VSRS Sodba in sklep I Ips 270/2006 in I Ips 288/2006

I. Zahteva zagovornice obdolženega D.J. zoper sklep Okrajnega sodišča v Kopru z dne 17.7.2006, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 21.7.2006, se zavrne.

II. Zahteva zagovornice obdolženega D.J. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16.7.2006, v zvezi s sklepom istega sodišča z dne 19.7.2006, se zavrže.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 16.7.2006 odredil pripor zoper obdolženega D.J. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunaj obravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 19.7.2006 zavrnil pritožbi obdolženega D.J. in njegove zagovornice.

Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 17.7.2006 iz enakega pripornega razloga zoper obdolženca podaljšalo pripor še po vloženem obtožnem predlogu. Višje sodišče je s sklepom z dne 21.7.2006 pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obdolženega D.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga zoper sklep o priporu z dne 16.7.2006, ki da je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 21.7.2006. Uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP in zatrjuje, da niti eden od treh zakonskih pogojev za pripor pri obdolžencu ni podan. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani(a) sklep(a) razveljavi in obdolženca izpusti na prostost.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na vloženo izredno pravno sredstvo navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, saj vložnica po vsebini uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora je prepozna, zahteva zoper sklep o podaljšanju pripora pa ni utemeljena.

Zagovornica obdolženega D.J. je v zahtevi navedla, da jo vlaga zoper prvostopenjski sklep o odreditvi pripora, ki da je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Kopru, ki ga tudi citira, čeprav se slednji sklep nanaša na zavrnitev zagovorničine pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora. Glede na navedbo obdolženčeve zagovornice, da se z navedenimi razlogi v obrazložitvah obeh sklepov ne more strinjati, pri čemer se prvi nanaša na odreditev, drugi pa na podaljšanje pripora, je Vrhovno sodišče štelo, da vložnica iz enakih razlogov izpodbija obe pravnomočni odločbi o priporu.

Glede odločitve pod točko I Vložnica v zahtevi navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi D.J. storil očitano kaznivo dejanje, da pri njem ni podan razlog ponovitvene nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP ter da podaljšanje pripora zoper obdolženca ni neogibno potrebno za varnost ljudi. Vendar pa takšne trditve opira na lastno oceno okoliščin, pomembnih pri presoji pogojev za pripor, in ne na dejstva, kot jih je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora ugotovilo sodišče. Da je tako, je razvidno tudi iz navedbe, da se obdolženec ne more strinjati z razlogi, navedenimi v obrazložitvi sklepa, da policistom ni grozil, pač pa da jim je glede na njihovo brutalno ravnanje povedal, da jih bo tožil. V nasprotju s to trditvijo pa vložnica nato zatrjuje, da zgolj enkratna verbalna grožnja policistom ne zadošča za sklepanje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, da obdolženec ni imel namena grožnje uresničiti, saj je bil tisti, za katerega je zatrjeval, da ga bo naučil streljati (Ž.Č.) v priporu. Prav tako vložnica ponuja drugačno dokazno presojo z navedbami, da je obdolženec Ž.Č., ki je streljal na policista na K. štiri dni pred obravnavanim življenjskim primerom, poznal komaj nekaj dni in da zato ni mogoče pričakovati, da bi se obdolženi D.J. zanj izpostavljal in tudi sklepati o tem, da je vedel, da namerava Ž.Č. streljati na policista. Vložnica zavrača tudi presojo okoliščin, pomembnih pri neogibnosti pripora zoper obdolženca zaradi zagotovitve varnosti policistov z utemeljitvijo, da je objekt varstva v danem primeru policist, ki je profesionalec in vešč obrambe in napada, kar pa da ob upoštevanju dejstva, da pri hišni preiskavi, opravljeni pri obdolžencu, niso bili zaseženi predmeti, ki bi "kazali na storitev kaznivega dejanja", kaže, da je zgrešeno sklepanje, da je obdolženec sploh zmožen uresničiti grožnje, "četudi bi bile izrečene". Z vsemi temi navedbami vložnica po vsebini ponuja lastno oceno dejstev, pomembnih pri odločitvi o podaljšanju pripora, in ne izhaja iz dejstev, ugotovljenih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Zato z zahtevo ne izpodbija zakonitosti, ampak pravilnost napadenega pravnomočnega sklepa. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica, niso podane, saj je zahtevo zoper sklep o podaljšanju pripora vložila zgolj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je njeno zahtevo, naperjeno zoper to odločbo, na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede odločitve pod točko II Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti tudi zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora. Obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP smejo po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP vložiti to izredno pravno sredstvo v roku osmih dneh od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo.

Iz vročilnice je razvidno, da je bil sklep zunaj obravnavnega senata z dne 19.7.2006 obdolženemu D.J. vročen istega dne. Glede na to, da se dan, ko je bila opravljena vročitev, po 2. odstavku 88. člena ZKP ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prvi naslednji dan, je treba ugotoviti, da bi bila zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper sklep o odreditvi pripora vložila obdolženčeva zagovornica, pravočasna, če bi to storila najpozneje (v četrtek) 27.7.2006. Ker pa je zahtevo vložila štiri dni pozneje, je to storila prepozno in je zato Vrhovno sodišče zahtevo, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.