VSRS Sodba in sklep III Ips 34/93

Revizija zoper sklep se z a v r ž e; Revizija zoper sodbo se z a v r n e kot neutemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v znesku 47.074.761,10 SIT z zamudnimi obrestmi od 19.9.1990 dalje.

Sodišče 1. stopnje je tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja glavnične terjatve ugodilo, tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v delu, ki se nanaša na zamudne obresti je pa zavrglo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Odločbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka v celoti s pravočasno vloženo revizijo. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da tožbo v celoti zavrže.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki v odgovoru nanjo revizijskemu sodišču predlaga, naj jo zavrne kot neutemeljeno.

V obsegu, v katerem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje (sklep), nanašajočo se na tisti del tožbe, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja terjatve na plačilo zamudnih obresti, revizija ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) na ugotovitev obstoja terjatve na plačilo zamudnih obresti od glavne terjatve, je sodišče prve stopnje zavrglo. Pri presojanju utemeljenosti pritožbe tožeče stranke je sodišče druge stopnje takšno odločitev potrdilo. V tem delu je bilo torej odločeno v korist tožene stranke in sicer tako, kot to v revizijskem predlogu sama predlaga. Zato tožena stranka nima pravnega interesa za vlaganje revizije zoper ta del odločbe sodišča druge stopnje. Revizija, za katero njen vlagatelj nima pravnega interesa, pa ni dovoljena (2. odst. 389. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče ta del revizije tožene stranke na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

V teku postopka je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve v višini 47.074.761,10 SIT po preteku 8 dnevnega roka iz 1. odst. 127. člena ZPPSL. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil narok za glavno razdelitev stečajne mase tožene stranke 7. 5. l992, glavna obravnava v tem sporu pa 8. 5. 1992. Zato tožena stranka meni, da bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo zavreči, saj tožeča stranka glede na 4. odst. 127. člena ZPPSL zanjo ni imela več pravnega interesa. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, ampak je o zadevi odločilo in ugodilo tožbenemu zahtevku glede obstoja glavnične terjatve. Pri tem je zavzelo stališče, da pravni interes obstoji, dokler sklep o glavni razdelitvi ne postane pravnomočen. Takšno pravno stališče sodišča prve stopnje je tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala kot pravno zmotno. Po njenem mnenju sodišče druge stopnje na te njene trditve v izpodbijani odločbi ni odgovorilo. Zato to uveljavlja v reviziji kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP.

Na zgoraj navedene pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi, čeprav skopo, vendarle odgovorilo. Navedlo je, da se strinja z oceno sodišča prve stopnje, nanašajočo se na obstoj pravnega interesa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana. Kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožena stranka ne uveljavlja (primerjaj:

386člen ZPP).

Stališče, da je tožeča stranka v času, ko sklep o glavni razdelitvi ni bil pravnomočen, še imela pravni interes na tožbi, je pravno pravilno. Zoper sklep stečajnega senata o glavni razdelitvi je dovoljena pritožba (1. odst. 10. člena ZPPSL). Zakon drugače ne določa. To je možno vložiti do poteka pritožbenega roka. Ta, do zaključka glavne obravnave v tem sporu, še ni potekel. Če bi bila pritožba vložena, bi pritožbeno sodišče sklep o glavni razdelitvi lahko razveljavilo. S tem bi stečajni postopek vrnilo v fazo pred narokom za glavno razdelitev. Tako bi nastopila možnost, da bi bila terjatev tožeče stranke pravnomočno ugotovljena do delitve stečajne mase (do zaključitve glavnega razdelitvenega naroka). Čim pa je tako, je tožeča stranka ob zaključku glavne obravnave še imela pravni interes na tožbi, zaradi česar je moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku meritorno odločiti.

V zvezi z revizijskimi navedbami revizijsko sodišče še pripominja, da vprašanje, kdaj stečajni senat upošteva pri delitvi stečajne mase tiste prerekane terjatve, glede katerih upniki tožb na ugotovitev njihovega obstoja niso vložili v roku iz 1. odst. 127. člena ZPPSL, ni identično vprašanju, do kdaj imajo takšni upniki pravni interes za ugotovitev obstoja terjatve. Zato upniku ni mogoče zanikati pravnega interesa na sodni ugotovitvi obstoja terjatve samo zaradi tega, ker je bil narok za glavno razdelitev v stečajnem postopku zaključen pred zaključkom glavne obravnave v postopku za ugotovitev obstoja terjatve.

Glede na navedeno torej uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani,je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke proti sodbi sodišča druge stopnje na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem o stroških revizijskega postopka ni odločalo glede na to, da jih tožeča stranka ni prijavila.