli več veljavno upravljati vojaškega stanovanjskega sklada ter izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz navedenega sklada.

Pogodba o zamenjavi stanovanj z dne 6.9.1991 ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za toženkino vselitev in pridobitev imetništva stanovanjske pravice na stanovanju v L., P., saj je bilo razpolaganje tedanjih vojaških organov s tem stanovanjem nezakonito.

Določbi drugega in tretjega odstavka 9.čl. UZ ne puščata organom JLA razpolagalne pravice na stanovanjih iz vojaškega stanovanjskega sklada. Prevzem upravljanja je dokončno in s takojšnjo veljavo določen s prvim odstavkom 9.čl. UZ.

Ker je toženec svojo pravico do vselitve v garsonjero med postopkom uveljavljal v obliki materialnopravnega ugovora proti samemu izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, bi morali obe nižji sodišči ta ugovor pri odločanju o tem tožbenem zahtevku oceniti in upoštevati (tretji odstavek 297. člena ZPP). Ob pravilnih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da odločba Komande garnizije L. z dne 21.8.1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo preselitev v enoinpolsobno stanovanje, ista odločba ne more imeti za posledico toženčeve obveznosti, da se iz tega stanovanja izseli na cesto. Prav ta odločba je bila namreč razlog za toženčevo izselitev iz garsonjere. Prenehanje uporabe garsonjere zato ne more imeti za posledico prenehanja zakupnega razmerja. Tudi v taki pravni situaciji, je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje, torej tako, kot bi bilo, če odločba sploh ne bi bila izdana. Toženec se res mora izseliti iz večjega stanovanja, vendar je njegova dolžnost pogojena z istočasno obveznostjo tožeče stranke, da mu omogoči vselitev v prejšnje manjše ali temu enakovredno stanovanje s statusom, kot ga je na manjšem stanovanju imel. Procesna kršitev o odločitvi v škodo edineg

Spričo pridobljene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju, ki je toženka ni izgubila na v zakonu predpisan način (res ga je sicer toženka nehala uporabljati, vendar ga je izročila v uporabo pravnemu predniku tožeče stranke), je zato upravičena bodisi, da se preseli nazaj vanj bodisi, da dobi na voljo drugo (prejšnjemu) enakovredno stanovanje. Le tako je toženki zagotovljen pravovarstveni zahtevek, ki izvira iz pridobljene stanovanjske pravice, po naši prejšnji ustavni ureditvi celo povzdignjene v ustavno zagotovljeno človekovo oziroma občanovo pravico (206. člen ustave socialistične Republike Slovenije, Ur. list SRS, št. 6/74). Pri tej pravici ni šlo za premoženjsko pravico (1. člen ZSR), zaradi česar ni mogoče uporabiti v zvezi z njenim zagotavljanjem in varstvom neposredno obligacijskopravnih predpisov, po katerih, če vzpostavitev prejšnjega stanja z vrnitvijo stvari zaradi dejanskih ali pravnih razlogov ni možna, gre upravičencu ustrezno denarno nadomestilo. Pri stanovanjski pravici kot nepremoženjski je namreč drugače. Če vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred preselitvijo imetnika stanovanjske pravice brez veljavnega pravnega naslova iz kakršnegakoli upoštevnega ra

Na pridobljeno stanovanjsko varstvo in s tem na omejitev izpraznitvenega zahtevka bi se toženec lahko skliceval le, če bi imel v času neveljavne dodelitve spornega stanovanja pravni položaj, ki ga je po določilih tedaj veljavnega ZSR užival imetnik stanovanjske pravice. Takšnega pravnega položaja pa toženec ni imel. Stanovanjsko pravico je bilo namreč mogoče pridobiti le na stanovanju, ki je ustrezalo zahtevam, vsebovanim v 4. členu ZSR. Pritrditi je treba ugotovitvam iz izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje, da prostorov v Depandansi I., ki jih je uporabljal toženec s svojo družino (najprej je bilo govora o uporabi ene sobe, v ponovljenem prvostopnem postopku pa o uporabi dveh sob), ni mogoče šteti za stanovanje.

