VSRS Sodba I Ips 274/2007

Zahtevi zagovornice obsojenega A.A. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 24.5.1956, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 23.11.1956, spremeni tako, da se obsojeni A.A. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e, da je proti pravilom mednarodnega prava sodeloval pri poboju vojnega ujetnika s tem, da je dne 1.5.1945 bil v patroli desetih mož 51. domobranske čete iz B.C., katera patrola je v D.G. zajela pri posestniku F. skritega neugotovljenega ranjenega partizana iz brigade "F." in ga nato odpeljala v Č., od tam pa z delom patrole, v kateri je bil tudi obtoženec na gozdni poti proti postojanki D., tega ustrelila, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127. členu KZ/1951.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega A.A. s sodbo z dne 24.5.1956 spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 127. členu KZ/1951 ter ga obsodilo ob upoštevanju 72. člena istega zakonika na kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 45. členu KZ/1951 mu je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je od 17.10.1955 od 17.00 ure dalje prebil v preiskovalnem zaporu. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 23.11.1956 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 88. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti krivde in kazni.

Vložnica zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je sicer konkretno ne opredeli, vendar iz obrazložitve sledi, da očita napadeni pravnomočni sodbi kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Navaja namreč, da v izreku sodbe niti v njenih razlogih ni navedeno, katera pravila mednarodnega prava naj bi obsojenec kršil. Trditev, da je obsojenec sodeloval pri poboju je povsem nedoločna, ne opisuje sostorilstva, napeljevanja ali pomoči. Z razlago pojma poboja opozarja na protislovnost izreka, njegovo nasprotje s samim seboj, na nejasnost izreka v delu, v katerem je navedeno, da je partizana ustrelila domobranska patrola, kar vse opredeli kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka očitno iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju trdi, da umor enega ujetnika, ki ga je svojevoljno ustrelil neznan član patrole, ni vojno hudodelstvo po 127. členu KZ, temveč je navaden umor. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana tudi, ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na obsojenčevo sklicevanje na amnestijo. Poudarja tudi, da kazenski zakon, po katerem je sodišče sodilo obsojencu, ni poznal kolektivne in tudi ne objektivne kazenske odgovornosti in da je vsak kazensko odgovoren samo za svoja dejanja v okviru svojega naklepa. O obsojenčevem naklepu izpodbijana sodba razen nekega namigovanja nima nobene izrecne, jasne in prepričljive ugotovitve.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Pritrjuje stališču zahteve, da je izrek sodbe pomanjkljiv, ker ne navaja blanketne norme, ki določa, da poboj vojnega ujetnika pomeni poboj proti pravilom mednarodnega prava. Ker je izrek nepopoln ne pomeni opisa dejanja, ki ima vse zakonite znake kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike iz 127. člena KZ/1951.

Odgovor Vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obsojencu je, kot sledi iz izreka prvostopenjske sodbe, očitano, da je proti pravilom mednarodnega prava sodeloval pri poboju vojnega ujetnika s tem, da je bil v patroli desetih mož 51. domobranske čete iz B.C., ki je zajela pri posestniku F. skritega neugotovljenega partizana iz brigade "F.", ga nato odpeljala v Č., od tam pa z delom patrole, v kateri je bil tudi obsojenec, proti postojanki D. in ga na gozdni poti ustrelila. Prvi del tega opisa se sklicuje na pravila mednarodnega prava in jih konkretno ne opredeli. Temeljni očitek obsojencu pa se nanaša na njegovo navzočnost v patroli, ki je zajela skritega partizana in na navzočnost v delu patrole, ki je ujetnika ustrelila.

Sodišče prve stopnje je krivdo obsojenca utemeljilo z okoliščinami, da je bil v patroli, ki je ubila ujetega partizana, da dogovor o sporazumni izvršitvi dejanja ni bil dokazan, da je obsojenec samovoljno vstopil v domobranstvo in da je "izrazil misel" glede odstranitve partizanskih simpatizerjev. Sodišče je sklepalo, da je zaradi tega "zadostno dokazano" obsojenčevo sodelovanje pri poboju ujetega partizana in da je že s tem, ko je "rad prostovoljno odhajal v patrolo" pristal na vse, kar taka patrola na svojem pohodu stori. Pritožbeno sodišče je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča ter sprejelo sklepanje, da je obsojenec pristal na vse, kar domobranska patrola izvrši na svojem pohodu ter poudarilo, da je bil sporazumen z ostalimi domobranci glede poboja partizana. Utemeljilo je tudi, da ne gre za "golo pripadništvo" v tej domobranski patroli, da bi se mogel ali smel uporabiti ukaz o splošni amnestiji z dne 3.8.1945.

Kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike je bilo predpisano v 127. členu KZ/1951 (Kazenski zakonik, Uradni list FLRJ, št. 13 z dne 9.3.1951). Po tej določbi ga je storil, kdor je proti pravilom mednarodnega prava ukazoval ali izvrševal določena dejanja, med ostalim tudi poboje. Pojasnilo k navedenemu členu se sklicuje na 3., 4., 129. in 130. člen Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki (Uradni vestnik prezidija Ljudske skupščine FLRJ, št. 6/1950 z dne 15.9.1950). Konvencija v 3. členu predpisuje postopanje pogodbenic tudi z vojnimi ujetniki ter prepoveduje med drugim (pod točko 1.a) vse vrste ubojev.

V izreku pravnomočne sodbe je sicer navedeno, da je obsojenec proti pravilom mednarodnega prava sodeloval pri poboju vojnega ujetnika, vendar blanketna norma ni konkretizirana. S tem vprašanjem se v obrazložitvi sodbe ne ukvarjata niti prvostopenjska niti drugostopenjska sodba. Zato vložnica zahteve utemeljeno navaja, da opis dejanja v zvezi z navedenim zakonskim znakom sploh ni opredeljen.

Po drugi strani velja enaka pomanjkljivost za očitek izvršitve kaznivega dejanja. V izreku je sicer navedeno, da je obsojenec sodeloval pri poboju vojnega ujetnika, kar bi kazalo na sostorilstvo, ki ga KZ/1951 ni posebej urejal. Očitek sodelovanja vsebuje le navedbo, da je obsojenec bil v patroli, ki je ustrelila ujetnika, ne pa tudi navedbe dejstev, ki bi kazala na obsojenčevo konkretno ravnanje, ki mora biti povrhu vsega še naklepno. Sklepanje, ali je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje in ali je deloval kot storilec oziroma sostorilec, napeljevalec ali pomagač, bi bilo možno le ob navedbi dejstev, s katerimi bi bila opredeljena njegova vloga pri izvršitvi tega kaznivega dejanja, ali pa bi bilo opisano njegovo ravnanje v okviru vnaprej odrejenega in načrtnega delovanja patrole, katere naloga bi bila izvrševanje pobojev vojnih ujetnikov. Zato ima prav zahteva za varstvo zakonitosti, da izrek napadene sodbe v navedenem obsegu nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 127. členu KZ ter da je v posledici te ugotovitve sodišče kršilo kazenski zakon v obsojenčevo škodo glede vprašanja ali je dejanje, za katerega se preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona, ki je narekovala ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in izrek oprostilne sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP), se vrhovno sodišče ni ukvarjalo s postopkovnimi kršitvami, uveljavljanimi v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 96. člena ZKP.