VSRS Sodba I Ips 72/98

Zahteva zagovornice obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.10.1996 obtoženega A.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ, mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen eno leto in 6 mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let in s posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev povrne povzročeno škodo v znesku 813.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.09.1990 dalje do plačila. Po določilu 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obtožencu naložilo, da je dolžan v korist družbenega kapitala povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 813.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 04.12.1997 pritožbi zagovornice obtoženca deloma ugodilo in z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je znesek, ki je naložen obtožencu v plačilo, znižalo na 656.500,00 SIT, v ostalem pa je to pritožbo, pritožbo državnega tožilstva pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri v uvodu uveljavlja vse razloge po 1. odstavku 420. člena ZKP in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

V obrazložitvi zahteve vložnica navaja, da je izrek sodbe nesklepčen in nerazumljiv, ker v njem ni navedeno, na katerega od treh možnih načinov, določenih v 244. členu KZ, naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje in je zato podana bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Nadalje vložnica opozarja, da je bilo v podjetju obsojenca 68 delavcev, zato ni moč govoriti, da je obtoženec odredil tajnici, naj odpre fiktivne potne naloge za vseh 64 zaposlenih delavcev podjetja. Štirim delavcem potni nalogi niso bili izdani in ni mogoče govoriti, da so potne naloge dobili vsi delavci podjetja, kot je to zapisano tako v izreku sodbe kot v obrazložitvi. Podano je tako nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v njenem izreku in samo listinsko dokumentacijo, s tem pa je podana še ena bistvena kršitev določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavek 371. člena ZKP). Po mnenju vložnice napačna navedba števila delavcev tudi kaže, da potni nalogi niso bili fiktivni in naloge, ki naj bi jih delavci opravili po potnih nalogih, lažne. Potni nalogi formalno nikoli niso bili zaključeni, to je obtoženec pojasnil, pa je sodišče njegovo izjavo zavrnilo, ne da bi povedalo zakaj. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, podana je še ena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371.

člena ZKP. Ker pritožbeno sodišče ugovorov o pritožbi v zvezi s tem ni presodilo, je podana kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP.

Vložnica nadalje navaja, da je imelo inkriminirano ravnanje obsojenca podlago v sklepu Delavskega sveta z dne 19.07.1990, v okviru pooblastila, ki mu je bilo s tem sklepom dano, je obtoženec po oceni vložnice potem tudi ravnal. Njegovo ravnanje zato ni protipravno oziroma nezakonito.

Vložnica nadalje ugotavlja, da je element kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ namen oškodovanja, tak namen pa obtožencu ni bil dokazan.

Z očitanim dejanjem po mnenju vložnice podjetju tudi ni nastala škoda. Zaradi izplačila akontacij potnih nalogov se je spremenil samo ustroj sredstev, višina družbenega kapitala je ostala nespremenjena. Nekateri delavci so potne naloge in denar vrnili, nekateri so potne naloge že zaključili, drugi jih bodo morali zaključiti in to le na podlagi opravljenega dela. V zvezi z navedenim se vložnica sklicuje na mnenje Revizijske hiše R., S. & P. in na stališče družbenega pravobranilca z dne 16.11.1994. Vložnica še dodaja, da je lastninjenje podjetja bilo izvedeno v skladu z veljavnimi predpisi, kar tudi dokazuje, da do oškodovanja družbenega premoženja ni prišlo. Graja stališče pritožbenega sodišča, ki ne sprejema strokovnega mnenja pooblaščenega revizorja. Ker sodišče o tem nima razlogov, je po mnenju vložnice podana kršitev določb kazenskega postopka.

Škode po stališču vložnice zahteve v nobenem primeru ni bilo. Štiri inačice o višini škode pa po njenem mnenju zbujajo najmanj dvom, v katerem je treba ravnati v korist obsojenca. Po stališču vložnice obsojenec ni uresničil niti enega znaka očitanega kaznivega dejanja.