Republika Slovenija je ob osamosvojitvi prevzela pravno nasledstvo od prejšnje skupne države SFRJ v obsegu, kot to izhaja iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ustavnega zakona za njeno izvedbo in drugih predpisov. Vsekakor je prevzela premoženje JLA in s tem tudi njen stanovanjski sklad. Prevzela ga je z dnem osamosvojitve in s tem stopila v pravice in obveznosti, ki so veljavno nastale do tedaj. Nadaljnja pravna dejanja JLA, s katerimi je razpolagala s tistim premoženjem, ki ga je prevzela v upravljanje Republika Slovenija, pa za Republiko Slovenijo niso ustvarila nikakršnih obveznosti. Ta razpolaganja niso veljavna. Časovna meja za veljavnost pravnih dejanj JLA glede upravljanja in razpolaganja z njenim premoženjem na ozemlju Republike Slovenije je trenutek osamosvojitve.

Stanovanjsko pravico je bilo tudi po predpisih (nekdanje zvezne države) o vojaških stanovanjih mogoče pridobiti z odločbo. Tako odločbo je pomenil le akt, v katerem je bilo navedeno konkretno stanovanje in konkreten imetnik stanovanjske pravice. Sklepa z dne 4.11.1988 sodišči prve in druge stopnje pravilno nista šteli za takšno odločbo. Prav tako pa tega sklepa ni mogoče šteti za fazo uvedenega in še ne končanega postopka za dodelitev (večjega) stanovanja tožencu. Zato tudi uporaba 1. odstavka 8. člena UZITUL ne pride v poštev.

Glede na navedene osamosvojitvene predpise tudi toženčevo sklicevanje (v ugovoru o sočasni spolnitvi obveznosti in v nasprotnem tožbenem zahtevku za dodelitev drugega enakovrednega stanovanja) na to, da je imel stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju v S., ne more vplivati na odločitev o izpraznitvi spornega stanovanja, kot tudi ne na materialnopravno pravilno drugostopno zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka. Na podlagi nezakonite odločbe o dodelitvi namreč toženec na spornem stanovanju (v M.) ni mogel pridobiti nobene pravice. Od tožeče stranke pa tudi ne more utemeljeno zahtevati (niti z ugovorom sočasne spolnitve obveznosti, niti z nasprotno tožbo) drugega primernega stanovanja. Dolžnosti tožeče stranke preskrbeti toženi stranki drugo primerno stanovanje namreč za primer kot je obravnavani, ne določa noben predpis Republike Slovenije. Pri tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da bi se toženec v Republiki Sloveniji lahko skliceval na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico do ponovne vselitve vanj oziroma na pravico do dodelitve drugega enakovrednega stanovanja (ali kakšnega drugega stanovanjskega varstva) le v primeru, če bi bilo

Prvo sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke, vendar ob pogoju, ki ga je postavil toženec v svoji nasprotni tožbi, se pravi, da mu mora tožeča stranka ponuditi ob izselitvi iz obravnavanega stanovanja stanovanje v P., ki ga je zasedal poprej. Sodišče bi moglo "izolirano" obravnavati le tožbeni zahtevek tožeče stranke, če mu tožena stranka ne bi oporekala s trditvijo, da je pred preselitvijo imela stanovanjsko pravico na stanovanju istega stanodajalca. Če ne bi bilo takšnega ugovora bi sodišče tudi lahko, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji, razsodilo, da se mora toženec izseliti, ker pač zaseda stanovanje brez pravnega naslova. Čim pa je bil podan takšen ugovor bodisi samostojno, bodisi z nasprotno tožbo, pa je sodišče moralo reagirati nanj in tožbenemu zahtevku le delno ugoditi s tem, da tožencu, če naj pride do izselitve, ponudi stanovanje, ki ga je zasedal poprej. Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke ni podan, pa naj se uporabijo predpisi zakona o stanovanjskih razmerjih ali predpisi stanovanjskega zakona. Po prvem je lahko, če je šlo za protizakonito vselitev, zahteval izpraznitev stanovanja stanodajalec (četrti odstavek