45. člen KZ

Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana. Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.

Ko dva obtoženca kršita cestnoprometne predpise, v posledici katerih pride do prometne nesreče, je potrebno upoštevati tudi načelo zaupanja v cestnem prometu in načelo defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da mora udeleženec bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev in storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. V takih primerih odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi, katerih dejanja so v neposredni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Vprašanj vzročne zveze in krivde v takšnih primerih ni mogoče razreševati po principu pretrganja vzročne zveze. Gre za stek dolžnostnega ravnanja, zato ni pomembno, kateri od udeležencev v cestnem prometu je povzročil nevarno prometno situacijo in kdo bi lahko prvi ukrepal za njeno preprečitev. Odločilna je zgolj presoja, ali je za udeleženca prometna nesreča bila objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečil.

Okoliščine, ki jih je sodišče presojalo pri odmeri kazni v zvezi z obsojenčevim psihičnim stanjem po storitvi kaznivega dejanja (da mu je za nastanek prometne nesreče žal, da je stalno v mislih pri tem dogodku in da je po nesreči zaradi duševne stiske obiskal klinično psihologinjo), niso takšne, da bi jih sodišče smelo presojati le ob predhodno danem izvedenskem mnenju.

V postopku o prekršku ni pravne podlage za smiselno uporabo določbe 45. člena KZ, po kateri sme sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen.

Odpustitev kazni po določbi 45. člena KZ storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, če ga posledice kaznivega dejanja toliko prizadevajo, da izrek kazni očitno ne bi bil upravičen, je določena kot fakultativna. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za odpustitev kazni, je tedaj odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin in sodišče z ugotovitvijo, da pogoji niso izpolnjeni, ne krši kazenskega zakona.

Storilcu malomarnostnega kaznivega dejanja je mogoče odpustiti kazen v okviru posebnega razloga, kot je opredeljen v 45. čl. KZ le tedaj, kadar posledice kaznivega dejanja storilca tako prizadenejo, da izrek kazni ne bi bil upravičen. Takšen poseben razlog mora sodišče ugotoviti in oceniti in ga ni mogoče enostavno enačiti z olajševalnimi okoliščinami, kot je storilo sodišče v obravnavanem primeru. Ocenilo je namreč, da dosedanja nekaznovanost obdolženca pred sodiščem in pred sodnikom za prekrške in dejstvo, da je pri prometni nesreči, ki jo je zakrivil, hude telesne poškodbe utrpel njegov oče, s katerim ima obdolženec dobre odnose, predstavljajo posebne razloge za odpustitev kazni. V svoji pritožbi zato državni tožilec pravilno ugotavlja, da niti iz zagovora obdolženca, niti iz izpovedbe očeta ni bila razvidna nobena prizadetost glede posledic prometne nesreče, naštete okoliščine pa so lahko zgolj olajševalne. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo in

V primeru kaznivih dejanj po 3. in 1. odstavku 133. člena KZ-77 in 2. ter 1. odstavka 244. člena KZ so v temelju podane iste oblike izvršitvenih ravnanj. Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP je sodišče druge stopnje dolžno v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe. Ta zahteva pa velja le za presojo tistih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva. V nasprotnem primeru bi lahko bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Oblike napeljevanja, med katere sodi tudi nagovarjanje, so vselej storitvena ravnanja (ne pa tudi opustitvena).

Stališče, da ni identičnosti oziroma pravne kontinuitete med kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po 2. odstavku 133. člena KZ-77 in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ, ni pravilno: gre za iste oblike izvršitvenih dejanj, pri opredelitvi premoženjske koristi opuščena protipravnost v 1. odstavku 244. člena KZ v primerjavi z 2. odstavkom 133. člena KZ-77 ne pomeni, da je določba prejšnjega zakona dekriminirana, vsebinsko pa tudi ni razlik v opredelitvi storilca kaznivega dejanja.

Določba 3. točke 2. odstavka 126. člena KZ zajema primere, ko oseba, ki sama po sebi nima statusa uradne osebe, v določenih primerih opravlja dejanja, kakršna sicer opravlja uradna oseba. Glede na to bi tudi učitelj lahko imel v določenih primerih lastnost uradne osebe, npr. ko izdaja spričevala, diplome in morebitne druge uradne listine, pri čemer bi veljal takšen status le v zvezi s temi delovnimi dolžnostmi. Pri opravljanju pedagoškega dela, katerega vsebina je poučevanje, vzgoja in tudi zagotavljanje discipline, pa učitelj ni uradna oseba.

Določbo 2. odstavka 44. člena KZ lahko razlagamo le tako, da lahko sodišče ob izrekanju omiljene kazni prekorači omejitve iz 43. člena KZ in je torej omejeno le s splošnim spodnjim minimumom za posamezno vrsto kazni. Ker pa je sodišče tudi v takem primeru vezano na izrek kazni, ne more izreči sodnega opomina. Če so izpolnjeni pogoji za odpustitev kazni iz 45. člena KZ in je kaznivo dejanje storjeno v takšnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahko, lahko sodišče izreče storilcu sodni opomin.

Sodišče lahko stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila izreče le ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi (tretji odstavek 35. člena KZ), zato je sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu kazen po določbi 45. člena KZ odpustilo, z izrekom te stranske kazni v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon.