VSRS Sodba in sklep II Ips 643/2007

Revizija se v delu, s katerim izpodbija odločitev o premoženjski škodi v višini 480.000 SIT (sedaj 2.003,00 EUR), zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 756,52 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.280.000 SIT (sedaj 38.724,75 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in zahtevek za plačilo mesečne rente v znesku 60.000 SIT (sedaj 250,38 EUR) od 1.2.2001 dalje. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne stroške pravdnega postopka v znesku 698.632 SIT (sedaj 2.915,34 EUR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je tožbo naslonil na izvedeniško mnenje sodne izvedenke nevrološke stroke mag. C. dr. med. z dne 10.6.2002, pridobljeno pred postopkom, v katerem je nevrologinja pojasnila, da je pri tožniku zaradi prekomernih fizičnih naporov, ki jim je bil v daljšem časovnem obdobju izpostavljen na svojem delovnem mestu, prišlo do nepovratnih okvar v lumbalnem in vratnem delu hrbtenice. Mnenje ne dopušča dvoma in nejasnosti o obstoju poklicne bolezni. Medtem ko v sodnem postopku postavljen sodni izvedenec nevrološke stroke prof. dr. M. obstoj poklicne bolezni zanika, kar utemeljuje s tem, da pri tožniku niso bili ugotovljeni znaki, ki bi dokazovali okvaro živčnih korenin, posledica katere bi bila oslabela moč pri nekaterih gibih v spodnjih udih, tožnik pa ni bil v tolikšni meri izpostavljen škodljivim hlapom, da bi prišlo do toksičnih možganskih okvar. Izvid in mnenje prof. dr. M. je v direktnem nasprotju z izvidom in mnenjem mag. C. in njenim izvidom zdravniškega pregleda z dne 28.8.2006 ter v nasprotju z raziskanimi okoliščinami v postopku. Tudi ortoped prof. dr. J. P. je v svojem izvidu z dne 3.6.2002 dodatno ugotovil, da so tožnikove organske težave, zlasti v ramenih, posledica težkega fizičnega dela in izpostavljenosti neugodnim klimatskim razmeram na delu. Izvida in mnenji so si protislovni v ključnih podatkih, zaradi česar bi se sodišču moral porajati dvom v pravilnost izvida in mnenja prof. dr. M., dvom pa bi bilo treba odpraviti z njegovim zaslišanjem ali s soočenjem obeh nevrologov. Višje sodišče za odločitev tako ni imelo dovolj podlage, na pritožbene trditve o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo drugega izvedenca pa ni ustrezno odgovorilo. Tožnik je v pritožbi pojasnil, da se mu je postavil dvom, da sodni izvedenec nevrološke stroke ni tisti strokovnjak, ki bi z gotovostjo lahko dal odgovor na vprašanje, ali je pri tožniku podana poklicna bolezen. To negotovost bi sodišče lahko odpravilo z zaslišanjem sodnega izvedenca prof. dr. M. ali s soočenjem obeh izvedencev. Sodišče prve stopnje je brez razumne pravne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge, s katerimi je tožnik poskušal dokazati, da gre pri njem za poklicno bolezen. Razlog sodišča, da je izvedensko mnenje prof. dr. M. jasno, popolno in ni v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, je očitno napačen in je posledica kršitve razpravnega načela, načela kontradiktornosti in dokaznih pravil.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorilo.

Toženec je na revizijo odgovoril in predlaga zavrnitev revizije. V sodnem postopku je bil angažiran le en sam sodni izvedenec in le njegovo mnenje je izvedensko mnenje, ne pa tudi mnenje izvedenke, ki jo je angažirala stranka sama. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog po zaslišanju prof. dr. A. M. in soočenju izvedencev, saj bi šlo za zaslišanje priče in soočenje sodnega izvedenca in priče. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je jasno, obrazloženo in je odgovorilo na vsa zastavljena vprašanja. Pravilnost tega mnenja potrjujeta tudi obe izvedenski mnenji invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Višje sodišče ni kršilo določb postopka, kot to zatrjuje tožnik. Sodišče ni dolžno izvesti vseh s strani strank predlaganih dokazov, če na podlagi izvedenih dokazov ter listin v spisu utemeljeno oceni, da za zavrnitev dodatno predlaganih dokazov obstajajo upravičeni razlogi.

