VSRS Sodba I Ips 150/2003

Zahteva obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom po predlogu obsojenega D.G. za spremembo pravnomočnih sodb in izrek enotne kazni v smislu 1. točke 1. odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojencu izrekel enotno kazen 19 let in 2 meseca zapora, upoštevajoč kazen 16 let zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 14.5.2001 in kazen 3 leta in 8 mesecev zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 6.3.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.9.2002. V izrečeno kazen mu je na podlagi 48. člena KZ vštel v celoti prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju in čas prebit v priporu od 26.10.1994 do 29.6.1995.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je obsojenec vložil dne 18.3.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona in kršitve 28. člena Ustave RS. Meni, da enotna izrečena kazen ne bi smela presegati 15 let zapora. Vsa kazniva dejanja so namreč bila storjena pred aprilom leta 1999 in po takratni zakonodaji za tovrstna kazniva dejanja ni bilo mogoče izreči višje kazni od 15 let zapora.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec se namreč ne more uspešno sklicevati na določbo 3. člena KZ, ko gre za nepravo obnovo postopka. V tem primeru gre namreč za procesno možnost združitve pravnomočno izrečenih kazni, če niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Sodišče torej uporabi procesni predpis, ki velja v času izreka enotne kazni, torej določbo 1. odstavka 407.

člena ZKP, uporabi pa tudi določbe takrat veljavnega KZ, ki prav v takšnem primeru skladno z določbo členov 46., 47. in 48 določajo izjemo, ki omogoča prekoračiti splošni maksimum 15 let do 20 let zapora. To so namreč procesne določbe v materialnem zakonu, zato se uporabijo tiste, ki veljajo ob izrekanju enotne kazni v nepravi obnovi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 3. člena KZ se za storilca uporabi zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Edino izjemo predvideva 2. odstavek istega člena, ki dovoljuje uporabo določene zakonske določbe z učinkom za nazaj, vendar le, če je novi kazenski zakon, ki je bil izdan že po storitvi kaznivega dejanja, za storilca milejši. Gre torej za jamstvo, da nihče ne more biti kaznovan za več in za hujšo kazensko sankcijo, kot jo določa zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Ker pa praviloma ni od storilca odvisno, kdaj po storitvi kaznivega dejanja bo zoper njega uporabljen kazenski zakon, je ustavno načelo zakonitosti v 2. odstavku tega člena KZ konkretizirano tako, da se pri uveljavljanju tega načela upoštevajo poleg določb zakona, veljavnega ob storitvi kaznivega dejanja ali ob izreku sodbe, še tudi vsi vmesni kazenski zakoni.

Zakone pa ni mogoče ocenjevati kot milejše le po določeni kazni zunaj posameznih primerov, oziroma je potrebno primerjati zakone na podlagi vseh tistih določb, ki se morajo v konkretnem - obravnavanem primeru uporabiti zoper določenega storilca zaradi določenega kaznivega dejanja, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki je za storilca milejši.

Utemeljeno obsojenec ugotavlja, da je v času, ko so bila storjena kazniva dejanja, za katera mu je bila z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo izrečena enotna kazen, KZ, ki je v 2. točki 2. odstavka 47. člena določal kot najvišjo kazen za kazniva dejanja, storjena v steku, kazen 15 let zapora ter da je bilo možno izreči višjo kazen, to je do 20 let zapora šele z novelo KZ, ki je začela veljati 23.4.1999.

Torej bi sodišče za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena pred uveljavitvijo Sprememb in dopolnitev KZ obsojencu, če bi uporabilo določbo 1. odstavka 48. člena KZ (odmera kazni obsojencu) lahko izreklo le enotno kazen 15 let zapora, lahko pa bi se tudi odločilo, glede na del že prestane kazni (če bi ugotovilo, da je izpolnjen pogoj o nesorazmerno majhnem neprestanem delu prejšnje kazni), da od načela določb o izrekanju enotne kazni odstopi - torej, da bo obsojenec po prestani prejšnji kazni odšel na prestajanje kazni, izrečene z zadnjo sodno odločbo.

V obravnavani kazenski zadevi je vrhovno sodišče pooblaščeno le za presojo izpodbijane odločbe (ne pa ostalih odločb izvenobravnavnega senata, s katerimi je sodišče v smislu 1. točke 1. odstavka 407.

člena ZKP obsojencu izrekalo enotne kazni). Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen 19 let in 2 meseca zapora, pri čemer je pri izreku te kazni upoštevalo kazni 16 let zapora in 3 leta in 8 mesecev zapora. Če bi vrhovno sodišče ob ugotovljeni kršitvi zakona izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ne bi izreklo enotne kazni, bi s tem postavilo obsojenca v slabši položaj, saj bi ta glede na dejstvo, da je kazen 16 let zapora že v celoti prestal, moral prestati še kazen 3 leta in 8 mesecev zapora, oziroma bi moral prestajati kazen, ki bi bila za 6 mesecev višja od kazni, ki mu jo je izreklo sodišče z izpodbijano sodbo. Za takšno spremembo pa obsojenec nima pravnega interesa (1. odstavek 421. člena ZKP).

Ker torej okrožno sodišče z izpodbijano odločbo ni kršilo določb zakona v škodo obsojencu, je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.