VSRS Sodba I Ips 72/2006 in I Ips 237/2007

1. Zahteva zagovornika obsojenega A.P. zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka se zavrne.

2. Zahtevi zagovornika obsojenega A.P. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni A.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i obtožbe, ker je po objavi Resolucije Informbiroja, ki je vsebovala direkten poziv narodom Jugoslavije na rušenje obstoječe državne ureditve in najvišjih predstavnikov oblasti, bil na razpolago le-tej in z namenom, da bi realiziral cilje Resolucije, vnašal med pripadnike svoje enote sovražno propagando, usmerjeno v ogrožanje obstoječe ureditve v državi in je kot tak:

a) V mesecu avgustu 1948. leta, pred st. vodnikom B.P. in vojakom B.D. govoril, da naš tisk laže, da se mu nič ne sme verjeti in da bi mi že zdavnaj šli naprej, če bi bilo res to, kar piše Borba; v mesecu decembru 1948. leta in v začetku 1949. leta pa je govoril, da se strinja z Resolucijo Informbiroja, da je vse res kar radijske postaje govorijo o Jugoslaviji in je še dodal: Glej, kako vse vedo, kaj se dogaja v naši državi, za Partijo pa je govoril, da ne skrbi prav na ljudi, da je razlika med organiziranimi in neorganiziranimi in da člani Partije dobijo zaposlitev na vsakem koraku, za ostale pa je težko, ker se nihče ne briga za njih.

b) Dne 24.8.1949. leta je pred zastavnikom T.Ž. in vojakom B.D., medtem ko so vsi skupaj poslušali radijska poročila rekel, da bi Jugoslavija, če bi prišlo do vojne, bila poražena v parih dneh in da on že ve, kaj bi tedaj delal in na koga bi on streljal.

c) Večkrat je govoril pred podporočnikom R.Z. in ostalimi pripadniki svoje enote, da so oficirji nesposobni, da ničesar ne znajo, da bo on izgubil zdravje v armiji, da je v Nemčiji dobro živel in da mu je žal, ker ni ostal tam, kjer je imel vsega, za podoficirje pa je rekel, da so prišli od ovc, da ničesar ne znajo, za zastavnika D.M. pa je rekel, da ni za oficirja in da ga on ne bi imel ...

(ostalo izpuščeno kot nečitljivo)

hvalil je nemško vojsko in vojsko bivše Jugoslavije, da je nemška vojska bila disciplinirana, da je v stari Jugoslaviji vojska bila disciplinirana in so vojaki bili dobro izučeni, da pa so naši podoficirji v strganih oblekah in da se od njih samo zahteva naj izvršujejo povelja.

S čimer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 9. člena, v zvezi z 2. členom ZKND.

Stroški oprostilnega dela kazenskega postopka bremenijo proračun.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zahtevo obsojenega A.P. za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča v Sarajevu z dne 2.7.1949, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Beogradu z dne 30.9.1949 zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeni sklep je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka "175. člena" (pravilno: 371. člena) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in dovoli obnovo kazenskega postopka zoper obsojenca. "Podrejeno" pa je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper navedeno pravnomočno sodbo vojaškega sodišča iz istih razlogov, kot je izpodbijal sklep, smiselno pa tudi zaradi "kršitve materialnega prava". Predlagal je, naj Vrhovno sodišče sodbo v celoti razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na vloženi zahtevi predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo, vloženo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka, zavrne kot neutemeljeno, delno pa ugodi zahtevi zoper sodbo vojaškega sodišča, ki naj jo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 9. člena, v zvezi z 2. členom ZKND.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, slednji se je o njem tudi izjavil.

1Zahteva zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, ki je prestal pritožbeni preizkus, zavrnilo zagovornikov predlog za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Ta razlog je podan, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

Po opravljenem po izvedbenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagani dokazi (ponovno zaslišanje obsojenca in prič - A.P., K.V. in V.L.) obnove ne utemeljujejo: v zvezi s kaznivim dejanjem sovražne propagande (točka 2 sodbe vojaškega sodišča) obsojenec, razen svojega zagovora, ni ponudil nobenega novega dejstva ali dokaza, zaslišane priče pa o samem dejanju tudi niso vedele povedati ničesar, ker niso bile navzoče.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper pravnomočen sklep, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi za obnovo postopka, se Vrhovno sodišče omeji zgolj na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve in ki so bile storjene v postopku izdaje pravnomočnega sklepa. Vložena zahteva tovrstnih kršitev ne uveljavlja. Izrecno se sklicuje na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po bliže ne opredeli, in tudi v obrazložitvi ne utemelji. S tem, ko zanika, da bi priče V.Z., M.N. in R.S. obsojenca "direktno obremenile" za kaznivo dejanje vojnega zločina, ki ga nikoli ni priznal, in ko izpovedbam prič, zaslišanih v po izvedbenem postopku, daje drug dokazni pomen, kot izpodbijani sklep, v bistvu graja dokazno oceno, na kateri temelji zavrnitev predloga za obnovo kazenskega postopka. Izpodbija torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

2Zahteva zoper sodbo vojaškega sodišča je deloma utemeljena.

Zahtevi ni mogoče odreči utemeljenosti, kolikor navaja, da dejanje, opisano pod točko 2, nima znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 9. člena ZKND, in da po takrat veljavni zakonodaji ni storil nobenega kaznivega dejanja, četudi bi res storil, kar se mu očita.

Načelo zakonitosti je v Ustavi Republike Slovenije (28. člen) uveljavljeno kot ena temeljnih človekovih pravic, hkrati pa je tudi eno temeljnih jamstev v materialnem kazenskem pravu. Z zahtevo po določnosti (lex certa) zakonodajalcu in tudi uporabniku zakona zapoveduje jasno in natančno razmejitev med tistim, kar je in kar ni kaznivo dejanje. Opredelitev kaznivega dejanja kot historičnega in dokazljivega dogodka med drugim terja določno opredelitev izvršitvenega dejanja (posamezne zakonske inkriminacije ali kazensko-pravnega očitka kaznivega dejanja) z navedbo konkretnih okoliščin in (včasih) tudi posledic takšnega ravnanja. Le tako je v okviru načela zakonitosti zadoščeno tudi zahtevi po določni opredelitvi kaznivega dejanja.

Materialno pravni temelj izpodbijane sodbe v točki 2 je kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 9. člena ZKND. To kaznivo dejanje je storjeno, če propaganda ali agitacija vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

V obravnavanem primeru je takšen poziv zatrjevan zgolj v opisu abstraktnega dejanskega stanu in je v bistvu prepis zakonske norme. Nadaljnji opis kaznivega dejanja pa je brez sleherne konkretizacije zatrjevanega poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve v tem smislu, kako naj se vedejo osebe, ki so jim izjave namenjene. Opisano ravnanje objektivno torej ne pomeni poziva na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, pač pa zgolj izražanje obsojenčevih kritičnih pripomb na razmere v tedanji Jugoslaviji in vojski, na objektivnost tiska itd. Takšno ravnanje - izražanje mnenj pa ni kaznivo niti po tedanji in še manj po veljavni kazenski zakonodaji.

Ker je po navedenem podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja zagovornik, je Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodilo in izpodbijano sodbo vojaškega sodišča v točki 2 spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 9. člena ZKND, za katero je bil pravnomočno obsojen (prvi odstavek 426. člena ZKP).

Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun (prvi odstavek 96. člena in 98.a člen ZKP).