V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku ni navedeno, komu je treba plačati določeni znesek, izrek sodbe je tako po mnenju vložnice pomanjkljiv in je podana nova kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec svetnik je v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da ugovori zagovornice niso utemeljeni. V izreku sodbe sodišča prve stopnje so navedena vsa dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ in je izrek sodbe razumljiv. Državni tožilec še ugotavlja, da zagovornica v nadaljnjih izvajanjih v resnici uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, to je razlog, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prva točka 1. odstavka 359. člena ZKP med drugim določa, da morajo biti v obsodilni sodbi navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Takšna dejstva in okoliščine so v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe navedena, res pa v abstraktnem dejanskem stanu, ki je tudi naveden v izreku, ni naveden nobeden od treh izvršitvenih oblik. Ta nedoslednost pa ne predstavlja niti kršitve navedene določbe (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP) niti kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv). Po navedeni določbi 359. člena ZKP abstraktni dejanski stan ni nujna sestavina izreka obsodilne sodbe, medtem ko je inkriminirano dejanje obsojenca opisano tako, da vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ in je na podlagi tega opisa tudi razvidno, da je bilo dejanje storjeno z izrabo položaja.

Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno, ali je odredba direktorja tajnici, naj odpre fiktivne potne naloge, zajela vse zaposlene delavce, ali pa 64 od 68 zaposlenih, v zvezi s tem zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vprašanje, ali so bili nalogi, katerih izdaja se obsojencu očita, res fiktivni ali ne, je dejansko vprašanje, prav tako je v sferi dejanskega stanja tudi dokazna ocena obtoženčevega zagovora v zvezi s temi nalogi. Ugovori vložnice glede tega predstavljajo uveljavljanje nepravilnega dejanskega stanja, to pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je ugovore glede fiktivnosti potnih nalogov presodilo in se je v zvezi s tem (dejanskim) vprašanjem strinjalo s stališči sodišča prve stopnje. Kršitev določbe 1.

odstavka 395. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče ni posebej in izrecno odgovorilo na nerelevanten pritožbeni ugovor, se je pa v zvezi s tem sklicevalo na obrazloženo stališče prvostopenjske sodbe, zato ni podana.

Na ugovor vložnice, da je imel obsojenec za svoje ravnanje pooblastilo v sklepu delavskega sveta, je pravilno že odgovorilo pritožbeno sodišče. Obsojenec je bil kot direktor odgovoren za zakonito poslovanje podjetja in ga sklep delavskega sveta takšne odgovornosti ni mogel razbremeniti. V kolikor vložnica v zvezi s tem izpodbija obstoj zavesti o protipravnosti ravnanja, pa zopet uveljavlja vprašanje o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, tako kot tudi z zatrjevanjem, da ni dokazov, da je skušal prikriti prenos družbenih sredstev v zasebno lastnino in da do škode sploh ni prišlo.

Pri vseh dejanskih vprašanjih o tem, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, sta sodišči prve in druge stopnje presojali v skladu s 1.

odstavkom 18. člena ZKP, to je v skladu z načelom proste presoje dokazov, po katerem sodišče ni vezano na posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Prvostopenjsko sodišče in sodišče druge stopnje sta pojasnili svojo presojo oziroma navedli razloge o ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah. Nestrinjanje obrambe z ugotovitvami o dejstvih ne more predstavljati kršitve zakona, prav tako nestrinjanje z razlogi sodbe ne predstavlja kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku je po mnenju vložnice nastalo tehnično vprašanje, komu naj obsojeni plača dosojeni znesek glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje določili, da ga je treba plačati v korist družbenega kapitala, kar pa je abstrakten pojem in ne pomeni oškodovanca v kazenskopravnem smislu. Vložnica v zvezi s tem zatrjuje, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa ne pove katera. Takšnega ugovora Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni moglo preizkusiti. Neizvršljivost izreka o premoženjskopravnem zahtevku ne more biti v škodo obsojenca in ne predstavlja kršitve kazenskega zakona ali postopka.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, zahteva pa je vložena v navedenih delih tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.