VSRS Sodba I Ips 242/98

Zahteva zagovornice obs. R.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. R.T. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.5.1998 spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in obsojen na 8 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 4.5.1998 dalje. Na podlagi 40. člena KZ mu je sodišče prve stopnje izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo 5 let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.7.1998 deloma ugodilo pritožbi zagovornice obsojenca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obs. R.T. po 1. odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 311. člena KZ določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let, ter odločilo, da se določena stranska kazen izgona tujca iz države izvrši. Sicer pa je pritožbo zagovornice obs. R.T. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. R.T., ki je do pravnomočnosti sodbe zagovarjala obsojenca po uradni dolžnosti, je dne 7.10.1998 na podlagi pooblastila obsojenca z dne 7.7.1998 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. Uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, podrejeno pa predlaga, da se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se ugodi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker je napačna razlaga izpodbijane sodbe, da morajo biti tisti, ki se jih spravlja čez mejo, organizirani v skupino, ne pa storilec, ki drugega spravi čez mejo. Po njegovem mnenju že gramatikalna razlaga pove, da mora biti storilec "v organizirani skupini", oni, ki je spravljen čez mejo, pa je lahko samo ena oseba, ker zakon pravi "spravi drugega", ne pa "spravi organizirano skupino". Zato kaznivo dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni kaznivo dejanje po 2.

odstavku 311. člena KZ.

Zahteva zagovornice obs. R.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V času izvršitve kaznivega dejanja, ki ga je bil obs. R.T. spoznan za krivega, je veljalo določilo 2. odstavka 311. člena KZ, po katerem je storil kaznivo dejanje, kdor se je ukvarjal s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali kdor je iz koristoljubnosti ali v organizirani skupini spravil drugega čez mejo. Po oceni Vrhovnega sodišča je že na podlagi jezikovne razlage navedenega določila edini mogoč zaključek, da ni potrebno, da je organizirana skupina potrebna na strani storilcev kaznivega dejanja, pač pa da je storil kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ tisti, ki je spravil čez mejo organizirano skupino ljudi. Tako stališče je bilo zavzeto že v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 132/98 z dne 8.6.2000, v katere obrazložitvi je navedeno, da so iz krivdoreka sodbe sodišča prve stopnje razvidni vsi elementi kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ v dveh izvršitvenih oblikah, in sicer ravnanje iz koristoljubnosti in spravljanje čez državno mejo organizirane skupine ljudi. Zagovornica obs. R.T. se tako kot že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. K 198/96 z dne 20.12.1996, ter v zvezi s tem navaja, da je bila v tej sodbi jasno opredeljena organizirana skupina kot bistveni element kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. V navedeni sodbi je bila sicer res opredeljena organizirana skupina, vendar ne tako, kot zmotno navaja zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je v razlogih sodbe pojasnjeno, da organizirana skupina po 2. odstavku 311. člena KZ pomeni najmanj tri osebe, ki so se zavestno odločile za ilegalen prehod državne meje. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah KZ, ki je pričel veljati dne 23.4.1999, je bilo spremenjeno določilo 2. odstavka 311. člena KZ, v katerem je določeno, da stori kaznivo dejanje, kdor se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali kdor iz koristoljubnosti spravi drugega čez mejo ali spravi čez mejo več ljudi. V obrazložitvi spremembe tega zakonskega določila pa je pojasnjeno, da je sedaj povsem jasno, kako je treba razlagati do tedaj veljavno besedilo "v organizirani skupini spravi drugega čez mejo". Zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovornica obs. R.T. uveljavlja, torej ni podana.

Tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornica vidi v tem, da na glavni obravnavi nista bila zaslišana kot priči turška državljana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.5.1998 je razvidno, da sta bila zapisnika o zaslišanju prič S.A. in A.M. prebrana v soglasju s strankami. Zagovornica obs. R.T. je sicer potem, ko sta bila zapisnika o zaslišanju teh dveh prič prebrana, predlagala njuno neposredno zaslišanje in tudi zaslišanje priče B.S., temu dokaznemu predlogu sodišče prve stopnje ni ugodilo zaradi nedosegljivosti navedenih prič. Tudi če zapisnika o zaslišanju prič ne bi bila prebrana v soglasju s strankami, to pa je bilo v obravnavanem primeru dano, ne bi bila podana kršitev določb kazenskega postopka, saj bi sodišče lahko zapisnika o zaslišanju prič prebralo na podlagi tedaj veljavnega določila 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP.

V ostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa zagovornica obs. R.T., ko navaja, da na podlagi izpovedb prič, katerih zapisnika o zaslišanju sta bila prebrana, ni zanesljiva ugotovitev, da je bil prav obs. R.T. njihov prevoznik preko državne meje, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti navedenega izrednega pravnega sredstva.

Zato ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku niso podane in ker zagovornica obs. R.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obs. R.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno ( 425. člen ZKP).