VSRS Sklep II Ips 475/94

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v obsodilnih delih razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici glavnico 108.654,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1992 dalje in stroške postopka 47.158,00 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo o stroških postopka prve stopnje spremenilo tako, da je prisojene stroške znižalo na 27.800,00 SIT, medtem ko je pritožbo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sta vložili revizijo toženka in stranski intervenient, ki sta uveljavljala in sicer toženka vse revizijske razloge iz 1. odstavka 385. člena ZPP, stranski intervenient pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, oba s predlogom, da naj se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita.

Po izvajanjih toženke sodbi sodišč nižje stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih: o izsiljenju avansa. O tej okoliščini tudi niso bili izvedeni nobeni dokazi (niti ni bila zaslišana tožnica). Toženka je trdila, da je imela tudi druge načine prodaje, tožnica pa je izbrala zanjo najugodnejšo varianto. Ob takem stanju ni razumljiv zaključek pobijane sodbe, da je prva sodba ugotovila dejstva, ki so v obravnavani zadevi odločilna. Zato gre za kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Po mnenju toženke je kupec upravičen do sodnega varstva po zakonu o blagovnem prometu le, če obresti za hranilne vloge na vpogled in kupnina zneseta več, kot pa je vrednost avtomobila na dan izročitve. Tožnica bi tako morala z obrestovanjem kupnine prejeti več kot pa je vrednost avtomobila ob prevzemu. V tem primeru je avtomobil ob prevzemu stal 560.000 SIT, tožnica pa je vplačala 266.000 SIT in če se temu prišteje še 108.654,30 SIT obresti, manjka do polne vrednosti vozila 185.050,00 SIT. To pa pomeni, da tožnica ni bila v ekonomsko neenakopravnem položaju. Pomembna je interpretacija volje zakonodajalca glede vsebine 26. člena zakona o blagovnem prometu. V času priprave in sprejemanja citiranega zakona pri zakonodajalcu ni mogoče zaslediti namena, da bi ta norma veljala za primere vnaprej plačane kupnine, če je bila cena garantirana. Citirani člen izrecno govori o delnem vplačilu in se zato njegova uporaba ne sme širiti na primere, ko je bila plačana celotna kupnina z garantirano ceno. Namen zakonodajalca je bil zaščititi kupca pred razvrednotenjem denarja v primeru delnega plačila. Nespremenjena cena pa denar kupcev zadosti varuje pred razvrednotenjem. Sicer je načelo ekvivalence porušeno na škodo prodajalca, favoriziranje kupca pa bi bilo tudi nasprotno načelu pravičnosti.

Stranski intervenient opozarja v svoji vlogi na dogovor strank, po katerem je bila cena fiksna in garantirana, kupec pa se je odpovedal obrestim. Naknadno priznanje obresti enostransko poruši dogovorjeni ekvivalent. Kupnina je po izročitvi prodajalcu postala njegova. Zahtevek o plačilu obresti je potrebno obravnavati v sistemu dogovora elementov kupoprodaje. Torej dogovor bi bilo potrebno obravnavati celovito. Tako toženka kot intervenient sta se protivila tudi obračunu višine obresti.

Na vročeni reviziji tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji sta utemeljeni.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na določilu 26. člena zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Uradni list RS, št. 18/93), ki določa, da je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Pogoj za uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu je torej, da prodajalec postavi kupcu kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine. Ugotovitev navedenega pogoja je tako odločilnega pomena za odločitev, ker predstavlja sestavino dejanskega stanja, potrebnega za uporabo spredaj citiranega določila 26. člena zakona o blagovnem prometu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje razlogov o obstoju navedenega pogoja sploh ne navaja, sodba sodišča druge stopnje pa je kljub pritožbenim trditvam, da obstoja pogoja sodba sodišča prve stopnje ne ugotavlja in da ga toženka tudi ni postavila, ker je imela dva načina prodaje (kot je navajala v postopku na prvi stopnji in o čemer je predlagala zaslišanje strank), zaključilo na tretji strani v drugem odstavku razlogov, da je sodišče prve stopnje to okolnost ugotovilo in kar da izhaja tudi iz toženkinega predračuna, ki pa sam ne izključuje drugih načinov prodaje.

Ob taki vsebini razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje je pritrditi reviziji toženke, da sodbi ne navajata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ju ne da preizkusiti. To pa pomeni, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi česar ju je revizijsko sodišče moralo razveljaviti v pobijanem delu (1. odstavek 394. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo o sporu ponovno odločiti, upoštevajoč pri tem določbe o pismeni izdelavi sodbe (člen 338 ZPP), predvsem določbo 4. odstavka citiranega člena (pri čemer bo potrebno ugotoviti, ali je toženka res pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine in da je imela zgolj ta način prodaje). Ker je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi procesnih kršitev, se ni moglo spuščati v materialnopravna razlogovanja, ki jih vsebujeta reviziji toženke in stranskega intervenienta, ki pomenijo zaradi razveljavitve sodb nadaljnje navedbe strank, ki bodo lahko predmet nadaljnega obravnavanja - predvsem v smeri, katere okvir določa 7. člen ZPP. Glede same presoje spora pa je opozoriti, da obstaja o tem bogata sodna praksa.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.