VSRS Sodba in sklep II Ips 152/93

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe se zavrne kot neutemeljena, v delu, v katerem izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, pa se zavrže.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju (deloma) ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe ter prvi, drugi in tretje toženi stranki naložilo, da morajo izprazniti desno polovico hiše. Zavrnilo pa je zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala izpraznitev desnega dela hiše tudi od četrte tožene stranke. Prav tako je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka iz tožbe (v nadaljevanju tožena stranka) uveljavljala, da se ugotovi, da je dedni sporazum, sklenjen v zapuščinski zadevi po pok., neučinkovit proti pravnemu predniku toženih strank ter da tožnica, ker ni lastnica sporne hiše, nima pravice upravljati hiše in zahtevati izpraznitve dela hiše. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek iz tožbe zavrne, tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa ugodi, ali pa sodbi v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji pojasnjuje potek gradnje sporne hiše ter zatrjuje, da se je pravni prednik toženih strank štel za lastnika hiše, čeprav zemljišče, na katerem stoji hiša, ni bilo nikoli njegovo. Zato se ni mogel odpovedati dedovanju po pok. očetu tudi glede sporne hiše, saj ta hiša ni bila očetova. Tožnica mu zato tudi ni mogla nuditi pravice do brezplačnega bivanja v hiši. Tožnica je lahko bila le dedinja zapustnikovega premoženja. Tega problema ni dojelo ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče, zato nanj tudi ni odgovorilo, čeprav je tu bistvo spora. Sodišču druge stopnje nadalje očita, da je zavrnilo v pritožbi predlagani dokaz: pribavo historičnega izpiska iz zemljiške knjige glede parcele, na kateri stoji sporna hiša, iz katerega bi bilo moč razbrati pravno pot prenosov te parcele. Ta okoliščina je po mnenju revidenta odločilna. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo postopek. Parcela, na kateri stoji hiša, bi morala deliti usodo lastništva hiše. Tudi na to, po mnenju revidenta odločilno vprašanje, sodišči nista odgovorili. Tožena stranka "skrajno" podrejeno zatrjuje še, da je hiša družbena lastnina, ne pa last tožeče stranke.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe ni utemeljena, v delu, v katerem izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe pa ni dovoljena.

Pritrditi je potrebno toženi stranki, da hiša , ki je bila zgrajena po smrti pok. in katere desni del je v tem postopku sporen, ni mogla spadati v zapuščino po pok. Toda revident ob tem prezre, da sta sodišči prve in druge stopnje, ko sta razlagali vsebino sporazuma, ki je vnešen v sklep o dedovanju, ugotovili, da to ni bil le sporazum glede delitve dediščine, temveč pogodba o ureditvi lastninskih in drugih razmerij glede sporne hiše, ki je bila sklenjena med vsemi potomci pok., tedaj tudi s pravnim prednikom tožene stranke. Ta pogodba, ki ima zaradi okoliščin, v katerih je bila sklenjena hkrati tudi učinke sodne poravnave, je podlaga za pridobitev tožničine solastninske pravice na sporni hiši. Obenem je ta pogodba tudi podlaga za pridobitev pravice do uporabe stanovanja na levi strani te hiše za sedaj pok. brata tožnice R. K. in za njegove potomce, kot to sledi iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Teh odločilnih dejanskih ugotovitev, iz katerih sledi, da toženec zaseda desno polovico hiše brez pravnega naslova in da ima tožnica kot solastnica pravico zahtevati varstvo lastninske pravice na celi stvari (43.čl. ZTLR), ne morejo ovreči revizijske trditve o tem, da se je pravni prednik tožene stranke štel za lastnika hiše. Ker zgolj potek prenosov parcele, na kateri stoji sporna hiša, ne more vplivati na tožničino solastninsko pravico na sporni hiši in parceli, na kateri hiša stoji, in ki je razvidna tudi iz zemljiške knjige, na drugačno presojo ne more vplivati revidentovo vztrajanje pri ponovnem razčiščevanju prenosov te parcele. Trditev, da naj bi bila sporna hiša družbena lastnina, ne pa v solasti tožene stranke, je revizijska novota ter že zato ne more biti predmet presoje. Odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe je tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna.

Glede na navedeno reviziji proti odločitvi o zahtevku iz tožbe ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).

Nasprotna tožba, v kateri je tožena stranka označila pravdni interes v znesku takratnih 1.500,00 din (sedaj 0,15 SIT), je bila v vložena 12. 3. 1984. Ob vložitvi nasprotne tožbe veljavno določilo 3. odstavka 382. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 69/82) je kot mejno vrednost spornega predmeta, ki je bila odločilna za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ni nanašal na denarno terjatev, določalo navedeno vrednost v znesku, ki je presegal takratnih 50.000,00 din (sedaj 5,00 SIT). Glede na določilo 2. odstavka 40. člena ZPP je za presojo dovoljenosti revizije odločilna tista vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, razen če je bila ta spremenjena, tudi na ugovor toženca, na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (3. odstavek 40. člena ZPP). Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bila na ta način v nasprotni tožbi označena sporna vrednost v znesku takratnih 1.500,00 din spremenjena. Ker tako vrednost spornega predmeta, obravnavanega po nasprotni tožbi, ne presega odločilne mejne vrednosti iz citiranega 3. odst. 382.čl.ZPP, je revizijsko sodišče revizijo proti odločitvi sodišča o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe zavrglo kot nedovoljeno (392. čl. v zvezi s 3. odst. 382. čl. ZPP).