O nedovoljenosti dela revizije Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode in plačila rente uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je po določbi 41. člena ZPP treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode zavrnjen za znesek 480.000 SIT (sedaj 2.003,00 EUR), revizija proti tem delu sodbe ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo zaradi poklicne bolezni, kar utemeljuje s tem, da so mu zaradi prekomernih fizičnih naporov pri opravljanju težaškega dela na delovnem mestu skladiščni delavec nastale nepovratne okvare v lumbalnem in vratnem predelu hrbtenice. Uveljavlja objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca, ker je delo, pri katerem se konstantno zahteva prekomerne, velike fizične napore, ob stalni izpostavljenosti nevarnim in vnetljivim snovem, šteti za nevarno dejavnost.

Pri presoji utemeljenosti revizijskih trditev je Vrhovno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). O vrsti dela in okoliščinah opravljanja dela je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen kot skladiščnik in 24 let opravljal različna dela: barval sode, natakal goriva v sode in kante, nakladal in razkladal sode, kante ter kartonske škatle, v katerih je bil različen material, raztakal gorivo iz cistern in tehtal sode. Sodi so bili težki 160 do 300 kg, kante 20 kg in kartonske škatle 16 do 25 kg. Veliko opravil je opravljal z rokami, zlasti razkladanje in nakladanje kartonskih škatel in kant. Težja bremena (sode) je sprva nakladal in razkladal s pomočjo rampe, prenašal s kotaljenjem in dvigoval na vzvod z železno palico. Težja dela sta vedno opravljala dva delavca, kasneje pa se je za večino opravil uporabljal viličar. Delo se je največ opravljalo na prostem, ne glede na vremenske razmere. Glede na ugotovljeno Vrhovno sodišče soglaša s presojo, da delo, kakršno je opravljal tožnik pri tožencu, samo po sebi ni nevarna dejavnost, ki bi terjala večjo pozornost osebe, ki jo opravlja, kakor je to običajno v vsakdanjem življenju. Delo je obsegalo delovne naloge, ki spadajo v običajen delovni proces skladiščnika. Tudi po splošnem družbenem pojmovanju ne gre za delo, ki bi povzročalo več poškodb kot običajne dejavnosti. Čeprav gre za fizično naporno delo, ki se je opravljalo na prostem, se je strinjati s stališčem, da tudi v načinu in okoliščinah opravljanja dela ni nič takega, kar bi terjalo presojo, da gre za nevarne delovne okoliščine in povečano nevarnost za nastanek škode. Ker morajo biti za nastanek objektivne odškodninske odgovornosti kumulativno podani trije elementi (nevarna dejavnost, škoda in vzročna zveza), odsotnost enega od elementov (neizkazanost nevarne dejavnosti) izključuje nastanek toženčeve odškodninske odgovornosti.

Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov. Dokazovanje naj namreč obsega le tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Ker tožnik ni dokazal elementa nevarne dejavnosti, tudi ni bilo potrebno ugotavljati nadaljnjih elementov objektivne odškodninske odgovornosti. Iz tega razloga bi sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem, ki ga je tožnik predlagal v zvezi z obsegom in naravo škode ter obstojem vzročne zveze med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo, kot tudi pobude za nadaljevanje tega dokaza (z zaslišanjem sodnega izvedenca, soočenjem izvedenca in specialistke nevrologinje ter postavitvijo novega izvedenca) moralo zavrniti kot nepomembne. Obsežne revizijske navedbe, ki se navezujejo zgolj na odločitev o zavrnitvi pobud za nadaljevanje dokaza z izvedencem, tako za odločitev niso odločilnega pomena in se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo.

Vrhovno sodišče je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo in 2% materialne stroške, povečano za davek na dodano vrednost, znašajo 756,52 EUR (razvidni iz odmere na list. št. 201 spisa).