12. člen KZ

Skrajna sila in dejanje majhnega pomena sta instituta kazenskega prava, ki izključujeta protipravnost vsak zase in ne moreta biti podana hkrati, oziroma podrejeno, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Če je bil obsojenec deležen soobsojenčevega fizičnega in psihičnega nasilja, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ni mogoče obravnavati kot ravnanje pod vplivom sile oziroma grožnje v smislu 13. člena KZ.

Pojav novih oblik kriminalitete, ki v času, ko je bilo inkriminirano kaznivo dejanje velike tatvine, še niso bili znane, ne pomeni, da novih oblik kriminalitete, ni mogoče subsumirati pod že znana kazniva dejanja, če seveda obstajajo v ravnanju storilca vsi znaki kaznivega dejanja. Po že ustaljeni sodni praksi pa tudi uporaba ponarejene magnetne kartice s skopiranim magnetnim zapisom prave bančne kartice na bančnem avtomatu pomeni vdor v zaprt prostor, to je v varnostni sistem bančnih avtomatov. Kaznivo dejanje po 1. odst. 242. člena KZ se glasi: kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem vnese kakršenkoli podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema ali kako drugače vdre v informacijski sistem, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali drugemu povzročil premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do treh let. Čeprav beseda "kdor" nakazuje, da je lahko storilec kdorkoli, pa nadaljnje besedilo navaja, da je dejanje mogoče storiti le pri gospodarskem poslovanju. Dejstvo, da mora biti dejanje storjeno pri gospodarskem poslovanju, pa zoži krog možnih stor

Zaradi osebne spremenjenosti obtoženca v posledici razvoja sindroma odvisnosti od alkohola in alkoholnega psihoorganskega sindroma, vpliva odnosov v družini ter čustveno nasičenost situacije, katere ni načrtoval, je v celoti sprejemljiv zaključek, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V okviru te je ravnal z direktnim naklepom kar dokazuje uporabljeno sredstvo, moč zamaha in dejstvo, da oškodovancu - očetu ni pomagal. Dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu, saj manjka za to potreben element istočasnosti protipravnega napada in neizogibno potrebne obrambe. Po odvzemu palice očetu ta ni več bil v fazi napada in glede tega obtoženec tudi ni bil v zmoti (putativni silobran), saj oškodovanec ni storil ničesar več. Zaradi napada in ne odvračanja kakšne druge nezakrivljene nevarnosti pa ni mogoče govoriti tudi o skrajni sili. Zatrjevano ravnanje v smislu IV. odst. 135. čl. KZ - na mah pa izključuje okoliščina, da napad in žaljivke s strani oškodovanca pri normalno občutljivem človeku objektivno ne bi povzročile reakcije katero je izkazal obtoženec. To je pripisati njegovim subjektivnim lastnostim in stanju, v katerem se je takrat

Pritožbene navedbe, da je obd. bil med vožnjo z motornim kolesom tako vinjen, da je bil neprišteven in kazensko neodgovoren, so neutemeljene, ker je zavestna malomarnost dokazana.