VSRS Sodba I Ips 237/99

Zahteva zagovornika obd. B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 15.9.1999 na predlog okrožnega državnega tožilca iz Kopra z dne 15.9.1999 zoper obdolženega B.V. odredil pripor iz razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od pridržanja dne 13.9.1999 dalje. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik obdolženega B.V. po uradni dolžnosti, odvetnik D.S., zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 17.9.1999 zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

Po vloženi zahtevi za preiskavo se je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom z dne 17.9.1999 izreklo za krajevno nepristojno in hkrati izreklo, da se po pravnomočnosti tega sklepa pošlje zadeva Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot pristojnemu sodišču.

Zagovornik obd. B.V. je dne 22.9.1999 priporočeno po pošti na Okrožno sodišče v Kopru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP in zaradi kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije ter predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti tako ugodi, da razveljavi oba izpodbijana sklepa. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega B.V. navaja, da mora po 2. odstavku 202. člena ZKP pisni sklep o odreditvi pripora vsebovati opis dejanja, ki naj bi ga obdolženi storil; iz obrazložitve napadenega sklepa v 1. in 2. odstavku pa je razvidno, da tak opis ni podan. Pri tem se sklicuje na stališče občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Poročilu št.

1/92, str. 10, kakor tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.3.1999. Zagovornik meni, da je z opustitvijo opisa očitanih kaznivih dejanj v napadenem sklepu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ista kršitev naj bi bila po mnenju zagovornika podana v zvezi z ugotovitvijo napadenega sklepa, da utemeljen sum za očitano kaznivo dejanje po 2. odstavku 196. člena KZ izhaja iz izvajanih ukrepov, odrejenih na podlagi 150. člena ZKP, iz katerih je moč podrobneje razbrati obseg dejanj mreže prekupčevalcev. Po 2. odstavku 202. člena ZKP, kjer je navedeno, da mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila očitano ji kaznivo dejanje ter glede na že zavzeto stališče v zgoraj citirani sodbi, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. 20. člen Ustave Republike Slovenije pa naj bi bil po mnenju zagovornika kršen, ker bi ob oceni, da je v konkretnem primeru ogrožena varnost ljudi, to lahko zagotovil z blažjim ukrepom in sicer z odreditvijo hišnega pripora po 199.a čl. ZKP, eventuelno dopolnjenim z omejitvijo ali s prepovedjo stikov z določenimi osebami. S tem bi bilo zadoščeno 2. odstavku 192. člena ZKP, ki določa, da se pri odločanju o tem, kateri ukrep naj se uporabi, ne uporabi strožjega, če se da isti namen doseči z milejšim.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da trditev obdolženčevega zagovornika, da v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora ni opisano kaznivo dejanje, ni resnična. V 1. in 2. odstavku (obrazložitve) so navedena odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja, navedena pa je tudi utemeljitev, iz katere se vidijo razlogi, iz katerih izhaja sum. Ko se vlagatelj sklicuje na 20. člen Ustave in predlaga blažji ukrep, uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, zato naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 2. odstavku 202. člena ZKP je določeno, da se pripor odredi s pisnim sklepom, ki med drugim obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen tisti, ki mu je odvzeta prostost in zakonski razlog za pripor; obrazložitev mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje in obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

11točka 1. odstavka 371. člena ZKP med drugim določa, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana med drugim, če sodba (sodna odločba) sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

20člen Ustave Republike Slovenije določa v 1. odstavku, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

V navedenem ustavnem in zakonskem okviru je Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo utemeljenost vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Pri tem je glede na očitke v zahtevi ugotovilo, da je v 1. odstavku obrazložitve naveden opis očitanega kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196.

člena KZ, in sicer da naj bi obdolženec B.V. organiziral mrežo prekupčevalcev odnosno posrednikov, ki so imensko navedeni, pri čemer preiskovalni sodnik sklepa na obstoj utemeljenega suma v smeri zgoraj opisanega očitka iz izvajanja ukrepov, odrejenih na podlagi 150.

člena ZKP in na podlagi ukrepov po 49. členu Zakona o policiji. V 2. odstavku obrazložitve sklepa o odreditvi pripora pa navedeni posamezni primeri prodaje heroina posameznim kupcem, ki so imensko navedeni in s količinsko opredelitvijo ter datumom prodaje, pri čemer naj bi utemeljen sum sledil iz zapisnikov o zasegu predmetov ter uradnih zaznamkov o preliminarnih testih iz katerih je razvidno, da je zasežena snov reagirala pozitivno na mamilo heroin. V 3. odstavku navedene obrazložitve je preiskovalni sodnik obrazložil priporni razlog ponovitvene nevarnosti s povsem konkretnimi ugotovitvami o osebnosti obdolženega B.V., o obsegu njegove dejavnosti v zvezi s predmetom zahteve za preiskavo in z ugotovitvijo, da je bil predmet preprodaje heroin, ki kot mamilo močno ogroža varnost ljudi, to je telesno integriteto uživalcev.

Zgoraj navedene razloge, v celoti sprejema zunajobravnavni senat v sklepu, s katerim je zavrnil zagovornikovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora in kot nesprejemljive ocenil zagovornikove pritožbene trditve o vsebini napadenega sklepa o odreditvi pripora.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od uveljavljanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ni podana. Če je pripor odrejen še pred vložitvijo zahteve za preiskavo, kot je bilo v obravnavani zadevi, mora obrazložitev sklepa o odreditvi pripora vsebovati v tolikšni meri konkretiziran opis kaznivega dejanja, da je priprtemu osumljencu dejansko omogočena obramba. V konkretnem primeru sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora vsebuje zadostne in zadovoljive razloge, ki jih zahteva 2. odstavek 202. člena ZKP. Kot je zgoraj navedeno, vsebuje 2. odstavek obrazložitve podroben opis posameznih prodaj heroina imensko navedenim kupcem s časovno opredelitvijo. V tem pogledu so opisi posameznih ravnanj obd. B.V. dovolj konkretizirani glede na opis kaznivega dejanja iz 1. odstavka 196. člena KZ. Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje zagovornika na stališča občne seje Vrhovnega sodišča iz leta 1992, kot tudi na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 8.3.1999. V tej zadevi namreč obrazložitev sklepa o odreditvi pripora ni imela nobenega opisa kaznivega dejanja, temveč je bila navedena le pravna kvalifikacija kaznivega dejanja. Tako o kaki kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v sedaj obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. O nadaljnji kršitvi v zvezi z vsebino prvega odstavka obrazložitve napadenega sklepa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na vsebino pozneje (17.9.1999) vložene zahteve za uvedbo preiskave brezpredmeten, saj zoper obd. B.V. ni bila zahtevana preiskava zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ. Oba napadena sklepa imata tudi povsem določne razloge o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, vključno z razlogi o ogrožanju varnosti ljudi, ko za uporabo nadomestnega ukrepa za pripor ni pogojev, zato tudi zatrjevana kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije v obeh napadenih sklepih ni podana. Ko vložnik zahteve napada glede na ugotovljena dejstva odreditev pripora namesto hišnega pripora tudi z dodatnimi omejitvami, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na vse zgoraj povedano je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obd. B.V. zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.