VSRS Sodba I Ips 79/99

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v zvezi s postopkom o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega D.K. za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, storjene v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, po 1. odstavku 52. člena KZ RS, v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ. Po 52. členu KZ SFRJ je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh let zapora in s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo tako, da je prvostopno sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu D.K. namesto pogojne obsodbe izreklo kazen 1 leta in 3 mesecev zapora, v ostalem pa je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obtoženca je pritožbeno sodišče oprostilo povprečnine pred pritožbenim sodiščem.

Obsojenčev zagovornik je 3.2.1999 vložil na okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Napačni zaključki sodišča v zvezi z subjektivnim odnosom storilca pri storitvi kaznivega dejanja niso kršitev kazenskega zakona, ampak lahko pomenijo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in v obravnavanem primeru takšne kršitve sodišču tudi ni mogoče očitati. Prav tako sodišče ni kršilo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj razlogi sodbe niso v medsebojnem nasprotju, kot zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. Sodišče je odločilna dejstva, ki se nanašajo na storilčev naklep (krivdo), zadovoljivo utemeljilo in tudi pojasnilo okoliščine v zvezi s prištevnostjo obdolženca (obsojenca) v skladu z izvedeniškim mnenjem.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi ugotavlja, da je prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja, napačno pa je uporabilo kazenski zakon, ko je ugotovilo, da so v ravnanju obsojenega D.K. podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, storjene v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Po mnenju vložnika ni pravilna pravna opredelitev v obeh napadenih sodbah, da gre za kaznivo dejanje po 1. odstavku 52. člena KZ RS ampak gre za kaznivo dejanje po 4. odstavku tega člena, s čimer naj bi bil kazenski zakon kršen na škodo obsojenca.

Navedena kršitev kazenskega zakona po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. V napadeni prvostopni sodbi je bil obsojeni D.K. spoznan za krivega, da je v stanju, ko je bila zaradi vinjenosti njegova sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti njegov pomen bistveno zmanjšana, I.U. tako hudo telesno poškodoval, da je bilo zaradi tega v nevarnosti njegovo življenje, s tem da ga je dne 12.12.1992 okoli 19.00 ure na dvorišču stanovanjske hiše na P. pri M., zabodel s kuhinjskim nožem z dolžino rezila 12 cm v levo stran prsnega koša in mu pri tem poškodoval prepono, prerezal želodec in poškodoval srčno ovojnico, kar vse so poškodbe, zaradi katerih je bilo oškodovančevo življenje v nevarnosti. Navedeno dejansko stanje je bilo kot pravilno in popolno sprejeto v napadeni sodbi sodišča druge stopnje. Obe sodišči sta dejanje, kot je že uvodoma navedeno, pravno opredelili po 1. odstavku 52. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ.

1odstavek 52. člena KZ RS določa, da je posebno huda telesna poškodba podana, kadar kdo koga tako hudo telesno poškoduje ali mu prizadene tako hudo škodo na zdravju, da je bilo zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali vsaj za vselej znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa ali pomemben organ, ali je postal poškodovani zaradi tega za vselej nezmožen za vsakršno delo ali je ostal skažen, ali mu je bilo za vselej hudo okvarjeno zdravje. Ko je obsojenec s prizadejano poškodbo poškodovanca tako hudo telesno poškodoval, da je bilo v nevarnosti zaradi škode na zdravju njegovo življenje, glede na opis dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni nobene podlage za pravno opredelitev po 4. odstavku 52. člena KZ RS. V opisu dejanja ni namreč nobenega elementa iz 4. odstavka tega člena, ki določa, da je to dejanje podano, če je storilec dejanje iz 1. ali 2. odstavka tega člena storil na mah, ker ga je poškodovanec brez njegove krivde z napadom in hudimi žalitvami močno razdražil. Kolikor vložnik meni, da rezultati dokaznega postopka nakazujejo na obstoj elementov iz 4. odstavka 52. člena KZ RS, s tem napada pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa glede na 2. odstavek 420.

člena ZKP ne more biti predmet presoje v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom - zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je ta razlog izrecno izključen. Po oceni Vrhovnega sodišča pa tudi ni podlage za precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v obeh napadenih sodbah, zoper kateri je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato za uporabo 427. člena ZKP ni podlage.

Vložnik meni, da je podana bistvena kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v tem, da je prvostopno sodišče v razlogih sodbe obrazlagalo obsojenčevo razdraženost, razburjenost, kratkotrajnost afekta nad kontrolo zavesti, sočasno pa ugotavljalo, da je obsojenec ravnal s premišljenim naklepom. Takšni razlogi naj bi bili po oceni vložnika v nasprotju s samim s sabo, s čemer naj bi bila podana očitana kršitev. Ob tem še pojasnjuje, zakaj se obsojenec zoper prvostopno sodbo ni pritožil, ko jo je sprejel glede na to, da se zaveda svoje odgovornosti v pričakovanju, da bo ta ostala nespremenjena, kot je to v končni besedi predlagal celo zastopnik obtožbe, kateremu očita, glede na to, da je bila s strani obtožbe vložena pritožba, nekorektno zastopanje pritožnika, ki je spravil obrambo v zmoto.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Ni nasprotja med krivdorekom prvostopne sodbe in razlogi te sodbe o krivdi - direktnem naklepu ter prištevnosti - bistveno zmanjšani prištevnosti. Ko je na osnovi izsledkov izvedenca psihiatra prvostopno sodišče sprejelo zaključek o bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca ob storitvi dejanja iz razlogov, ki niso na strani oškodovanca, s tem ni obrazlagalo, kot zmotno misli vložnik, elementov posebno hude telesne poškodbe storjene na mah. Konfliktna situacija med obsojencem in oškodovancem, ki je dovedla do kaznivega dejanja, je bila pogojena poleg alkoholiziranosti obsojenca še z njegovimi posebnimi psihičnimi lastnostmi, ne pa z oškodovančevim napadom, o čemer vsebuje prvostopna sodba povsem zadostne in sprejemljive ter pravilne razloge, zato vložnik tudi z navedenim očitkom bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena od očitanih kršitev zakona, zahtevo za varstvo zakonitosti vložnika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine v zvezi s postopkom o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na 4. odstavku 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP.